EU in jugoslovanski sindrom

Spoštovani! Vse odkar so si Irci na ponovljenem referendumu premislili in potrdili Lizbonsko pogodbo, so bolj ali manj vse evropske oči uprte v Češko republiko in njenega predsednika Vaclava Klausa. Predsednik, ki trmasto zateguje ročno zavoro reformi Evropske Unije, je sicer znan po tem, da rad plava proti toku. Poleg pravih evroentuzijastov in tistih, ki so to po službeni dolžnosti, v njegovo sliko mečejo pikado tudi naravovarstveniki in tisti, ki menijo, da so klimatske spremembe večja grožnja globalni varnosti kot Iran, Severna Koreja in ZDA skupaj.

Pri tem seveda ne kaže spregledati dvojega: Po fiasku referendumov o nesrečno poimenovani »evropski ustavi« so države članice – konkretno: njihove vlade in parlamenti – naredili praktično vse, da so se izognili referendumom o Lizbonski pogodbi, predvsem po principu, da je stvar preveč pomembna, da bi jo prepustili v odločanje ljudstvu. To je do neke mere res, a hkrati to kaže na to, da v državah članicah obstaja neka temeljna težava z demokracijo, za katero bi bilo dobro, da bi jo čimprej rešili. Gre namreč za temeljno zaupanje oziroma nezaupanje med oblastniki in državljani, kjer morajo slednji zaupati prvim, da bodo delali v dobro vseh. Če tega zaupanja ni (in v današnji Evropi ga je očitno vse manj), potem bodo tudi še tako dobre odločitve pri ljudstvu v najboljšem primeru sprejete s skepso.

Kar nas pripelje do druge točke, ki je ne kaže spregledati. Lizbonska pogodba je (podobno kot pogodba iz Nice) dobila »žegen« šele v drugem poskusu. Pri čemer je vsakokratna irska oblast v obeh primerih zagotavljala, da drugega poskusa ne bo. Vse skupaj nemarno spominja na dirigirano demokracijo socialističnega tipa v najtrših časih, ko so se glasovanja ponavljala toliko časa, dokler rezultat ni bil »pravilen«

Sicer ne kaže, da bi iz muhe delali slona, a ti dve točki sta razkrili in še razkrivata vse paradokse evropskega združevanja, pri tem pa vedno popularnega »demokratičnega deficita« in kriminalno nizke udeležbe na evropskih volitvah sploh nismo omenili. Ti paradoksi se bodo z vstopom držav kot je Hrvaška zgolj še povečali, saj tam tako imenovani »evropski projekt« služi predvsem oblastnikom za pridobivanje političnih točk in obljubljanje svetle prihodnosti, nakar – po vključitvi države v Unijo – sledi bridko razočaranje na obeh straneh. Kar poglejte primer Bolgarije in Romunije.

Ubiranje takšnih bližnjic ima lahko katastrofalne posledice, predvsem za nujno nadaljnjo širitev EU na Balkan (bilo bi neskončno ironično, če bi Bosna že drugič v stotih letih ostala pred vrati Evrope), pa tudi za dojemanje EU s strani držav članic. Tipičen primer sta prav Irska, ki je »za nagrado« dobila dodatna zagotovila, ki niso nujno del Lizbonske pogodbe, ter češki predsednik Klaus, ki tovrstna zagotovila zdaj zahteva zase. Predvsem si želi, da bi Beneševi dekreti, po katerih Nemci ne morejo imeti premoženja na Češkem, veljali tudi po Lizbonski pogodbi. No in ker si je to zaželel češki predsednik, je slovaški premier Robert Fico dejal, da bo nekaj podobnega zahteval tudi za svojo državo, če bo Klaus dobil, kar želi.

Če bodo na Unijo države članice začele gledati zgolj kot na forum v katerem bodo poskušale od preostalih članic skušale iztržiti čimveč koncesij, se nam vsem skupaj slabo piše. Slovenija je en tak poskus že dala skozi. Nekoč smo mu rekli Jugoslavija in se ni dobro končalo.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *