Amorfna gmota – idej, ki je tudi Lacanov »tretji« ne sme zamuditi

Avtor, Marcel Štefančič na naslovnici njegove nove knjige, zbirke esejev FoMO (Fear of Missing Out)

Kaj ima Lacan z Žižkom, verjetno ne bi bilo težko ugotoviti. Kaj pa ima Lacan s Štefančičem? Marcelom Štefančičem? Vse in nič hkrati – Mislite, da ste nekaj zamudili?

To seveda ni bil uvodni nagovor k prestavitvi zbirke esejev s strani avtorja. Sredi tedna je namreč Marcel Štefančič ob pomoči Senje Požar in založbe Super zbrane v Konzorciju  nagovoril z novo pridobitvijo za slovensko javno sfero, njegovimi eseji pod skupnim imenom FoMO, kar pomeni Fear of Missing Out. Z zbirko 22 esejev je tako ponovno naselil slovenki prostor z vnaprejšnjo definicijo amerikaniziranega pogleda na življenje in ga tako rekoč poslovenil – praktično osvobodil z izvotljenjem – ne zakonov, pač pa same ameriške definicije pomena kratice. Torej, na vprašanje kdo ali kaj je FoMO, Štefančič prizna, da vse, kar njega osebno resnično osmisli, je v bistvu  FoMO. Zagovarja, da je pojem mogoče razumeti le v smislu dialektike in za to uporabi prispodobo, da nas tehnologije sprehajajo, kot mi sprehajamo psa – in to na podlagi konstantno prisotnega strahu, ki nam ga vlivajo z občutkom, da nekaj zamujamo.

Predstavitev zbirke esejev je ponudila predvsem in sicer povsem nadejano fascinantno amorfno gmoto idej, katero je uvedel – kakopak – z definicijo strategije na podlagi vsem razumljive komparativistične metode Maradona – Messi, pri čemer Stefančič instinktivno razloži, kako je Maradona pravzaprav vizionar v primerjavi z Messijem in ga predstavi kot enega zadnjih revolucionarjev –  v nogometu in preneseno (a s tem sredstvom) v politiko, brez presedana. Ker je njegova žoga imela vizijo, je lahko revolucionarno maščeval »haranje« imperialističnih sil po Argentini z žogo s strategijo. Štefančič rekoč, morebiti ima Messijeva žoga oči, a Maradonina je imela strategijo opiše genialen način, kako se je  Maradona s športom vizionarsko, a le s tem, kar je bil, maščeval zlim politikam nad njegovo in v njegovi državi: vrnil je za Falklande, vrnil je vsiljen neoliberalizem s strani Amerike, in to, kot so oboževalci nogometa  – in tudi tisti, ki to niso – sposobni priklicati v spomin, z božjo roko – to je počel bolje, kot to počne nevidna roka neoliberalizma.

Pred tem z gospo Požar skoraj definirata FoMO po Dostojevskem, kar je vsebina uvodnega eseja pri čemer Štefančič takoj popravi navedbe, da naj bi šel Dostojevski v svet z dodatkom, da je šel na zahod. Ob predpostavki urednice Požar, da zato, ker je želel videti še več, se je tako rodil pojem FoMO, ki ga je današnja družba praktično iznakazila in ga izvedla v popolno negativno konotacijo pojma, se Štefančič ne pusti razočarati, češ, saj smo že navajeni, da se vse takoj negativizira. Tako stvari so in niso, po avtorjevem mnenju. Tudi preostale stvari. Zadnji Tango v Parizu (kultni film Bernarda Bertoluccia iz leta 72) je ravno tako ena od njih, saj naj bi ga pred nedavnim prepovedali.

Četudi avtor ne pove veliko o glasbi in njenih eksternalijah, lahko glasbeno tu dodamo, da antidote za tako situacijo po mnenju Štefančiča vendarle obstaja: (glej video) – Gre za karikaturo nečesa, kar naj bi v tem primeru bilo JoMo oz. Joy of Missing Out.

Po nekajkratnih poskusih urednice Senje Požar, je pogovor uspešno sklenila v krog in se vrnila k primarni definiciji FoMo po Dostojevskem. Tu se v bistvu izkaže fascinacija Štefančiča, kako je prvi predstavnik ruskega psihološkega realizma konec 19. stoletja v dveh mesecih prepotoval svet z vlakom. Če vzamemo v obzir vsa obiskana mesta, je morebiti to čustvo upravičeno, ne glede na hiperkonzumacijo Zahoda. In Štefančič tu pravi, da se v današnjem času to izraža v klikih, t.i. skokih, saj naj bi želeli biti vse povsod in se tako zatekamo k sinopsisom, skrajšani verziji realnosti, kot omenjeno na začetku.

Na vprašanje, zakaj eseji in ne recimo romani, se avtor zateče h Knausgardu, sodobniku. Norvežan, Karl Ove Knausgard, avtor številnih nagrad z najbolj izstopajočim delom Moj boj naj bi predstavljal osnovni koncept. Kalup, kot pravi Štefančič, naj bi bil izrazit – zato naj bi se vsi zgledovali po njem.

Avtor sicer nato hitro zaide iz undergrounda v mainstream, ter potegne korelacijo s filmom v smislu, kako so se romani v preteklosti usrediščili na filmsko pripovedovanje.  Za konec celo omeni Montaigna (začetnika esejne oblike) ter fascinantno prida Draga Jančarja (našega najbolj prevajanega sodobnega avtorja), da piske in prevajalke Mihelič skoraj ne omenja(mo), razlagajoč, kako je sodobni roman skoraj nabirka esejev.

Res? Zbirka Štefančevih esejev seveda nima romaneskne oblike. Daleč od tega. Funkcionira zgolj kot nabirka kritičnih pogledov na teme, kjer prevladuje navezanost na filme. Morebiti pa eseji ostajajo zgolj eseji o strahu, kaj vse naj bi zamudili, zaradi mačehovskosti preprostega dejstva, ki je razvidno iz eruditstva avtorja. Ali, kot jasno navede v prvem eseju: »Ne naveži se na nič, česar nisi voljan zapustiti v tridesetih sekundah.« Zdi se, da avtor natančno ve, o čem govori Robert De Niro, četudi Štefančič v poskusih morda opisuje le novo doktrino šoka.

Pogovor Marcela Štefančiča, avtorja esejev FoMO in Senje Požar, glavne urednice Super! Založbe sem posnela in za objavo pripravila Urška Pengov Bitenc.

Amorfna gmota – idej, ki je tudi Lacanov »tretji« ne sme zamuditi Amorfna gmota – idej, ki je tudi Lacanov »tretji« ne sme zamuditi Amorfna gmota – idej, ki je tudi Lacanov »tretji« ne sme zamuditi Amorfna gmota – idej, ki je tudi Lacanov »tretji« ne sme zamuditi Amorfna gmota – idej, ki je tudi Lacanov »tretji« ne sme zamuditi

--!>
Oznake:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *