Ker ima srce na levi
|
Pa ne le zato – K temu so nas spodbudili tekoči dogodki. Če za režiserja pravijo, da je v kasnejšem obdobju delal na predvsem levičarsko angažiranih filmih, bi dikcijo, da je okužil z svojim levičarskim pristopom šele kasnejša dela, morebiti veljalo popraviti; Namreč, že naslov sam Kupe za morilce (Compartiment Tueurs) je poln ironije in črnega humorja. Ne le zato, ker je črno-bel. Četudi ne bi poznali režiserja ter njegovega lika in dela, bi že rahlo subtilni ugotovili, da naslov dejansko izraža družbeno-kritično ost. Kaj drugega pa dandanes v družbenem diskurzu gledamo, kot čisto morijo? Skoraj Hui Clos torej, Za zaprtimi vrati – ne pekla, pač pa kar lepo morije. Od TEŠ-a 6, do dvomov o nuklearki, do vohunskih zgodb in ugotavljanja, v kolikšni meri le-te sploh so ter na koncu ja, – vezanje koncev, ker se pač moramo ukvarjati s še tako majhnimi kuclji s križem. Torej, verjetno, tistimi kuclji, ki jih nekdo nasuje zato, da lahko uprizori lastno Kalvarijo.
Dejstvo je, da letošnja Liffejanska retrospektiva ne bi mogla biti boljša odločitev. Konstantinos-Gavras a.k.a Costa nas v filmu s ciničnim pristopom pripravi na to, da bo film pokazal in dokazal, kako z lahkoto je človeka napeljati in speljati s sledi, še zlasti, če so vsi dokazi ponujeni v naprej. Komu že? Ob obširnem seznamu del in kolaboracij, se pričujoče delo smatra za njegov prvi film – nastal je leta 1965. Človek, ki je preživel drugo svetovno vojno, rojen 1933 – film je narejen torej v času odmevov eksistencialističnih del in ko so bile posledice vojne še kako zelo prisotne, – verjetno težko naredi resno kriminalko – ali pač?
Seveda se navezujemo na Oskarja, ki ga je leta 1969 za tujejezični film prigaral z Z, trilerjem, sicer narejenim po predlogi, a ponovno v sodelovanju z Jaquesom Perrinom – tokrat kot producentom. Jaques Perrin ima namreč poleg Yvesa Montanda, Simone Signoret, Catherine Allégret, Michaela Piccolija in Jean-Louisa Trintignanta eno od glavnih vlog v Kupeju.
Kupe za morilce je ravno tako narejen po predlogi, a tokrat istoimenske novele Sébastiena Japrisota in izraža posebnega genija za preživetje, ki to ni. Absurdno? Povojno absurdno. Levičarsko absurdno. Glavno vlogo v naslednjem dobrem tednu dni pa bo imel v Ljubljani in v drugih večjih mestih po Sloveniji Liffe, katerega uvertura se je odvila v sredo v Cankarjevem domu. Deset sekcij in več kot dovolj filmov za dvanajst dni izbir.
Eno od njenih vam je predstavila Urška Pengov Bitenc.