Pesek v oči

Spoštovani! Kot vse kaže, tudi z zadnjo pobudo za spremembo ustave, se pravi tisto o spremembi referendumskih pravil, ne bo nič. In prav je tako. Inflacija slabo premišljenih in zaletavih projektov za spremembo temeljnega pravnega akta ima dva momenta: prvi spada pod kategorijo »nekaj je treba storiti«, drugi pa na nek perverzen način sledi maksimi »kriza je priložnost«. V tem primeru priložnost za spremembo pravil igre.

Začnimo s prvim: tudi na tem mestu smo že večkrat zapisali, da je Slovenija zapadla splošnemu trendu političnega konzumerizma, katerega osnovno vodilo je to, da mora biti rešitev takojšnja, pa čeprav je slabo premišljena in dolgoročno celo škodljiva. Nekaj takega lahko na vseeropski ravni gledamo ob vsakokratni grožnji finančnega zloma, kjer se evropski finančni težkokategorniki na vse pretege trudijo »pomiriti trge«, a kot po pravilu ne storijo dovolj in s tem zgolj podaljšujejo agonijo, saj preboja ni in ni.

Nekaj podobnega se je dogajalo tudi na našem koncu, saj se je pogosto zdelo, kot da si politika predvsem prizadeva dati vtis, da se s krizo ukvarja in je zato na plano pošiljala vsakovrstne predloge, ne glede na njihovo smortnost, smiselnost ali celo izvedljivost, zgolj zato, da »se je nekaj delalo«.

A po drugi strani je ta »nekaj je treba storiti« želel doseči nič več in nič manj kot popolno spremembo pravil igre, kar se je posebej pokazalo pri zlatem pravilu in spremembah referendumskih pravil. Oboje skupaj bi namreč zmanjšalo obseg stvari, o katerih bi bilo moč razpisati referendum hkrati pa bi tudi zožalo krog tistih, ki so sploh upravičeni sklicati referendum, kar bi v končni fazi pomenilo, da bi si politika odprla široko polje, na katerem bi ne bi bila podvržena praktično nikakršnemu nadzoru.

To izogibanje nadzoru se je lepo pokazalo najprej pri super-varčevalnem zakonu, ki ga je parlament sprejemal na vrat na nos po hitrem postopku in ki so ga pristojna delovna telesa premlevala dobesedno sredi noči vse do zgodnjih jutranjih ur. Nasploh se razvija nezdrava praksa sprejemanja zakonov po hitrem postopku, ustaljeni tri-fazni postopek pa kakor da ne obstaja. Da ne bo pomote, praksa ni nova, a vsakokratna oblast jo pripelje do novih višav.

Pokojninska in zdravstvena reforma ter reforma trga dela so bile čeri, na katerih si je zobe dokončno polomila Pahorjeva vlada. Janševa se jih praktično ni še niti dotaknila, ne glede na to, da je dvignila ogromne količine ustavnega in zakonskega prahu. Morda se bo zdaj obdobje metanja peska v oči vendarle nehalo in bomo končno videli, kako si nova oblast predstavlja reforme, ki jih je pred dobrim letom tako uspešno pomagala rušiti.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published.