Zgodovina se resnično ponavlja

Spoštovani!

Nekdo je v svojih skojevskih letih manjkal pri predmetu Samopuravljanje s temelji marksizma. Kajti če ne bi, potem bi vedel, da se zgodovina ponavlja prvič kot tragedija, drugič kot farsa. Zlet dvestoglave množice, ki da bo uveljavila odlok o odstranitvi štirih grdih betonskih »teglcev« se je seveda sprevrgel v prvovrstno farso in karikaturo impotentnosti slovenskega nacionalizma, ki niti toliko ne da nase, da bi postavil konkretne ozemeljske zahteve, pač pa se skriva za uradnimi papirji o odstranitvi dosežkov socialistične arhitekture.

200804428_komentar.jpg

Nikomur v tej državi, ki si še upa imeti glavo na ramenih (namesto nekje na toplem in temnem mestu) niso ušle očitne – hm – podobnosti med dolgim maršem Marjana Podobnika na Jorasovino ta konec tedna in pirueto Janeza Podobnika na istem mestu pred štirimi leti. A seveda so tu tudi razlike – če pred enim mandatom Janez ni skrival, da se gre predvolilno kampanijo najslabše sorte, se je Marjan tokrat skrival za odločbami in cvetličnimi lončki.

Neskončna perfidnost protesta se je pokazala potem, ko je Podobnik mlajši izustil neumnost, da so prišli uresničevat odločbo piranskega sodišča. Nazadnje, ko so množice v tej državi delile pravico, se je zgodil Ambrus, ki so ga reševali leto in pol. In – tako kot v Ambrusu – je slovenska policija na neki točki posredovala. Konkretno – iztekel se je čas, določen za shod. In ko so policaji začeli dvesto protestnikov pošiljati domov, so Podobnik in njegovi začeli vpiti o koncu pravne države.

Kot kaže, si Marjan Podobnik – in s tem hočeš-nočeš celotna SLS – delovanje pravne države predstavljata tako, da ta dovoljuje nacionalistične izpade kjerkoli in kadarkoli, pri čemer bi morala država še aktivno sodelovati. Takšno razmišljanje je nevarno in potencialno zelo eksplozivno, a – resnici na ljubo – ni od včeraj.

Sovraštvo, nacionalizem in ksenofobija, ki so veli iz Podobnikove eskapade, so bili že poleti leta 2004 ustoličeni kot popolnoma sprejemljiv politični diskurz, kot legitimen način doseganja političnih in oblastnih ciljev. Spomnite se proti-romskih protestov, kjer so od cvička ranjeni dolenjski branitelji slovenstva izlili gnev, na katerega osnovi se je med drugim oblikovala aktualna oblast, ta pa je jeseni leta 2006 za to plačala ceno tako, da je morala braniti ruljo, ki človekove pravice razume zelo po svoje. In ta isti mehanizem je bil na delu ta konec tedna na mejnem prehodu Sečovlje.

Ker je obračunavanje na ulici postalo sprejemljivo, rulja, ki si pravično mejo predstavlja verjetno nekje južno od Savudrije, od države pričakuje, da ji bo pri tem aktivno pomagala. Hvala bogu represivnemu aparatu to tokrat ni padlo na pamet. A to ne pomeni, da mu ne bo… Aktualni premier je pred osmimi leti naglas razmišljal o napotitvi 150 specialcev na Jorasovino.

Joško Joras in njegova pravica sta bila ponovno posiljena in zlorabljena za nabirko poceni političnih točk. Vsaka taka epizoda predvolilnega boja dogovor o meji oddalji še za nekaj svetlobnih let in Hrvaško predstavi kot državo, ki umirjeno reagira na slovenska obmejna izzivanja. To za Slovenijo ni dobro. Če v tej celotni zgodbi deluje proti slovenskim nacionalnim interesom so prav Marjan Podobnik in – če nam boste oprostili manjšo besedno igro – njemu podobni, ki izkoriščajo stisko člana lastne stranke.

Vse skupaj je delovalo izjemno groteskno. Branitelji slovenstva južno mejo branijo samo med vikendi in še to zgolj kadar je vremenska napoved ugodna. Slovenski nacionalisti in (sklepamo) tisti, ki v partizanih vidijo rdečo golazen so se šli prerivat s hrvaško policijo in jim – pomislite – zelo grdo omenjali ustaško mater, namesto da bi jim stekli v objem. In to so počeli v hrvaščini. In zdaj se človek vpraša – kdo je tu brez hrbtenice?

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

[coolplayer]
mms://217.72.76.71/KAOSOD/prispevki/20080428_komentar.wma
[/coolplayer]

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *