A propos, kultura… Kaj pa umetnost? Lorencijev Kralj Ubu v Drami z dr. Primožem Vitezom.

Prof. dr. Primož Vitez: Ja, Jarryjev Kralj Ubu JE umetnina! Lorencijev tudi... Francoski »rr« je seveda drugačen od slovenskega »r« ampak »merdre« je vsekakor »ždrek«. Žretje in sranje. Skoraj hkrati. Alfred Jarry ni ločeval med delom in življenjem.

S Kraljem Ubujem Alfreda Jarryja smo se ukvarjali že na gimnaziji. V nekih povsem drugih časih, ko se nam je zdelo in ko so nam govorili, da so kraljevske stvari – razen princes in kraljičen – zavračanja in gnusa vredne, saj simbolizirajo izkoriščanje kmetov in delavcev ter pogosto tudi srednjega, v senci stopicljajočega meščanskega sloja. Brali smo ga drugače. Razumeli pa, se mi zdi, da točno tako kot danes, le da imamo nekakšen pregrešni občutek, da nam je oblast, na katero meri avtor – zmikavt sošolčevega gimnazijskega besedila – nekako bližje. Bolj pri roki za zmerjanje. In tako nam Ata in Mama Ubu res prideta prav.

Tudi kot sijajno besedilo, tokrat prevedeno z mojstrovimi domislicami in sodobnim peresom, objavljeno tako rekoč v istem zamahu v Knjižnici Kondor založbe Mladinska knjiga, ki letos praznuje častitljivih 60 let. Z izidom tega prevoda in sklepnega prevajalčevega eseja pa na Veliki oder ljubljanske Drame postavljajo igro – ali kot so zapisali v gledališkem listu – divjo komedijo o zlobi in pohlepu – s prav takim, istim naslovom Kralj Ubu. Da je sočasnost obeh dogodkov – izida knjige in dramske premiere – odlična poteza, zatrjuje tudi naš sogovornik v prvi oddaji novega programskega niza o kulturi, umetnosti, znanosti in raziskovanju A propos, kultura… Kaj pa umetnost?, prevajalec, dramatik, glasbenik in docent na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani profesor dr. Primož Vitez.
Pogovor sva začela kar s sredico in se takoj posvetila vprašanju, kaj je tisto, kar pri Kralju Ubuju Alfreda Jarryja določa, da gre za umetniško stvaritev. Nalašč, zaradi prestavitve dogajanja s konca 19 v začetek 21. stoletja in morda mako bolj v naše kraje, smo Kralja prelevili v Predsednika. A je to prestavitev naš sogovornik profesor Vitez takoj osredotočil v očeta. Morda je imel v mislih celo Očeta naroda. Naj bo, kakor se v Lorencijevi igri kralj poosebi v očeta – Ata Ubu!

V šolsko uro dolgem pogovoru sva se od Jarryja premaknila tudi na oder ljubljanske Drame. Dr. Primož Vitez je, med mnogimi drugimi znanji in ustvarjalnostmi, ne le s svojo prevajalsko mojstrovino, pač pa tudi kot izkušeni gledališki dramaturg pri mnogih drugih, ne pri tej igri, in seveda kot raziskovalec, izjemni poznavalec in učitelj francoske literature in kulture sodeloval tudi z nasveti in sodeloval s pomembnimi informacijami za to postavitev pri nastajanju Lorecijevega Kralja Ubuja. Zanimive podrobnosti o tem smo slišali že na novinarski konferenci sredi tega tedna na velikem Draminem odru.
Nisva se izognila niti nekaterim ključnim vprašanjem družbene trenutka, na katera skušamo v tej na novo zastavljeni oddaji iz našega niza A propos poiskati odgovore; Namreč: : ali je (sploh) mogoče s posameznim kulturnim, umetniškim izdelkom mogoče preživeti, zaslužiti, morda celo na tujem ter kako se z njim uveljaviti (na trgu) in kaj ima (ali nima) pri tem država s svojimi orodji, institucijami. Profesor Vitez vztraja pri opredelitvi države, katere glavna naloga je, da omogoča in zagotavlja delovanje družbe in deli te družbe so tudi izjemni posamezniki, kakršen je bil Alfred Jarry. Družba pa po definiciji ni sposobna prepoznati v njihovem času ustvarjalnih in izjemnih posameznikov, kakršen je bil Jarry, ki s sijajnimi stvaritvami to družbo preživijo. Tudi zdaj in tukaj, v našem okolju, živijo in delujejo posamezniki, ki doživljajo takšno usodo. Če bi država imela interes, bi za takšne posameznika lahko poskrbela… Tudi Gustave Flaubert, ki je, kot je podčrtal naš sogovornik, največji pisatelj v zgodovini literature (Gospa Bovary), umrl star 59 let v revščini.

Govorila sva seveda tudi o predstavi režiserja Jerneja Lorencija, katere premiera je v soboto. Dan pred najinem pogovorom jo je Primož Vitez namreč že videl na glavni preizkušnji (generalki). In ni skoparil s pohvalami. Tako o igri, dramaturgiji, mizansceni v celoti, torej tudi o scenografiji, glasbi, svetlobi, gibu, dramaturgiji in se razume – režiji.
Pa ždreku in merdru se tudi nisva ognila. Že davno tega, kakih 25 let in več, ga je ob gostovanju gledališke skupine s »francoskega« oddelka ljubljanskega filofaksa v Avignonu izumila Vesna Maher, prevajalka ter gledališka in filmska igralka.

Lorencijev Kralj Ubu v SNG Drama Ljubljana je torej divja komedija o zlobi in pohlepu, s katero so avtorji in soustvarjalci pripravili uprizoritev zunaj neposredne uporabe besedila Jarryjeve igre, ampak po njenih motivih. Še eno – sodobni, tudi naši, družbi nastavljeno ogledalo. Se bo ugledala v njem? Malo verjetno. Vendar počakajmo na sobotno premiero, za katero v Drami pravijo, da je tolikšno zanimanje, da stara zgradba že dneve pred tem poka po šivih.
V uprizoritvi igrajo člani ansambla Drame Jernej Šugman, ki je ustvaril lik Ata Ubu, Nina Valič igra Mamo Ubu, Bojan Emeršič je Kapetan Bordure, Jurij Zrnec pa je Veliki duhoven z rokovsko kitaro, Klemen Slakonja je on sam, torej oseba Klemen Slakonja, Sabina Kogovšek igra Ministrico, Boris Mihalj je Financar, gostujoča igralca, sicer študenta AGRFT pa sta Gregor Zorc – naložena sta mu lika Sodnika in Velikega ter Žan Perko, ki igra Črneca ali črnceca (bomo še videli, koga od teh) in Malega.
Pri nastanku uprizoritve so sodelovali tudi dramaturg Matic Starina, scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Belinda Radulović, avtor glasbe in izbora citatov Branko Rožman, oblikovalec luči Pascal Mérat, koreograf Gregor Luštek in študijska asistentka dramaturga Katja Markič.

Prvo letošnjo oddajo iz niza A propos kultura… Kaj pa umetnost? sta pripravila Urška Pengov Bitenc in Andrej Pengov, ki se je s profesorjem dr. Primožem Vitezom tudi pogovarjal. Avtor v oddaji uporabljenih fotografij z vaj za Kralja Ubuja je Peter Uhan. Prihodnjo oddajo A propos kultura… Kaj pa umetnost? načrtujemo za drugo polovico februarja.