A propos… Kultura in gospodarstvo: Slovenska pesem, mozaiki, čipka in podjetništvo na Mozelškem

Jože Kamin, župnik v Freyming-Merlebachu, vodja Slovenske katoliške misije na Mozelškem, delegat v Franciji: Mozaike ustvarjam, še preden sem spoznal stvaritve Marka Ivan Rupnika, slikarja, mojstra mozaikov, Prešernovega nagrajenca, duhovnika in svetovalca Papeškega sveta za kulturo. Pomagajo mi naši župljani in mnogi drugi. Celo minister Žmavc mi je iz Slovenije prinesel nekaj okroglih kamnov iz Soče, kar je za mozaik vsekakor posebnost. Franci Povh, predsednik društva Jadran: Rojen sem slovenskima staršema v Franciji; tako kot mnogi, sta poskrbela, da se je slovenščina ohranila tudi v moji generaciji. V društvu Jadran nas je 427, še zdaleč ne več samo Slovencev, naša glavna vendar ne edina dejavnost so vaje in nastopi mešanega pevskega zbora. Dany in Sébastien Koren, poslovneža v Forbachu: S storitvami naših družinskih podjetij omogočamo tujim, tudi slovenskim podjetjem normalno integracijo njihovih dejavnosti v Franciji; Kultura našega poslovanja je prežeta tudi z našim umetniškim, glasbenim, oblikovalskim in fotografskim ustvarjanjem. Kadar le moremo, podpremo delovanje Slovencev v tem delu Francije. Kristina Žitnik-Hero, specialna defektologinja v pokoju, tudi teologinja in klekljarska mojstrica, voditeljica krožka v Merlebachu: V krožku je večina Francozinj, ki sicer klekljajo drugače, vendar je za eno in drugo čipko potrebno veliko potrpljenja in časa. Ob podpori gospoda Kamina ter drugih Slovencev in Francozov je to delo sprostitev, užitek in v ponos naši skupnosti.

Spoštovani in cenjene! Z ekipo projekta A propos; Kultura in gospodarstvo in z oddajo, v kateri skušamo poiskati zanimive sogovornike z izkušnjami v sodelovanju med kulturo in gospodarstvom smo se za to sklepno oddajo odpravili med Slovence v izseljenstvu. Med zamejskimi Slovenci smo bili pred poldrugim mesecem s podobnimi vprašanji, kot smo jih zvečine postavljali sogovornikom doma, v Sloveniji. Zanimalo nas je predvsem v kolikšni meri – in če sploh – uspejo ustvarjalci kulture in umetnosti sodelovati z gospodarstvom, da bi si omogočili boljše pogoje za svoje delo in vrhunske dosežke; Že v slovenskih umetniških ustanovah takoj na oni strani meje, v zamejstvu, kot pogosto površno rečemo, so pogoji za njihovo delo pomembno drugačni kot v Sloveniji, okoliščine, ki bi stimulirale tamkajšnje gospodarske dejavnike, morda celo v lasti ali pod upravljanjem, vodenjem ali če hočete menedžeriranjem tam živečih in delujočih Slovencev, so pa sploh povsem drugačne kot pri nas; Različnosti v tem pogledu se z oddaljenostjo od matice, se pravi slovenske države, v glavnem samo še povečujejo, morda točneje – razlike so pestrejše in jih tako rekoč ni mogoče realno primerjati; Nikjer pa nismo, tudi v Sloveniji ne, našli primera, da bi država stimulirala povezovanje kulture in gospodarstva s ciljem vzpostaviti projekt, dogodek, umetniško stvaritev kot skupno investicijo, kot enoviti produkt, ki naj bi prinesel gospodarske in posredne kulturne učinke, kljub dejstvu, da so tako Italija, Francija in Luksemburg – države, ki smo jih s to oddajo obiskali – članice Evropske unije; Pred desetimi dnevi smo namreč govorili o slovenskem društvu, ki povezuje Slovence v Luksemburgu in katerega glavna, vendar ne edina dejavnost so kulturni dogodki in prireditve. Doma in prek meje – v Trstu – so bili naši sogovorniki zvečine profesionalni ustvarjalci, producenti ali organizatorji in upravljalci, direktorji ali ravnatelji na področju kulture in umetnosti na eni strani na drugi pa predstavniki tako velikih gospodarskih družb kot manjših podjetij; V evropskih državah in drugod širom po svetu ustvarjajo mnogi slovenski umetniki, med njimi jih je kar lepo število tudi svetovno uveljavljenih, ki pa praviloma ne delujejo povezano ali opazneje organizirano s slovenskimi skupnostmi v teh sredinah; Med izseljenci, Slovenci v diaspori, smo zato poiskali okolja in ljudi, ki se s kulturo ukvarjajo ljubiteljsko, tudi buditeljsko, če je to sploh pravi izraz; Njihov poglavitni cilj, ki ga podpirajo tudi mnogi pripadniki tamkajšnjega avtohtonega prebivalstva ali drugi priseljenci in njihovi potomci, je predvsem obdržati pri življenju slovenska narodna izročila in kulturo, katere glavna značilnost je seveda slovenski jezik – ne glede na to, v katero generacijsko zaporedje sodijo in ne glede na razloge njihovega izseljenstva; Nekako na enaki ravni so se nam odzvali tudi redki podjetniki slovenskega rodu, ki jim pri tem pomagajo; Obiskali smo jih v severovzhodni Franciji, nedaleč od meje z Nemčijo in blizu meje z Luksemburgom. O našem obisku pri društvu Slolux, ki deluje v tej mali in najbogatejši evropski državi smo v tej oddaji govorili že pred desetimi dnevi, v pripravah na to oddajo pa smo naleteli tudi na nekaj tipično slovenske – če rečemo skrajno prijazno – razhojenosti, vsaksebnosti, če je to sploh kakšna beseda in kar nekaj časa in energije smo potrebovali, da smo se uspeli dogovoriti za obisk v mestecih Freyming-Merlebach in Forbach, kjer pa smo po zaslugi naših sogovornikov naleteli na povsem drugačno vzdušje in spodbudno, proaktivno ozračje v slovenski skupnosti v tem severovzhodnem delu Francije.

Naši sogovorniki v tej oddaji, katere snemanje smo zastavili dan po Miklavžu, so gospod Jože Kamin, duhovnik, župnik v Freyming-Merlebachu in vodja Slovenske katoliške misije na Mozelskem ter delegat v Franciji, gospod Franci Povh, predsednik tamkajšnjega slovenskega društva Jadran, gospoda Dany in Sébastien Koren, oče in sin – oba uspešna poslovneža ter gospa Kristina Žitnik-Hero, ki vodi klekljarski krožek v Merlebachu. Svoj čas je bilo na tem področju – od Alazcije prek departmaja Moselle do meje z Luksemburgom v regiji Lorene živelo prek 6.000 Slovencev, zvečine rudarjev z družinami, največ v drugem valu migracij po prvi vojni in potem v tretjem v 60-tih letih. V tem času slovenska skupnost šteje okrog 1.200 pripadnikov druge, tretje in celo četrte generacije. V Franciji je sicer Slovencev veliko; V Parizu v tamkajšnji slovenski katoliški misiji gostuje društvo Slovenci v Parizu, vendar večina živi zunaj mesta in imajo do sedeža misije v Chatillonu dolgo pot, poleg tega pa povezanosti, kot prežema slovensko skupnost na tem severovzhodnem, nekdaj pretežno rudarskem delu Francije, v Parizu in drugje po Franciji ni, saj prevladuje bolj osebni, egoistični način življenja.
Gospod Povh se je v tem kraju pred 50 leti rodil slovenskim staršem, ki sta poskrbela, da se je v družini slovenski jezik tudi ohranil, kljub temu, da so na tem področju govorili pretežno nemško in seveda francosko. Že pri 25-ih je prvič postal predsednik društva Jadran, ki danes združuje 427 članov, Slovencev in drugi narodnosti; Zvečine so Francozi in nekaj jih je tudi drugih narodnosti, saj na tem področju živi 27 različnih narodnosti. V 39-članskem mešanem pevskem zboru, ki je glavna dejavnost društva Jadran, vsako leto pripravijo 15 do 20 koncertov.

Na območju departmaja Moselle so Slovenci v glavnem rudarili v premogovnikih in delali v tekstilnih tovarnah, v Alazciji, južno od krajev, ki smo jih obiskali, pa so delali v rudnikih soli in ko so se v nekem pred drugo svetovno vojno mesta zaprla za tujce, so pa Slovenci, zlasti Prekmurci v predelih okrog Orleansa, ob reki Loari ostali na podeželju in kmetovali. Freyming-Merlebach je pred štirimi leti – ob 30-letnici posvetitve gospoda Jožeta Kamina obiskal tudi kardinal Rode, ki je bil tudi Kaminov profesor na teološki fakulteti v Ljubljani, ki se, kot je v navadi, ni zgodila v stolnici, temveč na Kaminovo željo prav v Freymingu, ki sta jo ob navzočnosti 967 ljudi takrat, leta 1983, opravila takratni ljubljanski škof Lenič kot škof iz Metza.

Gospod Franci Povh se je po končanem pogovoru na misiji odpravil v društvene prostore k svojim pevkam in pevcem v Jadranovem pevskem zboru, z gospodom Jožetom Kaminom pa smo se odpravili v Forbach, mestece tako rekoč ob nemški meji. Tam sta nas že čakala dva podjetna Korena; No, gospoda Danya in Sébastiena Korena, razen močnih družinskih vezi povezujejo tudi imena kot Visundi in Altaleo, še najbolj pa najbrž Ecos – Office Center Forbach, kar so nazivi njunih podjetij. V njunih lično urejenih, z umetniškimi fotografijami opremljenih prostorih na Aveniji Saint-Remy, smo posneli drugi del tokratne oddaje A propos… Kultura in gospodarstvo.

Gospod Jože Kamin, župnik iz Freyming-Merlebacha nas h Korenovima v Forbach zagotovo ni pripeljal zgolj zato, da bi v tej oddaji promovirali dejavnost in poslovne uspehe njunih treh podjetij. Neposrednega odgovora na vprašanja kako je v finančnem pogledu videti njuna podjetniška podpora slovenski kulturi in duhovnemu udejstvovanju ter razvoju slovenske skupnosti v tem delu Francije, nismo dobili, smo pa zato zvedeli, kako se naši ljudje znajdejo v tem okolju, ki je tudi njim vse bolj domače. Ampak prav izkušnja družine Koren kaže, da je res vse mogoče in da domovino njihovih staršev, deželo, kjer so njihove korenine, mnogo bolj cenijo potem, ko pridobijo izkušnje iz okolja, ki je bilo v začetku tudi zanje tuje, zdaj, po dveh ali treh generacijah pa postalo njihova nova domovina. Radi se vračajo v Slovenijo, ena od hčera se je preselila v Maribor in tam ustvarila družino in bo, kot kaže, tam tudi ostala. Tudi v Sloveniji je mogoče uspeti v poslovnem življenju, sta prepričana gospoda Korena. Če bi se oni lotili česa takega, bi to bilo, so prepričani, najbrž v hotelirstvu – s posebnim poudarkom na francoskih ali širše – frankofonskih gostih, kjer smo, po njunem prepričanju v deficitu.

Po končanem obisku v Forbachu, pri Danyju in Sébastienu Korenu, kjer sta nam predstavila svoje delo in izkušnje pri ustvarjanju pogojev za delovanje ne le francosko-nemških, temveč tudi drugih mednarodnih, celo slovenskih in hrvaških poslovnih subjektov in projektov, smo se vrnili v Freyming-Merlebach, v prostore Slovenske katoliške misije, kjer nam je gospa Kristina Žitnik-Hero pripravila okusno slovensko-francosko večerjo, nam pokazala svoje klekljarske veščine in nam povedala nekaj zanimivosti iz njenega življenja v teh krajih in v Idriji, kjer se je strokovno usposabljala. Ne le za mojstrstvo v izdelavi čipk – še bolj pri učenju jezika, delu v tamkajšnjem hotelu Nanos, razpetostjo med alzaškim Colmarjem in Merlebachom in za strokovno delo z invalidno mladino kot defektologinja in tudi za tajniške naloge v slovenski katoliški misiji. O tem nam ni podrobneje govorila, zvedeli pa smo, da je malo manjkalo, da bi postala redovnica. Starša – oče Ljubljančan in mati Šoštanjčanka sta sicer med sabo govorila slovensko, nje pa nista učila materinščine, da ne bi bila tako očitna tujka v Colmarju, kjer je oče delal v tekstilni tovarni. Umetnost, zlasti likovna, jo navdušuje in vsakič znova prevzame, sal riše in slika. Njen prvi jezik je bilo alzaško narečje, šola pa francoska. In kako se je potemtakem sploh naučila slovenščine?

Oddajo Radia KAOS A propos… Kultura in gospodarstvo, ki je zasnovana kot naš glavni projekt v tem letu in za katerega smo uspeli na javnem medijskem razpisu pridobiti tudi podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, smo pripravili Urška in Aljaž Pengov Bitenc ter glavni avtor in povezovalec oddaje Andrej Pengov. Pri tehnični realizaciji, produkciji in post-produkciji je sodelovala ekipa V živo, ki jo vodi Peter Kastelic. To je hkrati tudi zadnja, petindvajseta od sicer triindvajsetih načrtovanih oddaj iz cikla A propos in projekta Kultura in gospodarstvo, kot smo ga zastavili v tem letu.

Naši sogovorniki so bili gospod Jože Kamin, župnik v Freyming-Merlebachu in vodja Slovenske katoliške misije ter delegat v Franciji, gospod Franci Povh, predsednik tamkajšnjega slovenskega društva Jadran, gospoda Dany in Sébastien Koren, slovenska poslovneža v bližnjem Forbachu ter gospa Kristina Žitnik-Hero, ki vodi klekljarski krožek v Merlebachu. Vsem se zahvaljujemo za prijazen sprejem in več kot zanimive pogovore! Oddaja je objavljena v času, ko je veselo praznovanje Božiča že za nami in ko na Silvestrovo čakamo, da se leto preobrne v devetnajsto tega tisočletja, ki ga označujemo s številčnim zaporedjem 2018. Lepo praznovanje voščimo vsem sodelujočim in našim poslušalcem ter gledalcem prav tako. Srečno naj bo in zdravo tudi, za uspeh pa se bomo skupaj potrudili. Kakopak!?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *