Aktualen političen film iz leta 1969
|
V nedeljo, dan po podelitvi glavne nagrade za najboljši film v tekmovalnem programu 35 Ljubljanskega filmskega festivala, smo v uredništvu Radia KAOS ujeli še zadnje projekcije retrospektive Coste-Gavrasa v Kinoteki in si ogledali letos že omenjeni triler Z – to je – leta 1970 z oskarjem nagrajeni tujejezični film: Stranka, ki se zavzema za socialno enakost in mirovniško držo v demokratični državi. Zagotavljanje demokracije v državi s strani državnih organov represije, ki dobro skrbijo za njen privid – privid demokracije – To so predispozicije filma, ki je še kako preveč aktualen, da bi ga bilo mogoče gledati do konca – Namreč tudi dejstvo, da množica med zgodbo izriše črko Z (!) v začetku protesta, ki je sicer hitro prekinjen, vzbudi nelagodna čustva.
Vendarle, za razumevanje filma moramo dobro poznati takratne družbene razmere v Franciji: študentske demonstracije, ki so se pričele na podlagi prepovedi obiskov v študentskih domovih, upor proti imperializmu ter poudarek na problematiki vzhodnega bloka in seveda vojna v Vietnamu, ki je spodbudila protestno-kulturno gibanje. Protesti so se kasneje razširil tudi po Evropi in drugod po svetu, tudi v vzhodni blok, tako sta bili leti 68 in 69 tudi v takratni Jugoslaviji precej nemirni (protesti so v Jugoslaviji vztrajali do leta 1972), če omenimo jugoslovanski upora študentov z zasedbo Filozofske fakultete. Za razliko od francoskih, so jugoslovanski študentje v tem primeru zahtevali realizacijo samoupravne prakse, medtem ko so zahteve po enakovrednem treniranju študentov v sistemu s francoskimi zahtevami precej podobne.
Zgodba tako prikaže moč državne represije, ki se razteza vse od fizičnega nasilja, do zavajanja in prepričevanja v neresnice, ki naj bi ohranile obstoječe politike na oblasti. S tem so mišljene bolj ideje, kot predstavniki sami. Zgodba gre celo tako daleč, da človeka s travmo prepričujejo, kako je njegova travma nastala in zanikajo njemu lastni spomin ter ga v imenu tako imenovane njegove varnosti proglasijo praktično za norega. Edini, ki – sicer s težavami – pa vendarle neomajno kljubuje vsem tem lažem je zagovornik, ki ga najame napadena politična stranka. Film skozi zgodbe o zaostrovanjih na ulici pokaže predvsem zmožnosti manipulacij državnega aparata.
Za Radio KAOS Urška Pengov Bitenc