A propos, kultura… Kaj pa Umetnost? Ustvarjata jo obup ali radost. Vmes je en sam dolgčas.

Alenka Sottler, akademska slikarka: Umetnost je usodno povezana z obstankom človeka, z njegovim preživetjem; ultimativno opredeljuje, določa življenje posameznika in skupnosti. Irma Brodnjak, kustosinja, Galerija Murska Sobota: Umetniško delo definira prepoznavnost in suverenost ustvarjalca, avtorja. Mojca Sekulič Fo, slikarka: Še vedno je preveč tistih, ki se imajo za umetnike. Ampak, to so zelo spolzka tla... Ilustrirane pravljice nastajajo na podlagi mojih risb in slik in ne obratno kot je po navadi. Knjižica Kiti plavajo počasi, izdala sva jo z Esadom Babačićem je svojevrstni paradoks. Hitro je pošla, za ponatis pa ni denarja. Nataša Kovšca, umetnostna kritičarka in vodja zavoda GONG; Nova Gorica: Umetnostni, likovni kritiki ocenjujemo dela na podlagi kriterijev kot so kompozicija, tonske vrednosti, barvna struktura in podobno. In po sporočilnosti seveda tudi. Llalloshi je z zlatim okvirjem pokazal na mejo med kičem in umetnostjo. Jasna Kocuvan, kustosinja, Dolenjski muzej: Kriterij za izbor avtorjev in fotografij je bila v prvi vrsti kakovost, vsekakor tehnična dovršenost, ideja in motiv s »težo«, ki te iritira in spodbudi k razmišljanju. Polona Poberžnik, strokovna sodelavka, KGLU Slovenj Gradec: Konkretnost, ki povezuje »rob« in »središče« alternativnega ustvarjanja v devetdesetih, je želja mladih po ustvarjanju »svoje kulture«, ki se v marsičem razlikuje od kulture njihovih staršev... Alternativne kulture ne gre povezovati z »domovinskostjo« in »slovenskostjo«, pač pa kot odpiranje in povezovanje s svetom onkraj tovrstnih ločnic... Tovrstna produkcija pa že po definiciji ne zagotavlja preživetja... Dr. Petja Grafenauer, kustosinja: Umetnost že dolgo ustvarja na presečišču, ki se ne ukvarja zgolj z barvo, obliko, lepoto in Marko Brecelj je živi, še delujoči in močno angažirani artefakt 70-ih let. Svet umetnosti je imel srečo socializma; če bi takrat bolj deloval trg, bi bilo celotno področje verjetno skromnejše. Ni bilo treba ustvarjati za prodajo. Boštjan Videmšek, novinar: V vsaki zgodbi me najbolj privlačijo in odbijajo ljudje. Njihovo življenje na robu, zunaj območja udobja. Ljudje so resnični samo takrat, ko so izjemno srečni ali ekstremno razočarani. Vmes je en sam dolgčas...

To je zadnja letošnja oddaja iz tega niza, v katerem smo se ob tem, ko smo predstavili kak kulturni dogodek, stvaritev, produkcijo in njene avtorje, spraševali ali se je mogoče s takšno produkcijo tudi preživljati, poklicno uveljaviti, moda celo obogateti in kje tovrstna ustvarjalnost prestopi tisto mejo, ko jo moremo prepoznati kot umetnost. Kot pri večini reči, ki jih moremo uokviriti s pojmom kulture, umetnosti in morda tudi raziskovanja, ne moremo podati enoznačnega odgovora na ti vprašanji.

Morda na prvo še najbolj: da, tudi s kulturno produkcijo se je mogoče preživljati; Solidno, včasih celo dobro zaslužiti, le redkokdaj obogateti, vsaj pri nas; Kdaj ustvarjanje te vrste prestopi v polje umetnosti pa je nenehno odprto in na zelo subjektivne načine odgovorjeno vprašanje. Mogoče bi ga bilo vendarle zožiti na minimalni skupni imenovalec; ne posebej trden in vedno prepričljiv, a vendarle: ko posamezno delo, stvaritev upodobijo mojstri umetniki in ko ga kot umetniško delo prepozna večina in pri tem ni nujno, da z njo vsakič soglaša tudi strokovno utemeljena kritika. Slednjega, utemeljene in prepričljive, ne le teoretsko podkrepljene kritike, pa nam v naši deželi zanesljivo primanjkuje.

