Konec je šele začetek

Spoštovani!

Včerajšnja razglasitev neodvisnosti Kosova je verjetno eno zadnjih dejanj v dvajsetletnem krogu, za katerega sploh ni bilo nujno, da se zgodi, a ko se je začel vrteti, ni bilo popolnoma nobene možnosti, da bi se odvrtel drugače, kot se je.

Ko je Slobodan Milošević leta 1987 na Kosovu izrekel tisti usodni »Niko ne sme da vas bije«, poti nazaj ni bilo več. Radikalni del kosovskih Srbov je to razumel kot bianco menico za podrejanje albanske večine v pokrajini, veliki vožd pa je leto kasneje pomagal še z ustavnimi spremembami, ki so pokrajini ukinile samostojnost. Tako se je na Kosovu začel krvavi ples, ki se je tri leta kasneje preselil v Slovenijo, se za dalj časa ustavil na Hrvaškem in v Bosni, ter leta 1999 spet pristal na Kosovu. Tam je Milošević izgubil še četrto vojno v osmih letih in leto dni kasneje je že ždel v Haagu.

pritsina_beograd.jpg

A težava je bila v tem, ker se Srbi niso poslovili od Kosova, pač pa zgolj od Miloševića. Mentaliteta, ki ima Kosovo za zibelko srbstva in ki jo je Milošević tako spretno obudil in na njenem valu vladal skoraj petnajst let, je ostala zasidrana v glavah ljudstva, ki je verjelo zgodbicam, da je Srbija tam, kjer je zadnje srbsko ognjišče. Včerajšnje slike iz Beograda, kjer so demonstranti napadli albansko, ameriško in slovensko veleposlaništvo, policija pa je – tako beograjski B92 – posredovala šele takrat, ko so si demonstranti za tarče izbrali še kakšne druge ambasade, lepo kažejo, da se je v dvajsetih letih na tem področju le malo spremenilo. Tako kot v časih Miloševičevega pohoda na oblast so bili tudi včeraj v prvih vrstah navijači Crvene Zvezde, ki so počeli točno tisto, kar jim je oblast rekla, da lahko počnejo, potem pa se taista oblast sklicuje na glas ulice, češ poglejte, kako narod čuti do Kosova.

A kljub vsemu obstaja pomembna razlika. Če so pred dvajsetimi leti takoimenovane »mehke« linije komunistične partije po jugoslovanskih republikah trepetale pred mitingi resnice, ki jih je organiziral Miroslav Šolević, ki je, zanimivo, svojo prevratniško kariero začel leta 1987 na Kosovu in so bili ti mitingi močno orožje s katerim je Miloševič obračunaval z nasprotniki v posameznih republikah, so bili včerajšnji protesti le še prikaz impotentnega besa tistega dela Srbov, ki so ugotovili, da zdaj končno živijo v državi samih Srbov – le da je ta država manjša od tiste, s katero so začeli svoj divjaški pohod.

Skratka – Srbi se bodo morali soočiti z lastno polpreteklo zgodovino, čimprej, tem bolje. A hkrati nič manj dela ne čaka Albance na Kosovu. Morda se jim je včeraj zazdelo, da so prišli na konec zelo dolge poti, a v bistvu so prišli šele na začetek še daljše poti, ki se ne bo nikoli končala. Razglasitev samostojnosti je šele prvi korak, ki so ga – priznajmo – storili ob izdatni pomoči EU in zveze NATO. Od tu naprej so sami, pa čeprav EU v novonastalo državo pošilja močno civilno misijo, zveza NATO pa tudi ostaja prisotna s skoraj 20.000 vojaki. A vse to lahko kosovskim Albancem pomaga pri utrjevanju države, ne more pa opraviti tega dela namesto njih.

Tako Srbija kot Kosovo sta dobila zgodovinsko priložnost, da vendarle usmerita pogled v prihodnost, ki bo zelo verjetno na neki točki spet naša skupna. Ne jugoslovanska, pač pa evropska. A bližnjic ni. Zato je bila nedelja, 17. februarja 2008 nujni, a ne zadostni pogoj za stabilnost na Balkanu.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

[coolplayer]
mms://217.72.76.71/KAOSOD/prispevki/20080218_komentar.wma
[/coolplayer]

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *