Častni meščan Ljubljane! Razumem ga kot poskus rehabilitacije kulture.

Ciril Zlobec: Ljubljano dobesedno ljubim! Od nekdaj sem žele s takrat italijanskega Krasa priti v Ljubljano. Prišel sem 1945 v partizanski uniformi in odtlej se čutim Ljubljančana. Seveda se ne spomnim več, kaj sem govoril v času, za katerega mi nekaj očitajo... Ampak lepo je, da je kdo proti. Če bi vedno vsi enako mislili, bi bil dolgčas. Sprava je takrat, ko o njej ne govorimo, S prijatelji iz domobranskih vrst smo se vzajemno spoštovali zaradi drugih kvalitet. Bili smo pozorni na to, da ne bi kdo koga človeško prizadel. Ostajam partizansko zvest – ne samo ideji, ampak sam sebi. V partizane sem šel z navdušenjem.

Radio Kričač, ki te dni gostuje pri Radiu KAOS, končuje z oddajanjem. Med nagrajenci mestne občine Ljubljana, ki je včeraj ob 76. obletnici osvoboditve praznovala dan prestolnega mesta, mesta heroj, smo še pred slavnostno sejo Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana, ki je bila na grajskem dvorišču, posneli pogovor tudi z drugim od obeh novoimenovanih častnih meščanov. Naš sogovornik je bil pesnik, prevajalec, urednik in politik, akademik Ciril Zlobec. Še pred pogovorom pa utrinek z včerajšnje podelitve naslova Častni meščan Ljubljane.

Od nekdaj si je želel priti v slovenski prostor, v njeno središče, Ljubljano pa sploh. To je bila v njegovi mladosti res velika želja. Na domači Kras je ostal močno vezan, saj je tam preživljal otroštvo in partizanska leta. Ima dva doma, na katera je enako navezan, vendar Ljubljano dobesedno – ljubi!

Takoj po prihodu je prišel v družbo izjemnih kulturnih ustvarjalcev, ki so ga, podeželana, ki dotlej ni bil nikoli v gledališču, gledali malce zviška. Vendar je bil edini med njimi aktiven partizan, kar je bila tiste čase pomembna prednost. Ko je na obali pri Sesljanu s svojo enoto srečal predhodnico angloameriške vojske, so ga spoštljivo v celoti in visoko upoštevali ter proznavali kot sodelujočo stran v vojni, ki se je prav takrat končevala. Kljub partizanskim izkušnjam in kar nekaj funkcijam, ki so mi jih naložili po koncu vojne, je osem let po prihodu v Ljubljano živel v farovžu na Viču, kjer potem z dvema otrokoma seveda ni več šlo in so mu dodelili stanovanje v znanem bloku na Vošnjakovi ulici.

Sedanji čas je tudi med itelektualci, v njihovem okviru seveda tudi med pesniki in pisatelji vzpostavil družbene odnose, kjer so ti ravno tako izkoriščani kot največji proletariat. Pristali so na socialnem dnu, zato je nezadovoljstvo v kulturi naravnost popolno. Kultura se dandanes lahko uveljavlja zgolj tako, da dela znotraj same sebe in da ne priznava kakršen koli kriterij kvalitete in da ni vsak ki kaj napiše že umetnik ampak si z delom prisobi ugled v javnosti. Umeščanje kulture, vredntenja dela in socialna vprašanja so postala domena poltičnih strank, ima pa kultura zelo odgovorno nalogo, da se mora ukvarjati s to zbeganostjo sodobnega človeka. Človeštvo je v znanosti, tehnologiji, razvoju doseglo tako rekoč vse, hkrati pa je ogrožena njegova temeljna eksistenca. Kultura mora biti v takih družbenih razmerah v polemičnem, nasprotujočem si odnosu do oblasti.

Seveda imamo težavo mi, Slovenci, ker je nasprotovanje, nestrinjanje z nekim stališčem, odločitvami ali dejanji pri nas takoj arzumljeno kot sovražno stališče. Iz naše države bi ob spremembi takega odnosa vendarle lahko kaj več naredili…Poskrbeti bomo morali, da bomo ostali samospoštovanja vredni ljudje tudi v novih svetovnih političnih razmerah. Vstopili smo v novo civilizacijo, ki jo hočeš-nočeš soustvarja tudi armada prekarcev, saj morajo vendar tudi oni nekako preživeti, pripoveduje Ciril Zlobec. V tej civilizaciji soustvarjamo brezizhodni svet, kjer sta najmočnejša ekonomski interes, in denar z bančništvom. Človek, tudi umetnik, razmišlja ali bi se vdal in špekuliral ali bi se odločil za boljševiško pot. Politika bi morala to upoštevati, pa ne. Do drugače mislečih je praviloma izključujča, pri Slovench še posebej… Američanov, Nemcev, ne Francozov ne bo mogoče uničiti, Slovence pa je mogoče zaradi maloštevilčnosti mimogrede »pokasirati«, če nimamo samospoštovanja, razpoznavne samopodobe. To pa lahko da samo kultura, umetnost in politika je že zdavnaj ne upošteva več… Prisluhnit je treba nezadovoljstvu, nasprotovanju, obupu, če je treba, in tom prevest v akcijsko obliko političnega in gospodarskega življenja. Svobodni trg, nanj prisegamo, je največja prevara. Demokracija nasploh, svoboda govora, človekove pravice so več ali manj puhlice. Smo družba, ki bi rada bila to, kar ne more biti. Vsi bi hoteli imeti moč velikih, bogastvo bogatih,

Sprava je takrat, ko o njej ne govorimo. Imel je celo vrsto prijateljev tudi iz domobranskih vrst, vendar je njihov odnos vzajemno spoštljiv in pozorni so na to, da ne bi kdo koga človeško prizadeli. Danes moralno osvetljevati samo eno stran in v pozabo potiskati kolaboracijo, povojne poboje, ki so se dogajali v okviru Jugoslavije – Slovenija ni bila samostojna država – pa naprtiti današnjim generacijam, je zloraba. Ostaja partizansko zvest – ne samo ideji, ampak sam sebi. V partizane je šel z navdušenjem. To je bilo zanj priznanje, kljub temu, da je bil lačen in da je dobesedno jedel tudi travo. So stvari, pri katerih ni mogoče uveljaviti splošne resnice. Če zagovarjam svojo resnico, moram biti toleranten tudi do tvoje resnice. Moja resnica ni nujno tudi tvoja resnica. Poiščiva, kaj imava skupnega, ne pa, čigava resnica je absolutna, pravi naš tokratni sogovornik.

Ljubezen, čudež duše in telesa, iskana knjiga, ki je izšla ob pesnikovi 90- letnici je za pesniško izdajo dosegla izjemno naklado, skupaj že 7.000 izvodov.

Kaj sporoča mladim? Čaka jih težak spopad s centri finančne moči, ki ustvarjajo njihov status prekarcev, najemne delovne sile zgolj za sprotno rabo, kar velja tudi za izobražence. Na vprašanje, kaj bi izpostavil iz pravkar se iztekajoče sezone v slovenskih gledališčih, je odgovor obšel z izgovorom na njegovo naglušnost in s tem na težavo, da ne more kakovostno spremljati slovenske gledališke scene. Je pa vsa umetnost, zlasti pa likovna, po negovem mnenju do te mere v krizi, da ne more več refflektirati dialog s publiko. Degradirana je v funkciji družbenega izraza; še danes govorimo o Cankarju in hlapcih ter o tem, kako smo še vedno narod hlapcev. To ni več mogoče in sporočilo nekako izgublja težo. Naloga modernega gledališča je, da angažira gledalca. To se dogaja z minimalnim uspehom.

Odgovoru o velikih imenih slovenske kulture in umetnosti se je izognil, je pa pohvalil slovenske igralke in igralce, ki znajo odigrati tudi komedijo, kar ni bila vrlina slovenske odrske umetnosti. Posbej pa je kot socialno čutečega avtorja izpostavil Vinka Moedernorferja, ki ga pogosto ocenjujeo kot preostrega, vendar večini manjka tega, da bi nek dramski tekst postal družbeni dogodek.

Mladi imajo veliko intelektualno moč, veliko znanja, socialne moči pa prav nobene. Upor je permanentna potreba. Vsaka družba ima v vsakem svojem stadiju znotraj sebe vgrajeno pokvarljivost in maličenje, zato je upor zoper vsako obstojoče oblast, vsekakor potreben. Uporna drža je ponavadi lastnost študentov in vsakokratna oblast ponavadi potem poskrbi, da se ta upor tako ali drugače zatre. Včasih pa uspe.

Za dobitnika naziva Častni meščan Ljubljane so ga predlagali borci in ta predlog razume kot nek poskus rehabilitacije kulture v družbi, zato se mu zdi nasprotovanje nekaterih temu predlogu, lepo, kajti če so vsi soglasni, je dolgčas. Lepo da so bili proti, ampak so bili preglasovani. Življenje je boj.

S Cirilom Zlobcem se je za Radio Kričač, ki je te dni gostoval v programu Radia KAOS pogovarjal Andrej Pengov. Preden se izklopimo s frekvence 88.8 MHZ, posebej dodeljene za namen spominskega oddajanja Radia Kričač ob 71. obletnici ustanovitve OF in Dnevu upora proti okupatorju, Prvem maju, prazniku dela ter 9. maju, Dnevu zmage, osvoboditve slovenskega glavnega mesta in praziku Ljubljane, bomo tja do konca današnjega datuma pripravili še kratko reminiscensco na prvomajsko praznovanje na Rožniku in ponovili spominsko oddajo o Radiu Kričač.