Vsaj ne v vseh umetniških disciplinah enako, morda še najmanj na polju likovnega ustvarjana, če se omejimo le na nekaj podzvrsti kot so na primer risanje in slikarstvo ter fotografija in končno tudi glasbeni preboji, kakor so jih kot družbena gibanja na obrobju ali v središču v zadnjem mesecu leta zaznali poznavalci kot so uredniki, selektorji, kustosi. In prav tu smo se v tej sklepni oddaji največ zadrževali. Obiskali smo izbrane razstave vizualne umetnosti in dogodke praviloma zunaj središča a še zdaleč ne na obrobju. V vsebinskem, sporočilnem in ustvarjalnem pomenu so s to oddajo obiskane razstave zlahka in kadar koli v središču.

Začeli smo na gostovanju, če smemo sodelovanje treh slovenskih umetnic, slikar in ilustratork ter dveh fotografov, tudi reporterjev tako imenovati. Ogledali smo si razstave njihovih del na v začetku decembra pripravljenem knjižnem sejmu v Puli. Imenovali so ga Sa(n)jam knjige v Istri in tam je s svojimi mojstri poezije, proze, knjižne ilustracije, likovnega ustvarjanja in mojstrske fotografije kot posebej vabljena gostja v fokusu s programom Ljubljana bere sodelovala tudi Slovenija.

Razstave likovnih del Metke Krašovec, njenih intimnih in docela čutnih Dnevnikov, Hane Stupica z ilustracijami iz Rokavičke, knjige ukrajinskih pravljic, tudi pred kratkim nagrajene, v Puli pa s prvo javno razstavo sploh, Alenke Sotler Orfeja in Evridike ter fotografov Jureta Eržena s pretresljivimi dokumenti in stvaritvami Na begu ter Jožeta Suhadolnika s Portreti slovenskih književnikov, so bile povod za pogovore z nekaterimi med njimi.

Za prvi vtis o tem, kako ljudje dojemajo sporočila knjige Na begu in z razstave fotografij, ki presegajo raven novinarskega poročila in ki sporočajo boleče zgodbe, vzbujajo čustva, bralca in gledalca pa motivirajo k različnim zaznavam in razmislekom, smo prosili Jureta Eržena in Boštjana Videmška.

Renata Zamida z Javne agencije za knjigo Republike Slovenije je bila selektorica, če bi se skušali pogovarjati v likovnem, galerijskem ali muzejskem besednjaku, bi ji rekli kustosinja, slovenskega programa, ki je bil regionalni program v fokusu z naslovom Ljubljana bere, kjer so v povezavi s prozo in poezijo slovenskih avtorjev, kot že rečeno, sodelovale tudi likovne umetnice in fotografa. Tudi njej smo namenili vprašanji, ki sta rdeči niti te oddaje: kdaj kulturni izdelek postane umetnost in kako je s tovrstnim ustvarjanjem mogoče preživeti, morda obogateti?

O tem smo se pogovarjali tudi s sijajno umetnico, doma in v svetu nagrajevano akademsko slikarko in avtorico ilustracij v več kot 50 slikanicah. Med mnogimi nagradami je tudi prejemnica nagrade Prešernovega sklada 2014, dvakratna nominiranka za Andersenovo nagrado, Smrekarjeva in Levstikova nagrajenka, članica Združenja ilustratorjev v New Yorku in njihova, pred dnevi tudi zlata nagrajenka Alenka Sottler.

Ilustracije, za katere se zdi, da so same po sebi odlična promocija, saj je izvod sleherne knjige, v kateri so objavljene, svojevrstna razstava za katero ne potrebuješ galerije in kjer se morda cedita slikarska med in mleko, so seveda dražljiva snov za ogled in pogovor. Že v naslednjem primeru se bomo prepričali v relativnost teh premislekov. V Galeriji Murska Sobota smo si namreč ogledali razstavi štajersko-pomurske rojakinje Saše Bezjak Dotiki in njene poklicne in domala generacijske kolegice Ljubljančanke Mojce Sekulič Fo Mišek kralj in triindvajset zgodb. Slednja je, tako kot sta Sottlerjeva in Stupičeva, tudi osredotočena na ilustracije, medtem ko so tam predstavljene risbe in slike Bezjakove samosvoja izpoved o človeku, zvečine njenih bližnjih v podobi organskih tvorb, mestoma zoomorfnih oblik.

Naša sogovornica v murskosoboški galeriji je bila kustodinja Irma Brodnjak, ki skrbi tako za razstave kot za dokumentacijo in vodenje ter izvajanje izobraževalnih programov. Kot kustosinja je pripravila razstavo Saše Bezjak, pod razstavo Sekulič Fojeve pa kot kustos podpisuje dr. Robert Inhof, sicer direktor Galerije Murska Sobota. Že kustodinja Irma Brodnjak je omenila, da Mojca Sekulič Fo pogosto sodeluje tudi na umetniških sejmih. Mi smo jo povsem po naključju srečali in osebno spoznali na Božičnem Art sejmu v atriju Glavne pošte v Ljubljani.

