ZAPPA DAY, tretjič: GLASBA KOT RELIGIJA

Nepozabni in nenadkriljivi kitarist, pravzaprav multiinstrumentalist in skladatelj Frank Zappa se je v srca generacij tistega časa zapisal z rokovskimi vrhunci, ki jih večina pozna kot ustvarjanje s skupino The Mothers of Invention, s katero je leta 1975 koncertiral tudi v naših krajih (Zagreb, Ljubljana). V zadnjem življenjskem obdobju pa največ skladb napisal za zasedbo Ensemble Modern, ki so izšle na njegovem zadnjem albumu Yellow Shark in ki so bile glavna literatura tudi na nedavnem koncertu Zappa Day v Križankah.

Njegov proučevalec, navdušenec nad njegovo glasbo in izjemni poznavalec, sicer svetovno uveljavljeni dirigent operne in simfonične glasbe, ki je na koncertu Zappa Day  dirigiral glasbenikom ad hoc razširjene skupine Ensemble Dissonance, Jonathan Stockhammer, je na novinarski konferenci pred koncertom uvodoma povedal., da je…

Jonathan Stockhammer, dirigent: Zelo zabavno tukaj delati to glasbo, ki jo poznam že 25 let. S Frankom Zappo delim rojstni dan in večino skladb  za koncert v Ljubljani, sem posnel zzasedbo Ensemble Modern in bil odgovoren za več aranžmajev, ne da bi jih sam uredil, ampak da bi jih predal, zaupal drugim, da jih pripravijo za izvedbo. In hkrati, čeprav to glasbo zelo dobro poznam, se mi zdi, da je slovenski smisel za humor in ironijo precej drugačen od tistega v Nemčiji. In to vpliva na samo glasbo. In glasba, ki jo čutim, na določen način je ta glasba, ta program tukaj zelo domača in veste, to, da sta se mi pridružila tako Blaž kot Vlatko, je zame velik navdih. Na ta koncert bi prišel tudi, če ne bi na njem sodeloval.

Jonathan Stockhammer je bil rojen 1969 v Los Angelesu, preden je presedlal na glasbeno področje, se je na univerzi ukvarjal s kitajskimi študijami in politiologijo; V Sloveniji, je bil že večkrat, ne le v Ljubljani, kjer je na poletnih in drugih prireditvah Festivala Ljubljana že nekajkrat dirigiral, leta 2019 tudi Figarovo svatbo, kar je mimogrede omenil tudi ob tej priložnosti, češ, da za vaje z orkestrom vedno premalo časa. Pravzaprav je odgovarjal na vprašanje kolegice Česnikove z nacionalne TV zakaj je pomembno, da ohranimo Zappovo dediščino, zlasti s tega zadnjega albuma in  zakaj je pomembno, da Frank Zappa ostaja opažen, živ v današnjih čudnih trenutkih konformizma.

J. Stockhammer (nadaljevanje): No, to je zelo veliko vprašanje in potrudil se bom, da si ne bom vzel dve uri, da bi vanj vložil vse svoje različne občutke. Ampak ja, čutim strast do tega, imam privilegij, da dirigiram toliko različnih vrst glasbe in delam s toliko različnimi vrstami glasbenikov, da moram zdaj povedati kot opombo, da občutim najgloblje obžalovanje, ker imam jutri letalsko vozovnico, ker zdaj želim biti tukaj naslednja dva tedna, da uživam v teh koncertih, o katerih sem slišal zelo veliko in bi bilo zelo razburljivo, da to slišim. Frank Zappa, če gremo k Zappi, je bil visokokakovosten skladatelj, ki ga ni opredelil en slog ali en žanr, ki ga je navdihnila glasba, glasba je bila zanj lahko bi rekli religija. Bilo je nekaj izjemno ganljivega in pobožnega in zanj je bil to jezik ljubezni in to je tisto, kar je govoril. Hkrati je bil skozi celotno kariero perfekcionist in v iskanju instrumenta, ki bi mu lahko pomagal uresničiti njegove ideje. In nekaj od tega je dosegel že zgodaj z igranjem kitare, nato pa z oblikovanjem skupine, ki jo je znal voditi in z njo delati do popolnosti, v raznolikih žanrih. Toda na enak način je kot najstnik navdihnjeno poslušal glasbo Vargasa in

‘Stravinskega in menil je, da bi lahko revolucionarne načine gledanja na čas, hrup in zvok raziskali veliko več, če bi imeli večjo paleto instrumentov. In tako se je velik del svojega življenja ukvarjal s komercialno priljubljenostjo ali pa se vsaj spogledoval s komercialno priljubljenostjo in omejitvami, ki so mu jih celo v njegovi zaupanja vredni mreži producentov in založb albumov postavili. In bil je nekdo, ki ni lepo govoril in ne samo, da je uporabil veliko nespodobnosti, ampak je povedal točno to, kar je čutil, tudi pred velikimi pogodbami, ki so jih ponujale različne založbe. In tako ima veliko njegove glasbe ta osvežujoč pridih iskrenosti, tako v zvoku glasbe, kot tudi v besedilih z zgodbo.

