A propos… Kultura in gospodarstvo: Likovna kolonija, bron in socialno-tržno gospodarstvo ali tržni socializem z umetnostjo

Franc Gerič - Feri, umetniški vodja Likovne kolonije Lendava: Izjemna prednost naše likovne kolonije je, da se odvija na tem večkulturnem prostoru neprekinjeno že 45 let. Skupaj se je je udeležilo že več kot 200 umetnikov in naša zakladnica ustvarjenih del v vseh teh letih je neprecenljiva. Z leti samo pridobiva na vrednosti. Včasih so nas podpirala različna podjetja, žal pa je ta podpora z leti usahnila, tako da smo najbolj odvisni od nekaj javnega denarja, predvsem iz občinske in državne blagajne... Še največ pa prispevajo udeleženci sami in mnogi prijatelji, privrženci iz Lendave, njene okolice in Madžarske. Miha Pečar, akademski kipar, ki je končal akademijo v italijanski Ferrari, njegov profesor je bil znameniti neo-arhaični kipar Franco Mauro Franchi: Ta kolonija je, ne le zame in za vse sodelujoče, izjemna izkušnja. Dandanes lahko nekaj takega organizirajo že skoraj v vsaki vasi, delavnice vlivanja v bron pa zmorejo le malo kje. V Lendavi, pač! Dubravko Baumgartner, kustos GML, izvršni koordinator projekta in letos tudi njegov aktivni udeleženec, sicer akademski slikar: Brez posameznikov, prijateljev kolonije, ki jo podpirajo na najrazličnejše načine – bodisi z lastnim delom, bodisi z materialom ali z doma pripravljenim golažem, langaši in domačim vinom ali žganjem – dandanes ne bi zmogli takega projekta.

Oddaja Radio KAOS A propos; Kultura in gospodarstvo je del snopiča več kot dvajsetih oddaj, v katerih skušamo opozoriti na zanimive primere sodelovanja gospodarstva s kulturo in umetnostjo; Praviloma gre za dvosmerni proces, ki pa se včasih zatakne tudi tako, da so pričakovanja kulturnih ustanov in umetnikov – prazni ali vsaj pol-prazni upi, nemalokrat zmanjšani na raven kakega vbogajma v obliki skromnega sponzorskega ali donatorskega prispevka; Pogosto pa ostanejo tudi brez kakršnega koli odziva, ker se uprave podjetij z njimi sploh nimajo časa ukvarjati, saj so prezaložene s tovrstnimi prošnjami in svojim delom. Tudi zato skušamo s sogovorniki na obeh straneh, se pravi, na kulturni in na gospodarski, preveriti, če morda razmišljajo tudi o predlogih, ki bi z močjo zakona stimulirali drugačne, bolj tvorne, sinergične in produktivne rešitve; S to oddajo smo konkurirali na javnem medijskem razpisu Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in si uspeli zagotoviti delno gmotno podporo iz tega vira.

Tokrat so nas, med tem, ko smo spremljali začetek nekega sočasnega dogodka v Lendavi in razstavo Salvadorja Dalija na lendavskem gradu, prijazno povabili tudi na Mednarodno likovno kolonijo, katere sklepni del je bila mojstrska delavnica odlivanja ustvarjenih skulptur v bron; Uradno je potekala med dvajsetim avgustom in petim septembrom, zares pa se je končala kakih pet dni kasneje; Ko smo jo obiskali v nekdanji srednji, pravzaprav meščanski šoli, kak lučaj ali dva pod gradom, kjer sta lendavski muzej in likovna galerija, je bilo zgolj nekaj dni, menda tretji dan od njenega začetka.

V oddaji si je moč ogledati tudi fotografije del letošnjih udeležencev in udeležence pri njihovem ustvarjanju – Igorja Banfija, Dubravka Baumgartnerja, Endreja Göntérja, Cvetke Hojnik, Ferenca Királya in Mihe Pečraja iz Slovenije ter Attile Pokornya iz Madžarske, Petra Ujevića iz Hrvaške in Gail Morris iz Velike Britanije.

Naš prvi sogovornik, od katerega smo želel zvedeti tudi, kako jim uspeva že 45 let organizirati takšno srečanje kiparjev, oblikovalcev male plastike in prejšnja leta tudi umetnikov, mojstrov drugih likovnih disciplin ter potem vse to še vliti v žlahtni bron, je bil Franc Gerič, dolgoletni ravnatelj Galerije in muzeja Lendava ter ustanovitelj, danes pa strokovni vodja likovne kolonije, ki je z leti spreminjala, dopolnjevala in celo opuščala nekatere vsebine programa.

Mednarodna likovna kolonija Lendava je, zdi se tako, bolj znana v tujini, zlasti v sosednjih državah, kot doma, čeprav jo v likovnih, posebej pa v kiparskih krogih vendarle dobro poznajo; Kako tudi ne, saj kontinuirano poteka že od leta 1973 in zagotovo sodi med prva tovrstna zaporedna, torej tradicionalna srečanja likovnih ustvarjalcev v Sloveniji.

Do danes je na njej sodelovalo več kot dvesto ustvarjalcev; med njimi so bili in so sodobni, uveljavljeni, akademsko izobraženi slikarji, kiparji, grafiki in fotografi iz Slovenije, Avstrije, BiH, Danske, Hrvaške, Italije, Japonske, Kitajske, Madžarske, Makedonije, Nemčije, Norveške, Romunije, Slovaške, Srbije, Turčije, Velike Britanije, ZDA in od drugod, ki so v Lendavsko zbirko prispevali samo iz zadnjih devetih kolonij okrog 120 v bron ulitih skulptur, celotna zbirka različnih del – od slik, risb, grafik, fotografij, tapiserij, intarzij, reliefov in seveda kipov – pa šteje prek 700 del tudi zelo znanih mojstrov. Avtorji seveda pripadajo različnim generacijam in slogovnim usmeritvam; tako je tudi v skupini šestih slovenskih in treh tujih avtoterjev, ki so sodelovali na letošnji koloniji in katerih dela smo predstavili v napovedi oddaje.

Med njimi je bil tudi Miha Pečar, naš drugi sogovornik, ki so ga v ustvarjalni svet kiparjenja prignala nemirna svetovna morja, dokler se je kot častnik na trgovskih ladjah srečeval z lepotami in obupom današnjega sveta. Tudi v pogovoru z njim smo skušali zvedeti še kaj več o tem, kako je mogoče s kiparjenjem navduševati sodobne gospodarstvenike, a roko na srce – pri tem nismo bili kdo ve kako uspešni. Tudi razmislek o morebitnih spodbudah gospodarstvu, da bi bolje razumeli umetnost in umetnike kot možne soustvarjalce nove vrednosti, je, morda še bolj, kot v pogovoru z gospodom Geričem, malček obvisel v zraku; a zato ni bil nič manj zanimiv.

Ko smo skušali pridobiti sogovornika iz gospodarstva, ki mu je tak umetniško-pedagoški projekt kot je likovna delavnica s praktično izkušnjo vlivanja v bron blizu, smo kaj hitro izčrpali vse možnosti. Pregledali smo na promocijskih gradivih navedena imena podpornikov in ugotovili, da gre zvečine za medijske sponzorje, se pravi, tiste, ki brezplačno ali za minimalne zneske objavijo oglase in prispevke o delavnici, pa še ti so zvečine lokalneha značaja, ali one, ki po minimalno znižani ceni omogočijo hotelske ali gostinske storitve za udeležence.

Med tem, ko so na zaslonih posnetki iz depoja z umetninami na podstrešju GML, ki so jih ustvarili kiparji in kiparke v minulih 45 letih, med katerimi so dela umetnikov – če jih za to našo oddajo naštejemo zgolj nekaj – Balogh Géza, Mirsad Begić, Peruško Bogdanić, Milena Braniselj, Jakov Brdar, Irena Brunec – Tébi, Boštjan Drinovec, Metka Kavčič, Ferenc Király, Damijan Kracina, Kunos Krisztina, Lakatos Aranka, Lebó Ferenc, Lestyán-Goda János, Lipovics János, Jure Markota, Primož Pugelj, Dan Reisinger, Szabó György, Domen Slana, Mojca Smerdu, Drago in Dušan Tršar, Veres Gábor, Lujo Vodopivec in še mnogi drugi, smo se v komunikaciji z galerijskim kustosom GML Dubravkom Baumgartnerjem, ki je tudi najpomembnejša vez med likovno kolinijo in lendavskim muzejem-galerijo, prepričali, da ta projekt brez posameznikov, ki ne štejejo opravljenih ur in ki jim honorar ni pomembnen, sploh ne bi bil mogoč. Oni so pravi sponzorji, meceni. Med njimi je zagotovo na prvem mestu naš sogovornik z začetka oddaje – umetniški vodja kolonije, Franc (Feri) Gerič, ki s svojo vnemo in zgledom »gor drži« ves projekt. Kolonijo vodi in koordinira in, kot pravi Baumgartner, deluje kot umetniški mecen. Na razpolago daje svoje dvorišče z lopo ob vikendu v Čentibskih goricah za potrebe taljenja voska iz kalupov in procesa taljenja brona ter odlivanja.

