A propos, kultura… Kaj pa Umetnost? S čohanjem po papirju nastanejo Čoharije, ugank in smeha polna knjiga. Ali: ko še kamen dobi dušo.

Jelka Godec Schmidt: Hkrati sva delala sprejemni izpit za vpis na likovno akademijo; Prišel je povsem nepripravljen, brez papirja. Odstopila sem mu list... On je bil sprejet, jaz sem pa padla... Zvonko Čoh – Župca, akad. slikar, ilustrator: No, moram priznat, da se me včasih drži tudi sreča! Irena Matko Lukan, urednica otroškega leposlovja Mladinske knjige Založbe; Razmišljali smo tudi o naslovu Pod pokrovko, vendar ob Čohovi risbi z naslovnice te monografije, kjer kraljuje Obuti maček, se v človeka naseli čohanje in nastanejo – Čoharije. Andrej Rozman Roza, pesnik, pisatelj, dramatik, dramaturg, režiser in gledališki igralec, aktivist kulture: Spoznal sem ga davno tega v ateljeju nadstropje nad mano, v petem, in kadar smo ga s prijatelji obiskali, je venomer risal, tudi ko je govoril ali grizljal piškote... Našla sva se najbrž zato, ker imava nekako podobno estetiko. Svoj čas so temu rekli »nova podoba«. Anja Štefan, književnica: Zvonko je mojster ustvarjanja značajev, čustev in razpoloženj živih in neživih akterjev v pravljicah, zgodbah in ugankah. Ko bereš pravljico, se ti nastopajoča žival ali stvar povsem razodene v njegovi ilustraciji. Pavle Učakar, likovni urednik MKZ: Ko sem na zaslonu računalnika bral Eričevo spremno besedo in gledal Čohove risbe, ilustracije, sem se ob vsaki risbi smejal na ved glas. In vprašal sem se: pa ta tip ni normalen? Milan Erič, akademski slikar, ilustrator in avtor animiranih filmov, Čohov sodelavec in prijatelj: Zvonko skozi ilustracije potuje na tuje planete..., in fantazijske kraje... čeprav živi v svoji mali sobici in čoha po papirju... zgradil je samosvoj, slogovno izviren likovni svet z elementi humornega naturalizma...Njegove rastline, živali, ljudje in stvari skačejo, plešejo,... migajo, plapolajo,.. letijo... Še kamnu zna narisati dušo.

Ko so sredi septembra v Konzorciju predstavili Čoharije, »nepozabne umetnine najbolj zabavnega in hudomušnega ilustratorja pri nas…« nismo pričakovali, da se nam bo nasnelo toliko zanimivega, da bi bilo dovolj več kot primerne snovi za oddajo v projektu A propos, kultura… Kaj pa Umetnost?. Pripravljamo in realiziramo jo s pomočjo denarja, ki ga zagotavlja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije s tako imenovanim medijskim razpisom.

Akademski slikar, ilustrator Zvonko Čoh, (že zelo) odrasli mladoletnik, profesorskega videza in z otroško dušo, je sredi poletja, pet tednov pred izidom knjige zgodb, pesmi in ugank, Čoharije naslovljeni, praznoval šestdesetletnico. To je bil tudi povod za osebne čestitke ob zaćetku dogodka, ki se ga je udeležilo številno, tudi mlado risanja šolajoče se občinstvo in ki so ga ob slavljencu sooblikovali tudi književna ustvarjalca Andrej Rozman Roza in Anja Štefan, likovni urednik Pavle Učakar ter urednica otroškega leposlovja Irena Matko Lukan. Pisec spremne besede Milan Erič, sicer Zvonkov prijatelj, soustvarjalec pri marsikaterem njunem skupnem izdelku in »cimer« v ateljeju pa se je moral zaradi drena ob iztekajočih se diplomskih rokih na akademiji opravičiti. Ob čestitkah in po uredničinih uvodnih besedah, je bila posebej vesela, ker je za založbo, avtorja in bralce izid take biblične knjige izjemen dogodek, pravi praznik. Velika, težka in 381 strani obsežna knjiga je pravzaprav čarovnija, kjer tudi kamen dobi dušo… Čoharija so sedma po vrsti in peta slikarska antologija tega uredništva Založbe Mladinska knjiga. Njeno predstavitev so začeli s čestitkami avtorju.

Nastajanje antologije je zahtevno delo. Kako nastaja knjiga, v kateri so besedila 24 domačih in tujih avtorjev in kjer je sodelovalo sedem prevajalcev ter še pet sodelavk in sodelavcev založniškega uredništva je podrobno predstavila urednica Irena Matko Lukan.

Morda ne boste verjeli – ampak 35 let likovnega ustvarjanja ne povzroča žuljev zaradi nenehnega drgnjenja svinčnika ali čopiča. Ima pa vsekakor usodne posledice: na tisoče sijajnih risb, ilustracij, stripov in kak animirani film. S šalo na svoj račun – to je del Čohove estetike, ki jo na nek poseben način deli in ustvarja tudi s slovenskim Busterom Keatonom – Andrejem Rozmanom Rozo. Zvonko Čoh in Andrej Rozman Roza se poznata že dolgo. Če smo prav razumeli, je bilo njuno prvo srečanje pravzaprav stvar naključja. Ali pa zdolgočasenosti. Pa saj pri teh umetniških uživačih nikoli ne veš, kaj je bilo prej in kaj bolj zares…

O občutkih, ki so ga prežemali, ko je pregledoval Čohove ilustracije, pa je likovni urednik MK Založbe Pavle Učakar na predstavitvi Čoharij povedal, da je bilo to zanj smeha polno početje.

Pisateljica Anja Štefan se pogosto ukvarja z natančnim iskanjem in premetavanjem pravih besed, da bi opisala dogajanje v pravljici in da bi bila predstavitev nastopajočoih značajev čim bolj dosledna in prepričljiva. S Čohovo ilustracijo postane njeno besedilo v tem še boljše, nazorno, čudovito.

O Čohovem neizmernem opusu in delovni intenzivnosti ter predvsem o umetniškem talentu, ki je bil doslej nagrajen z mnogimi nagradami bodisi za animirani in risani film, bodisi za ilustracije, slikanice ali strip – če omenimo zgolj tri Levstikove nagrade – leta 1988, 1999 in lani tudi za življenjsko delo ter leta 1999 skupaj z Milanom Eričem nagrado Prešernovega sklada, je zanimivo zgodbo povedala stanovska kolegica iz publike. Po zahtevnem raziskovanju in napornih poizvedbah si zdaj upamo zapisati, da je bila to Jelka Godec Schmidt, ilustratorka in pisateljica. Povedala je zgodbo s sprejemnih izpitov na likovni akademiji, ko je Čoh tja prišel brez vsake priprave in brez lista papirja. On je izpit naredil, ona pa je padla…

Predstavitev antologije Čoharije, ki so jo – če ponovimo v oddaji večkrat povedano – ob Zvonku Čohu – Župci ustvarili Andrej Rozman Roza, Anja Štefan in likovni urednik Pavle Učakar ter urednica otroškega leposlovja Irena Matko Lukan in oblikovalka knjige Jerneja Vodičar Rodica (pri čemer ni gotovo, če nismo zapisali katerega od obeh priimkov preveč), so končali s pladnjem sladke razvade, slikarju Čohu izjemno ljube blejske rezine, po domače kremšnite. V mladosti so mu kremšnito obljubljali zato, da bi pojedel porcijo riža z grahom. Bil je namreč taka suha grinta, da so ga hoteli z več močnejše beljakovinske hrane »spraviti k sebi«. Riž mu je še kar teknil, grahova zrna pa je ponavadi skrivoma izpljunil… da je potem le dobil kos tako ljube mu sladice, ki jo še danes obožuje. Pa tudi grahu se je skozi šest desetletij privadil.

Slovenska knjižna ilustracija, najpogosteje tudi otroška slikanica sta bodisi kot založniški izdelek bodisi kot izjemen kulturni produkt sam zase in pogosto kot umetnina v svetu cenjeni in dobro nagrajevani. Tudi v ozko pojmovanem poslovnem, ekonomskem smislu – morda tudi kot uspešni izvozni izdelek. Dva, ki sta se lotila elektronske različice risanih zgodb nekega mačka, celo sodita med najbogatejše Slovence. Pri njiju bržčas ne gre za ustvarjanje in produkcijo, ki bi jo mogli označiti kot umetnino, razen v razumevanju sodobnega poslovanja kot umetnosti trgovanja. Podatkov o tem, kakšen izvozni posel morejo biti Čohove knjižne ilustracije, morda tudi prevodi knjige Čoharije v različne tuje jezike, (še) nimamo. Da pa je to, kar ustvarja Zvonko Čoh – Župca sam ali v sodelovanju z ustvarjalci, ki tudi nastopajo v tej oddaji ali so v njej omenjeni, umetnost, no o tem ne gre dvomiti.

Oddajo, ki smo jo v celoti posneli v knjigarni Konzorcij Založbe Mladinska knjiga, smo pripravili in realizirali tudi s pomočjo javnega denarja, ki ga zagotavlja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Podpisujemo jo Urška in Aljaž Pengov Bitenc in Andrej Pengov.

A propos, kultura… Kaj pa Umetnost? S čohanjem po papirju nastanejo Čoharije, ugank in smeha polna knjiga. Ali: ko še kamen dobi dušo. A propos, kultura… Kaj pa Umetnost? S čohanjem po papirju nastanejo Čoharije, ugank in smeha polna knjiga. Ali: ko še kamen dobi dušo. A propos, kultura… Kaj pa Umetnost? S čohanjem po papirju nastanejo Čoharije, ugank in smeha polna knjiga. Ali: ko še kamen dobi dušo. A propos, kultura… Kaj pa Umetnost? S čohanjem po papirju nastanejo Čoharije, ugank in smeha polna knjiga. Ali: ko še kamen dobi dušo. A propos, kultura… Kaj pa Umetnost? S čohanjem po papirju nastanejo Čoharije, ugank in smeha polna knjiga. Ali: ko še kamen dobi dušo.

Oznake: