A propos, kultura…Kaj pa Umetnost? Laibachovih 36 let tudi s koncertom v Križankah ali pa v Hali Tivoli?

Ivan Novak: Kultura ni nobena Umetnost, kultura je lahko debel krompir, ki ga ima lahko vsak kmet... Gre za klasični primer izmikanja definicije, ko je to pri Resnici. Če je Umetnost refleksija Resnice, je preprosto neulovljiva, tako kot Resnica. Ni je mogoče zares definirati. Laibach se izogiba definiciji, da smo umetniki, jo pa dopuščamo... Čez nekaj dni nastopamo na festivali, katerega vsebinska nit je Dom. Organizatorji nas sprašujejo, kakšna je naša ideja doma (angl.: »Home«). S takšnimi vprašanji imamo nemalo težav, saj gre za zelo abstraktni pojem v teh časih. Tudi v filmu, s sicer netočno poslovenjenim naslovom Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music), je glasba zgolj sredstvo s katerim se družina oficirja Von Trappa izogne aretaciji in pobegne. Vsi mi smo begunci. Neprenehoma in vedno znova.

Tole, spoštovane gospe in cenjeni gospodje, ni, kot bi kdo morda zmotno mislil, oddaja, ki jo ne na prvem ne natretjem programu nacionalnega radia, žal ni več in ki je do nove svobode v tej deželi nosila naslov Še pomnite, tovariši. Ta zvrst spominskih oddaj je v naši medijski resničnosti dobila zelo pravljični, virtualni, čeprav, to zlahka verjamemo, na osebni ravni pošten okvir ali okvire, ki jih v uredništvih naslavljajo kot spomini in pričevanja posameznih akterjev ali spremljevalcev zvečine grozot, v manjši meri pa tudi lepot, nekdanjih časov, vendar z redkimi sklepnimi sporočili ali vsaj intonacijo želje po pobotu v narodu, po odpuščanju med posamezniki in njihovimi potomci.
Torej tokratna oddaja A propos, kultura… Kaj pa umetnost?, ki jo pripravljamo in realiziramo s pomočjo javnega denarja, ki ga iz tako imenovanega medijskega razpisa zagotavlja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, nima namena obujati spomninov, čeprav se ob luščenju plasti tistega, kar Laibach danes je in kako se reflektira v našem prostoru, najbrž ne bomo mogli povsem ogniti preteklosti. Mimogrede – uradno se je ta zanje začela pred 36 leti in dvema mesecema, 1. junija 1980, v Trbovljah, Hratniku ali Zagorju… Če rečemo v takrat še Rdečih revirjih, se ne bomo zmotili. Sprva kot ekipa likovnih ustvarjalcev, ki se »uglasbi« in postane večpredstavna, multimedijska kontoroverzna skupina in kasneje najbrž najuspešnejši slovenski izvozni artikel, ki je znana predvsem po glasbi in avantgardnih koncertih, a tudi po provokativni simbolni asociaciji na totalitarne režime, kamor prištevajo tudi aktualni kapitalizem in seveda po izzivalnem in odmevnem postmodernem likovnem ustvarjanju.
Naš sogovornik je bil Ivan Novak, edini (uradni) govorec Laibacha v in z javnostmi, ki je, kot nam je na vprašanje, kako naj ga predstavimo na začetku oddaje, odgovoril: »Član skupine!«. Z njim sva se dogovarjala za sodelovanje v tej oddaji že pred Laibachovo spomladansko evropsko turnejo, med njo in pred sklepnim nastopom na Dan zmage v Ljubljani. Letošnje leto je eno odmevnejših, vsaj doslej, ne vemo pa še, če tudi najuspešnejših v teh skoraj štiridesetih letih njihovega ustvarjanja, kar je doba, ki je tudi po evropskih pravilih formalni okvir za pridobitev pokojnine. Čez dober teden dni, 2. septembra, bodo nastopili še na enem letošnjem koncertu, znova s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom Simonom Dvoršakom v Kržankah. Ta nastop sodi v nabor prireditev letošnjega 64. Ljubljanskega festivala.
V oddajo smo ga povabili že spomladi, pred in potem še med Laibachovo evropsko turnejo. Takrat se nismo uspeli dogovoriti, tudi ne, ko smo jih po predhodnem dogovoru poklicali, ko so bili na poti nekje med lodonskim Forumom in dvorano Studenterhuset v danskem Aalborgu v in razumeli smo, da je bil uspeh prejšnjo noč v Angliji tolikšen, da so potrebovali nekaj svežega zraka in krepak počitek za naslednji nastop. Zanimalo nas je tudi, Kakšen je izkupiček, ostanek ali bolje – kapital v času, ki ga zaznamuje popotovanje od Kapitala do Kapitala, če parafraziram naslov razstave, ki se je končala pred dvema mesecema, po svoje zbrana tudi v debeli knjigi, v laibachovi monografiji, ne v nemščini, tudi v slovenščini ne, pač pa v angleškem jeziku. Nisem prepričan, da smo bili deležni preprićljivega odgovora ali morda odgovora sploh.
