HaShoah: 27. januar; Svetovni poklon šoi, žrtvam genocida; domala dokončne upepelitve, požiga evropskih Judov

27. januar, Svetovni dan spomina na žrtve holokavsta je na svojem zasedanju 1. novembra 2005 z resolucijo 60/7 proglasila Generalna skupščina Združenih narodov kot vsakoletni mednarodni dan spomina na žrtve fašističnega in nacističnega holokavsta. Sedemindvajsetega januarja 1945 je namreč Rdeča armada osvobodila največje in najhujše nacistično uničevalno koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno Auschwitz-Birkenau, ki danes leži na ozemlju Poljske,

Holokavst je besedna, sestavljenka, utemeljena v grščini; holókaustos: hólos, »celota« in kaustós, »zažgan«; Z njo označujemo nacistični program iztrebljenja evropskih Judov; rekli so mu tudi Endlösung, dokončna rešitev; Med šestimi milijoni žrtev tega nacističnega pogroma so bili tudi pripadniki manjvrednih, arijski rasi nedostojnih, nezaželenih in narodnostno (etnično, plemensko) ali nazorsko sovražnih skupin kot so Slovani, Romi, invalidi, Jehovove priče, komunisti, homoseksualci.

Sredi dne, ko so se po Svetu, Evropi in tudi pri nas vrstile spominske slovesnosti v spomin in opomin na žrtve holokavsta, bi sicer pričakovali, da je s predsednikom države ob polaganju venca na judovskem pokopališču v Dolgi vasi tudi naš sogovornik, ki smo ga srečali ob Prešernovem spomeniku, v Ljubljani; Na dnu ulice, ki se začne z v tla vpisano sedmo kitico Zdravljice, smo Roberta Waltla, direktorja Judovskega kulturnega centra v Ljubljani vprašali, zakaj holokavst obeležujemo s svetovnim dnevom spomina, enkrat v letu, saj gre vendar za grozoto, ki bi nas morala pretresati in opominjati sleherni dan, tako rekoč vsak trenutek?

V Sloveniji imamo že od nekdaj, še iz časov, ko še nismo bili nacija, nek poseben, vsaj bipolaren, če še bolj raznoter odnos do judovstva, do židovstva; kako to in kako je s tem danes? Precej podobno kot marsikje drugod po Evropi, le da je zaradi majhnosti naroda in judovske skupnosti pri nas to vprašanje manj izpostavljeno.

Kako to, da je največ judovskih ostalin, kulturne in druge dediščine prav v Lendavi smo še vprašali gospoda Waltla, sicer tudi gledališčnika in direktorja ljubljanskega Mini teatra? Tam, v Lendavi in Murski Soboti, v Pomurju nasploh, so bili zaradi strpnega sobivanja različnih veroizpovedi in kultur ter drugačnega socialnih odnosov in gospodarstva življenjski pogoji pomembno drugačni, Judom bolj naklonjeni.

Za konec tega pogovora ob Svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta pa smo prihranili še vprašanje kakšne možnosti ima vzklik, geslo, zahteva, ki je zaradi grozot druge svetovne vojne (bilo) povsem utemeljeno povojno pričakovanje: Nikoli več!

O tem vprašanju je italijanski Jud, ki je preživel Auschwitz, kemik po izobrazbi, književnik in mislec Primo Michele Levi, zapisal: »Zgodilo se je, torej se lahko spet zgodi; to je bistvo tega, kar imam povedati«.

Pogovor z Robertom Waltlom sva posnela z Boštjanom Perovškom, avtorsko in post-produkcijsko pa ga podpisujem Andrej Pengov.

Leave a Reply

Your email address will not be published.