Yukio Mishima je japonski avtor, kontroverzna osebnost, tudi odbijajoča – zaradi njegovega s fašizmom in totalitarizmom prepojenega domnevnega političnega udejstvovanja, avtor dveh svetovno odmevnih dramski del, eno vsebuje kar 5 iger, zaverovan v japonsko tradicijo in misterioznost ter militarizmem; Tudi v soboto premierno odigrana Markiza de Sade, odkrito govori o grobosti kot načinu življenja in opravičuje domneve o avtorjevi zasvojenosti s krutostjo in radikalnostjo. Naravnost blagodejno učinkuje domneva o zaznamovanju Mišime tudi s homo-erotičnostjo in razumljiv, če ne povsem sprejemljiv se zdi njegov bedasti poskus, seveda neuspelega vojaškega udara, ki ga je končal s sepukujem, japonskim samomorom z nožem. Gledališka igra Markiza de Sade je sama zase nenavadna tematska izbira, ne zgolj zaradi oddaljenosti japonske in evropske kulture pač pa tudi zaradi povsem različnih socialno-zgodovinskih obdobij in okoliščin, ko se je v fevdalni Franciji, pred, med in po meščanski revoluciji, šopiril Donatien Alphonse François, razvajenec in plemiške družine Sadi iz Provanse. Ta spolni izprijenec, množični morilec prostitutk in pisec opolzkih zgodb, ki je bil inspiracija avtorju – morda podobnih posebnosti, na povsem drugem koncu sveta, da je dvesto let potem ob njegovih perverzijah šilil svoje in morda še katero pero. [coolplayer]
mms://217.72.76.71/KAOSOD/prispevki/20080211_drama.wma
[/coolplayer]
foto: www.drama.si Nadaljujte z branjem →