Pogovor je nanesel tudi na vprašanje kdaj Laibachovo kulturno udejstvovanje preseže meje kulture in postane umetnost in kaj sploh je za Laibach prava, razumljiva in uporabna definicija umetnosti. Izogibajo se definiranju pojma umetnost in o sebi ne govorijo kot o umetnikih. Tako nam je zmanjkalo štrene tudi za pogovor o tem, kako razločijo blef od ustvarjalnosti, ali obrtništvo od umetnosti, smo pa zato vendarle uspeli zvedeti nekaj drobtinic o tem, kako se živi, preživi in morda tudi dobro zasluži z njihovim podjetjem (dejavnostjo), ki sloni na organizacijski strukturi društva. Ni res, kar kroži v podmrežju govoric, da so doslej uspeli iz javnih sredstev pridobiti šest milijonov evrov, je na neposredno vprašanje odgovoril Ivan Novak. Njihovi glavni podporniki, financerji, so državljani NSK, države, ki ne obstaja. Ne več. Težko za razumet, je pa vsekakor zanimivo in intrigantno.
Produkcij Laibacha in drugih ustvarjalnih kolektivov v vesolju nekdanje NSK definirajo tudi kot upor zoper totalitarizem. Prav minuli torek je bil mednarodni dan zoper totalitarizme vseh vrst. Če bi bili dosledni, bi smeli misliti, da je to tudi Laibachov dan, saj je eno od ključnih sporočil junija končane razstave v Moderni galeriji (Od Kapitala do kapitala) prav to, da so se v njhovi umetniški produkciji in ustvarjalnih refleksijah v enaki meri kritično odzivali na prihajajoči globalni kapitalizem kot na propadajči socializem,vsaj če to zamejimo z zadnjim desetletjem Jugoslavije. Ampak sklep je lahko povsem na dlani: to zanesljivo ni njihov dan, ker torkov »praznik« v nobeni od različic nima niti sence misli, da je ali vsaj da more biti tudi kapitalizem tatalitaren. Za pogovor o tem zakaj so Laibachi videti kot totalno moška vrsta je zmanjkalo časa.
Smo pa doživeli sijajno pojasnilo, zakaj je letošnja turneja z uradnim mednarodnim naslovom Zvok glasbene turneje (The Sound of Music Tour 2016) za ljubljanski koncert podnaslovljena z Naše pesmi, vaše sanje. Gre seveda za neposredno asociacijo na kultni, bojda protinacistični, v resnici pa »protijodlarski« (avstrijsko domovinski) film Moje pesmi, moje sanje. Ta odločitev je bila več kot na mestu in absolutno aktualna; če omenimo zgolj najbolj občutljiv poudarek: Von Tappova družina se je iz obilja in razkošja odločila za begunstvo. Vsi smo begunci… V pogovoru sva ugibala ali je bilo na tisti evropski turneji ducat ali morda »samo« devet koncertov, »ne zanesljivo jih je bilo več kot 12« (Novak); izkaže se, da jih je bilo z ljubljanskim vred štirinajst, če je to sploh še pomemben podatek.
Koncert Laibach in, ki bo prvi petek v septembru v Križankah ali, kot se je izkazalo med pogovorom, morda celo v Hali Tivoli, če bo noč premrzla ali če bi celo deževalo, bo pravzaprav nadgradnja koncerta s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in mešanim zborom, ki so ga imeli 9. februarja v znameniti bruseljski dvorani Henry Le Boeuf v Palači lepih umetnosti. To bo drugi del koncerta, v prvem delu nastopa bo premierno predstavila popolnoma novo delo, 30-minutno avtorsko kompozicijo po motivih Krsta pri Savici Franceta Prešerna, kjer dogajanje poteka v času pokristjanjevanja Slovencev in bojev med kristjani in pogani. Ta skladba bo odigrana v povezavi z Laibachovo interpretacijo odlomka iz nedokončane Griegove opere Olaf Trygvasson, ki tematizira krvavo rojstvo krščanstva na Norveškem in Švedskem. Skupina je to delo premierno izvedla na festivalu sodobne glasbe Ultima v Oslu 2014, ljubljanska izvedba obeh del pa se ujema s 30. obletnico postavitve retrogardističnega dogodka Krst pod Triglavom Gledališča sester Scipiona Nasice, za katerega je zvočni »libreto« takrat prav tako prispeval Laibach. Tudi tokratni nastop Laibachovbo multivizijski, opremljen z bogatimi filmskimi projekcijami. Orkestracija za orkester je delo mladega skladatelja Anžeta Rozmana dirigent pa bo Simon Dvoršak.
Tudi to oddajo A propos, kultura… Kaj pa Umetnost, ki jo pripravljamo in realiziramo s pomočjo denarja iz Javnega medijskega razpisa Ministrstva za kulturo Republike Slovenije so pripravili Urška in Aljaž Pengov Bitenc ter Andrej Pengov. Prihodnja bo na sporedu v prvi polovici septembra, ko načrtujemo zares nekaj utopičnega… Končno.