Veliki oder MGL – Bovell, Škof: Kar vem, da je res

Alenka Klabus Vesel, dramaturginja MGL in prevajalka igre Kar vem, da je res: Bovell je z imenitnimi portreti vseh šestih likov, z natančnimi in sijajnimi dialogi ter v srce segajočimi monologi razprl mehanizme ter izostril odnose družinskega in zakonskega življenja. Pripoved je mogoče umestiti v kateri koli kraj na zemlji, ne zgolj v kraje, kjer vozijo po levi strani ceste... Po doslej na dveh predpremierah videnem so igralci in ekipa kot celota opravili izjemno delo.

Nocoj, zadnji četrtek v novembru, bo na Velikem odru premiera prve slovenske uprizoritve Kar vem, da je res avstralskega dramatika Andrewa Bovella. Ganljivo in poetično ter tudi duhovito in pronicljivo družinsko dramo, kakor so zapisali v novinarskih gradivih in gledališkem listu te predstave, je režiral Luka Martin Škof, dramaturginja pa je bila Eva Mahkovic.

Kar vem, da je res ganljiva in poetična ter tudi duhovita in pronicljiva družinska drama – za razliko od Bovellove kriminalke Samba lantana, ki jo je bilo videti v MGL pred nekako tremi leti.

Dogajanje je, so še zapisali v MGL, postavljeno v skromno družinsko hišo z vrtom v predmestju Adelajde in se odvije v enem letu. Bob in Fran sta vse življenje trdo garala, da bi si njuni štirje otroci lahko privoščili več, kot sta si sama. Bovell z imenitnimi portreti vseh šestih protagonistov ter v izbrušenih dialogih in pretresljivih monologih prikaže vse mehanizme družinskega in zakonskega življenja. Skozi štiri letne čase, ki so prispodoba za življenjski ciklus, spremljamo štiri odrasle otroke, ki se vsak s svojimi težavami še vedno vračajo domov. Spremljamo družinsko dinamiko Priceovih, ki ni ravno harmonična. Ne manjka prepirov, manjših in večjih zamer, hkrati pa je ves čas čutiti njihovo povezanost. Opazujemo Boba in Fran, ki se jima krči srce ob stiskah otrok, v katere sta upala in zanje ljubeznivo skrbela, zdaj pa spoznavata, da jim ne bosta mogla prihraniti vseh bolečin na tem svetu. Obenem se ob soočenju s staranjem spopadata tudi z lastnimi strahovi. Kar vem, da je res je igra, ki ničesar ne olepšuje. Govori o odgovornosti in svobodi ter postavlja vprašanje, ali je mogoče ljubiti preveč.
Igrajo Judita Zidar, Boris Ostan, Tjaša Železnik in Filip Samobor in gostujča mlada igralca Voranc Boh ter Klara Kuk, sicer študentka AGRFT.

Scenograf je Miha Knific, kostumografka Urška Recer, avtor glasbene opreme za katero so uporabljeni prirejeni odlomki Štirih letnih časov Antonia Vivaldija in skladbe Maxa Richterja s predelavo teh Vivaldijevih del ter odlomek iz pesmi Leonarda Cohena Famous blue raincoat, je Ivan Mijačević. Lektorica je Maja Cerar, svetlobo je oblikoval Boštjan Kos, zvok pa Sašo Dragaš.
Delo (v izvirniku: Things I know to be True) je prevedla Alenka Klabus Vesel, ki je bila v studiu Radia KAOS tudi sogovornica Andreja Pengova, za zvok in sliko je tokrat (študijsko) poskrbel Filip Vignjević Cetinski, strokovno vodstvo režija in postproducija pa sta bili v rokah Urške Pengov Bitenc. V prispevku uporabljene fotografije so delo Petra Giodanija.

Leave a Reply

Your email address will not be published.