Velika dolga skladba ob koncu našega koncerta, se imenuje Dogodivščine Greggeryja Peccaryja. In Greggery Peccary je poln sarkazma in družbene kritike, ne samo o pritiskih v kapitalistični družbi, da živimo ne le glasbene pritiske, ampak o samem potrošništvu. In seveda je to veljalo v zgodnjih 70-ih letih. In to je še danes povsem res. Moram reči, da prihajam v to najlepše mesto na svetu in se rad sprehajam po ulicah, vendar sem že v treh letih opazil, kako je staro mesto postalo bolj komercialno. In vidim, kaj gledajo turisti in kaj se tam ponuja; to naredi ta slog in pristop k glasbi toliko bolj pristen.

S tem želim opozoriti na težavo Frank Zappa, ki se je nenehno boril s tem, da je prosil za čas za delo z orkestri. Pisal je orkestrsko glasbo in vedno ga je omejevala ista stvar, da so dirigenti omejeni z dvournimi vajami, odmorom, snemanjem in koncem. Nikoli ni bilo dovolj časa za razvoj povsem novega sloga. In če sem iskren z vami, nikoli ni dovolj časa za vajo Figarove svatbe, vendar je to druga težava.

S svojo skupino The Mothers of Invention in drugimi solo izvajalci, se je Frank ob dosežkih na visoki ravni spopadel s to frustracijo, vendar nikoli ni mogel preseči nekaterih zelo osnovnih branj z orkestri. V zadnjem poglavju svojega življenja pa je imel srečo, da se je srečal z ljudmi skupine Ensemble Modern, ki je bila mlada skupina, ustanovljena v Nemčiji leta 1980. Zelo ambiciozno je poskusil nove stvari in preizkusil različne načine ustvarjanja glasbe. V poznih 80. letih je bila na voljo nova tehnologija, zato ni bilo potrebno samo posneti klasičnih glasbenih instrumentov, lahko ste delali semple. Semplerji so danes zelo vseprisotni, toda v tem času je ideja sinhronizatorja, ideja emulatorja nova. V bistvu ste imeli velik računalnik, da ste lahko slikali zvok vsakega instrumenta v vsakem delu njegovega značaja. In potem bi lahko nekdo kot skladatelj igral te instrumente v najzgodnejši fazi umetne inteligence.

To je Franku Zappi končno omogočilo, da ima orkester, ki ga je potreboval in dovolj čas za vaje, ker je imel posnetek, fotografijo, vseh odigranih, zgeneriranih zvokov orkestra Ensemble Modern.

Odleteli so do njegove hiše v Hollywoodu in v nekaj mesecih je posneli vse, kar je bilo mogoče. In potem je lahko skladal ne na papirju, ampak v emulatorju in prišel do jukstapozicij, ritmične in harmonične razvrstitve, evolucije in urejanja struktur, kar nikoli ne bi bilo mogoče, če bi bilo to storjeno samo skozi papirno obliko. Fascinantno je, da je ustvaril nekaj izjemno kompleksnih glasbenih del, ki so bila sestavljena v tem slogu eksperimentiranja, popravljanja in urejanja.

 In potem, ko je umrl, sta njegov zaupni prepisovalec Todd Yvega in Ali Askin ponovno prepisala stvari, ki jih je napisal Frank Zappa, s slikami zvokov instrumentov orkestra, ki so jih zapisali v glasbeni obliki za prave žive instrumentaliste in poskušali to narediti z računalnikom. Kar je neverjetno težka naloga, ker igramo nekaj, kar je bilo in kar je bilo sestavljeno na način, ki je dihal in ni bilo, nikoli ni bilo premišljeno, kako bi bilo napisano v časovnem zaporedju, smislu. In veliko delov orkestra igra v kompleksnih in različnih taktih, vse hkrati.

Torej, kar želim povedati je, da je pri tem najpomembnejše, ne to, da je težko ali ne, da je bilo sestavljeno na ta način, ampak, da je bilo osvobojeno. In glasba, ki jo je Frank Zappa končno ustvaril v tej zadnji fazi svoje kariere, je globoka, izjemno dobro sestavljena, lepa in zadovoljujoča. Zadovoljujoča ne samo za muzikologa, ampak tudi za ljudi z različnimi glasbenimi strastmi. In nekaterih od teh melodij se preprosto ne morem naveličati, ker so melodične, imajo tako zanimivo teksturo, so žive ritmično, vendar nikoli ta zvok ne zveni, kot da bi ga en skladatelj napisal za kodo za drugega skladatelja. Je tako, kot bi jedel odlično lubenico, okusno je v vseh pogledih.

