Za vedno

Prvih petinšestdest minut filma Za vedno bi lahko bila tudi radijska igra, če… Nizanje neskončnih več ali manj znanih dialogov iz življenja drugih in našega, iz filmov, predstav, potem, ko se ona vrne domov ob pol štirih zjutraj in ko on /nalašč, gotovo!/ pusti ključ v vratih, da mora žurerka pozvoniti. Nekaj bravuroznega besedovanja, pogosto zelo znanega, domačega. Počasi postaja naporno. Vse posneto na tesnem, ob skromni svetlobi s kamero ali dvema, v dveh stanovanjih istega bloka. V četrtem in petem, morda v petem in šestem nadstropju. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: Prispevki, Damjan Kozole, Komentar, liffe, Za vedno