Umetniki, so, kot je povedal že g. Gerič »honorirani« z enim dodatnim odlitkom njihove skulpture v bronu, v času trajanja kolonije pa imajo brezplačno prenočišče in prehrano. Z minimalnimi zneski so honorirani profesionalni budimpeštanski livarji in cizelerji, to so tisti, ki izdelujejo orodja za obdelovanje kovine, ki vrezujejo ali kako drugače obdelujejo bron, neke vrste graverji. Za vloženo delo niso nikoli poplačani; s kolonijo sodelujejo že dolga leta in radi pridejo v Lendavo.

Uslužbenci GML, ki v času kolonije zaradi povečanega obsega dela, rade volje ostanejo in pomagajo pri izvedbi kolonije izven delovnih ur; To delo seveda opravijo prostovoljno; pomagajo pa jim tudi prijatelji, ljubitelji in zapriseženi privrženci kolonije, ki udeležencem rade volje skuhajo bograč, spečejo langaše in razna peciva ter postrežejo z domačim žganjem in vinom. Ti vsi so, pravi g. Dubravko, pravi sponzorji likovne kolonije, katerih prispevka ni mogoče izmeriti.

O vsem tem je govoril že Franc Gerič v prvem delu oddaje; Vendar naj kljub temu povemo, da je za uspešno delovanje kolonije, treba plačati plin in elektriko, pa tudi surovine oz. material za delo in nabaviti nekaj priročnega orodja. Gre za bron, vosek, šamot, gips, glino, pesek, silikon, dleta, kladiva, brusilke, in podobno. Ti, povsem merljivi stroški, za katere poskrbijo tudi s pomočjo javnega denarja iz različnih virov, dosegajo vrednosti med 15 do 25 tisoč evrov. Že v okviru občinske gospodarske moči, je ta projekt komaj zaznaven – če navedemo – zgolj kot primer, o katerem smo govorili v eni od prejšnjih oddaj A propos – stroški za desetdnevno prireditev v isti občini znesejo vsaj še enkrat toliko in kjer so angažirana neposredna – vsaj minimalna sponzorska sredstva podjetij, ki delujejo tudi lokalno in ki imajo podružnice, obrate ali predstavništva tudi v Lendavi. Takrat se je omenjalo skofjeloški Filc, ki, zanimivo, sploh noče, da bi se njegovo ime kakor koli pojavljalo v javnosti, pa NLB in Zavarovalnico Triglav. Vsi ti si zaradi njihovega lokalnega sponzorstva skoraj gotovo ne prizadevajo za kakršno koli poseganje v zakonodjo tako, da bi le ta bolj stimulirala podpiranje kulture in umetnosti, kadar le-ta ustvarja sinergične dogodke in ko je očitno, da gre za skupno investiranje v nek – vsaj posredno – tudi gospodarski, zagotovo pa socialno tržni produkt.

V tej luči bi najbrž zlahka ugotovili, da Likovna kolonija v Lendavi že 45 let, zagotovo pa od spremembe gospodarskega, političnega in s tem tudi socialnega (družbenega, če hočete) sistema sodi bodisi v nekaj, kar bi lahko bil (vsaj prehodno) tržni socializem, danes po dveh desetjih zvečine bolečih izkušenj, tudi kar zadeva razumevanje družbenega položaja kulture in umetnosti – pa v socialno-tržno gospodarstvo. Ampak oblast (še) ne razume, da je kaj takega lahko tudi proizvod z mnogimi raznovrstnimi družbenimi učinki.

Za oddajo A propos… Kultura in gospodarstvo je Radio KAOS na javnem medijskem razpisu uspel pridobiti nekaj podpore iz javnih sredstev, ki jih zagotavlja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Pripravilo so jo Urška in Aljaž Pengov Bitenc ter Andrej Pengov. V Lendavi smo obiskali 45. likovno delavnico, ki jo organizira tamkajšnja ustanova Galerija – muzej. Pogovarjali smo se z Francem Geričem, ustanoviteljem delavnice in dušo tega tradicionalnega ustvarjanja in Miho Pečarjem, kiparjem, enim od devetih letošnjih udeležencev, nekatere podatke za sklepni komentar v oddaji pa nam je priskrbel kustos Muzeja – galerije Lendava Dubravko Baumgartner, sicer tudi sam slikar, katerega umetniški talent je odkril prav gospod Gerič.

Na svidenje in prijazen pozdrav do prihodnjič, ko bomo, če bo vse po sreči, predstavili repertoar nove sezone SNG Opera in balet Ljubljana in enega od zelo znanih slovenskih slovenskih podjetnikov, filantropa in mecena različnih kulturnih in umetniških dejavnosti in disciplin. Video gradivo in večina fotografij so plod naše produkcije, medtem ko je enaindvajeset fotografij, na katerih so upodobljeni udeleženci in sodelujoči ali ki prikazujejo detajle iz delavnice in ki so jih posneli različni avtorji, pa so priskrbeli organizatorji Likovne kolonije in Delavnice vlivanja v bron; zanje jih podpisuje Galerija – muzej Lendava.