In tako mi je v veliko veselje razmišljati o tej glasbi, v veselje mi je, da lahko glasbo delim z glasbeniki v orkestru, da nekako pokažem, zakaj imam rad določene dele. In upam, da je nocoj nalezljivo in da ustvarja veliko veselja za ljudi, ki pridejo in to poslušajo.

Po uvodni zahvali Festivalu Ljubljana za priložnost sodelovati v projektu Zappa Day in nepojasnjeni omembi nekih situacij z Orkestrom Slovenske vojske je sijajni kitarist, mojster svetovnega slovesa Vlatko Stefanovski nekaj ur pred nastopom povedal:

Vlatko Stefanovski (prevod):  S prijatelji sem nastopal v okviru projekta Balcan Fever s Theodosom Spassovim in Miroslavom Tadićem, danes, torej nocoj, pa bom zelo počaščen, da sem del projekta Zappa Day. Vedno sem ga poslušal, ne redno, a od časa do časa sem poslušal Zappovo glasbo, saj imam skoraj vse njegove plošče. In danes, in včeraj med vajami mi je nekaj padlo na pamet. Zappa je bil rock glasbenik in lahko rečemo tudi, da je bil pop glasbenik. Kar me spomni, kako visoka je bila stopnja rock in pop glasbe v sedemdesetih, šestdesetih letih, sedemdesetih in osemdesetih letih. Na žalost smo danes priča vedno bolj povprečni pop glasbi in včeraj in danes je bilo poslušanje njegove glasbe, ki ni bila le del tega, kot velika iskrica v mojih možganih. Ta glasba je neverjetna, je moderna, polna dinamike, polna različnih ritmov in melodičnih sprememb, harmoničnih sprememb, neverjetne glasba. Torej, resnično sem zelo počaščen, da sem del tega. Koncert bo zdaj po vajah, recimo, da bo res spektakularen. Ker že dolgo nismo slišali takšne glasbe. In še enkrat najlepša hvala Ljubljanskemu festivalu za ohranjanje visoke ravni okusa v vseh njihovih programih.

Tako je svoj nastop na novinarski konferenci končal Vlatko Stefanovski, mi pa pred koncem te oddaje iz niza treh, posvečenih prvemu ljubljanskem Zappa dnevu spomnimo, da je Balkan Fever, ki ga je Stefanovski omenil kot ustvarjalno skupino podobno mislečih glasbenikov, trio, ki je hkrati projekt, v katerem sodelujejo glasbeni virtuozi svetovnega slovesa. Nastopajo na mnogih svetovnih in domačih odrih:  naš tokratni gost, makedonski kitarist Vlatko Stefanovski, bosanski kitarist Miroslav Tadić in bolgarski kavalist Theodosii Spassov. Ustvarjajo privlačno glasbeno mešanico, ki prepleta elemente jazza, rocka, klasične in ljudske glasbe; nastopali so na nekaterih prestižnih svetovnih odrih, med drugim v Royal Albert Hallu v Londonu, Musikvereinu na Dunaju in tudi na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Predvideno je bilo, da bo Stefanovski na Zappa Day v Križankah nastopil samo v prvem delu koncerta a zgodilo se je, na veselje publike in verjamem, da tudi orkestra in dirigenta, da je sooblikoval poustvarjanje Zappine glasbe malodane skozi ves koncert.

V uradnem, skoraj dve uri trajajočem delu programa, so Ensemble Dissonance, Vlatko Stefanovski in Blaž Šef pod taktirko Johnatana Stockhammerja odigrali sedem Zappinih skladb, osmo so tudi odpeli.  To so bile Dog-Meat, Revised Music for Low Budget Orchestra, Outrage at the Valdez,  The Black Page, Naval Aviation, Put A Motor in Yourself,   Moggio, in The Adventures of Greggery Peccary. Ob navdušenem občinstvu, ki je do zadnjega sedeža napolnilo letno gledališče Križank brez dodatka seveda ni šlo.

Prav za konec pa so ponovili socialno najbolj kritični, glasbeno pa izredno dinamični part iz Dogodivščin Greggeryja Peccaryja.

Dogajanje na in ob koncertu Zappa Day in Ljubljana sem za radio KAOS spremljal in nekatere njegove dele tudi posnel – Andrej Pengov, za prevode je poskrbela Urška Pengov Bitenc, uporabljene fotografije so povzete iz arhiva FL,  posnela pa jih je Darja Štravs Tisu.