Turčijo čimprej v EU

Spoštovani! Pretekli teden je poleg, hm, premogovniškega prahu, ki ga je dvignil odstop Mateja Lahovnika z mesta gospodarskega ministra in lastniškega prahu, ki ga je vzdignil novinarski poziv vladi, naj, lepo prosim, uredi področje medijev, zaznamoval tudi obisk turškega predsednika Abdullaha Güla v Sloveniji. Dogodek, ki je bil sicer lepa priložnost za pokanje vicev o tem, kako je Turek Gül obiskal Slovenca Türka, je seveda ponovno odprl tudi bolj strateška vprašanja, konkretno: ali naj Turčija postane članica EU.

Turčija je kandidatka za članstvo že več desetletij. Država ima kar nekaj težav z izpolnjevanjem kriterijev za članstvo, med njimi je glavni seveda zasedba severnega dela Cipra razmejitev grškega in turškega dela Cipra pa je tudi najdlje trajajoča operacija Združenih narodov. Mnoge moti tudi vpetost turške vojske v družbo in (vsaj v preteklosti) njena občasna nagnjenost k izvedbi državnih udarov. A bistvo je seveda drugje. Turčija je muslimanska država.

In tu seveda takoj trčimo ob samo bistvo Evropske unije, oziroma – natančneje – ob razlage njenega bistva. Je Unija zgolj krščanski klub, branik zahodnega načina življenja in hegemon, ki ureja svet okoli sebe po svoji podobi, ali je to zveza držav, ki se širi navidez v nedogled, evropeizira vse in vsakogar in v svoje vrste vabi tudi države, ki imajo z evropskim kontinentom bolj malo zveze?

Ko človek bere odzive, kakršnega so sproducirali v Novi Sloveniji, je jasno, kam pes taco moli. Stališče te stranke je sicer simptomatično za večino evropske desnice in ima manj kot z visokimi standardi človekovih pravic opraviti s prastrahom pred Turki kot nadlogo 16. stoletja. Saj se spomnite: do Dunaja so prišli, nebodijihtreba, požigali, ropali in širili čevapčiče.

To, da so dvesto let pred tem »naši«, se pravi Evropejci, hodili nekaj podobnega delat tja dol na Bližnji vzhod, nasprotniki turškega vstopa v EU seveda (kot že tolikokrat doslej) odmislijo. A zgodovini ne morete ubežati. In – konec koncev – zakaj bi ji hoteli?

Zgodovina namreč kaže, da se je Evropa v takšni ali drugačni obliki vedno širila tja dol, proti Turčiji. In naprej. Ko so se pred začetkom prve svetovne vojne vse svetovne velesile ukvarjale z »bolnikom ob Bosporju«, je šlo seveda za to, kdo si bo odrezal večji kos pogače razpadajočega turškega imperija. In ko je Nemčija gradila železniško povezavo Berlin – Bagdad, je bila Turčija seveda še kako zaželen prijatelj.

In danes, devetdeset let pozneje, je položaj podoben. Z vstopom Turčije bi Evropska unija postala resnično globalni igralec, saj bi kar naenkrat tudi geografsko mejila na Bližnji vzhod in s tem na – uganili ste – nafto. Kajti za to gre. Dokler se EU konča na zahodni turški meji, je od še vedno najbolj uporabljanega naravnega vira oddaljena ravno toliko kot denimo ZDA ali Kitajska. Ko pa bi enkrat neposredno mejila na to območje, bi se močno povečala tudi njena specifična teža na tem področju, ki je – kot vemo – ta hip nekje v veltrski kategoriji.

Ironično je, kako si je Evropa stoletja poskušala podrediti vzhodno Sredozemlje in bila pri tem po pravilu neuspešna. Ko pa si največji igralec na tem območju naravnost prizadeva postati del evropskega dežnika, ga pa ta ista Evropa zavrača. Da o tem, da sedemdeset milijonski trg ravno tako ni za odmet, sploh ne govorimo.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

foto: Urad predsednika RS; drugo