Obiskali smo tudi nevsakdanje razstavišče na samem robu države, kjer je še ne tako dolgo nazaj pol lučaja proč tekla meja med vzhodom in zahodom, v Solkanu, bržčas na njegovi zadnji parceli in katastrski občini pred prvo italijansko… To je sedaj podjetniška cona in v eni od modernih poslovnih zgradb je tudi razstavišče Galerije GONG. To večpomenko izvorno sestavljata avtomobilski registrski označbi za italijansko GOrico in našo NG, Novo Gorico. Ko smo ga obiskali je tam razstavljal Gani Llalloshi, piranski akademski slikar in grafik, rojenega v Prištini, kjer je tudi diplomiral, specialki pa je končal na ljubljanski ALUO pri profesorjih Jemcu in Logarju.

Doslej je razstavljal na več kot dvajsetih samostojnih in približno toliko tudi skupinskih razstavah doma in v tujini, kjer je bil tudi večkrat nagrajen. Naj omenimo zgolj tri nagrade: dve na Piranskem Ex temporu, leta 2012 z veliko nagrado, pred desetimi leti pa v dunajski Albertini z odkupno nagrado. V razstavnem katalogu, katerega avtorica je naša tokratna sogovornica, posebej podarjajo, da »…velja omeniti vsaj pregledno razstavo sodobne slovenske umetnosti Teritoriji, identitete, mreže – slovenska umetnost 1995-2005, ki so jo leta 2005 pripravili v Moderni galeriji v Ljubljani.«

Moj balkon je naslov razstave, ki si jo je mogoče ogledati še tri tedne v januarju, Naša sogovornica je bila ključna oseba zavoda GONG Nataša Kovšca, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka, zelo aktivna v Območni izpostavi Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, v letih 2014 in 2015 tudi začasna direktorica Pilonove galerije v Ajdovščini.
Program Galerije GONG podpirajo, kot nam je še pojasnila Nataša Kovšca, Mestna občina Nova Gorica in sponzorji. Najpomembnejši med njimi je podjetje Business Solutions, v katerega poslovni zgradbi je razstavišče, saj omogoča uporabo prostorov in krije določene stroške. Sredstva za razstave so skopa, delo je plačano minimalno, razstavnino pa dobi tudi umetnik.

Obiskali smo še eno razstavo v Solkanu. Odtisi krajine, generative art, računalniška umetnost Bogdana Sobana je zanimiva razstava likovnega ustvarjalca, katerega dela so oprta na precizno fotografsko podlago in ki je na Goriškem pa tudi drugod dodobra uveljavljeno ime v likovnem svetu. Gre za digitalno umetnost, pri kateri avtor za kreativni proces uporablja računalniški medij in različne programe. Ali kot je pred desetletjem, najbrž v funkciji kustosinje, ob njegovi razstavi v šempetrskem dvorcu Coronini med drugim zapisala Nataša Kovšca: »… Število podob, nastalih s pomočjo umetne inteligence, je neskončno, vsaka pa je rezultat edinstvenega trenutka v ustvarjalnem procesu in je kot taka nepričakovana, nepredvidljiva in neponovljiva…«

Od prireditelja razstave, za katero bi smeli reči, da dobro popestri, poživi in razgiba ter predvsem »pobarva« vhodni del, avlo in restavracijo solkanskega hotela Sabotin, nismo uspeli dobiti odgovorov na zastavljena vprašanja v zvezi s to razstavo. Tako bomo o tej vizualni ustvarjalnosti posebne vrste morda govorili ob kakšni prihodnji priložnosti.

Razstava vsekakor iritira ne toliko z motiviko, kolikor pač s postopkom nastajanja zvečine dekorativnih slik, kar more za gledalca postati zanimivo šele, ko se posameznemu delu podrobneje posveti. Razstava kot celota učinkuje dokaj komercialno. Kar je lahko tudi dobro. Zanimivo bi bilo torej zvedeti, kako je s tem v realnosti… Kdaj drugič. Morda?

Novo mesto je tudi v predprazničnih dneh polno različne kulture, muzejske in seveda pestre likovne ponudbe. Prav z namenom vzpostaviti neke vrste vzporednice z že omenjeno Erženovo razstavo fotografij v Puli in še z dvema dogodkoma, o katerih bomo govorili v nadaljevanju, smo obiskali Jakčev dom, ki je ena od treh lokacij Dolenjskega muzeja. Tam, sredi mesta, še vedno na klancu, smo se o razstavi, ki v treh razstavnih dvoranah prikazuje različni obdobji delovanja profesionalnih in ljubiteljskih fotografov tega pomembnega obrobnega kraja, če je izhodišče prestolnica države, od konca sedemdesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja in danes. Pogovarjali s kustosinjo Jasno Kocuvan.

Na razstavi v Novem mestu, odprli so jo v začetku decembra, na ogled pa bo do sredine marca, predstavljajo delovanje profesionalnih in ljubiteljskih fotografov v preteklosti in danes, ki so s svojim intenzivnim, včasih tudi zanesenjaškim delovanjem Novo mesto v fotografskem smislu postavili ob bok umetnostnim središčem takratne Jugoslavije ter ga uspešno predstavljali tudi zunaj njenih meja, v današnjem času pa se uspešno predstavljajo tako znotraj državnih meja kot prek njih, predvsem v okviru številnih samostojnih in skupinskih fotografskih razstav in dogodkov, je med drugim zapisala naša sogovornica v katalogu razstave.

V – recimo mu tako – zgodovinskem delu so predstavljeni avtorji Gregor Čampa, Saša Fuis, Stojan Golob, Mitja Pelko, Bojan Radovič, Marko Švent in Andrej Virc. V drugem delu, kjer je predstavljena sodobna avtorska fotografija in katere avtorji so na kakršen koli način povezani z Novim mestom pa sodelujejo Saša Fuis, Stojan Golob, Jure Kastelic, Borut Peterlin, Boštjan Pucelj in Bojan Radovič.

Iz Novega mesta nas je pot vodila v Sevnico na tamkajšnji Grad. Žal je bil to dan, ko ni bilo obiskov in organiziranega vodenja po tem biseru na meji med Štajersko in Kranjsko, kot tam radi rečejo. So pa prav ob našem obisku končali s posvetom turističnih delavcev in organizatorjev kulturne in druge zanimive ponudbe o tem, kako oblikovati in uskladiti programe za prihajajoče leto, da bi čim bolj izrabili dejanske in promocijske možnosti, ki se jim ponujajo z imenom njihove rojakinje Melanije Knavs, kmalu prve Američanke, soproge predsednika Donalda Trumpa. Nismo zvedeli kaj bolj konkretnega, nam je pa skrbnik gradu Rok Petančič povedal, da je bilo v tem iztekajočem se letu pri njih okrog 27 različnih razstav in še cela vrsta kulturnih, od tega mnogo glasbenih in družabnih, tudi tematskih dogodkov. Med njimi je bila najbolj obiskana razstava Globoke korenine, sočni sadeži sevniškega rojaka Nika Anikisa Skuška, ki sicer živi in deluje na Nizozemskem. V tej oddaji uporabljene fotografije smo povzeli s spletne strani Gradu Sevnica; kot avtorja fotografij pa smo našli zapisani imeni ljubiteljskih fotografov Alojza Kneza in Bojana Dremlja. Nismo pa uspeli preveriti, če se njuno avtorstvo nanaša na vse uporabljene fotografije.

Ampak v vizualni raj posebne vrste, smo vstopili tudi v Slovenj Gradcu, kjer je v tamkajšnji Koroški galeriji likovnih umetnosti ob izjemni spominski razstavi Dialogi z Borčičem, Bogdan Borčič bi bil letos star 90 let, v začetku decembra odprta tudi razstava Preboj – Nove umetniške prakse in alternativna kultura v devetdesetih – primer Koroške. Naša sogovornica je bila Polona Poberžnik, ki je v soavtorstvu z Nino Popič v šestih celicah nekdanjega zapora v pritličju galerije pripravila nenavadno razstavo z obrobja – kot del in kot nadaljevanje večletnega projekta Druga eksplozija – 90 leta, ki ga razvijajo v sodelovanju z Zavodom P. A. R. A. S. I. T. E. in Inkubatorjem za mlade kustose. Z drugimi soavtorji ga podpisujeta Andreja Hribernik in Tadej Pogačar.

V našem primeru gre za dvojni pogled, dvojno perspektivo – iz »središča« in z »roba«, kar smo želeli doseči tudi s to oddajo na nekih drugih ustvarjalnih poljih, ki vključujejo tudi vsebine koroškega Preboja, kjer izrisujejo kompleksno sliko umetniške in kulturne produkcije devetdesetih. Dvojni pogled na to obdobje pa ni vgrajen samo v koncept projekta, ampak tudi v študijsko razstavo o kateri bo nekaj prihodnjih minut tekla beseda.

Materialni stroški postavitve razstave Preboj so po zagotovilih kustosinje Polone Poberžnik znašali le nekaj sto evrov. Pokrili so jih iz javnih virov, ki sta jih zagotovila kulturno ministrstvo in občina. Zanimalo nas je tudi, če je mogoče s produkcijo, ki je bistveni del razstave, gre torej za alternativne kulturne in umetniške prakse, preživeti, se preživljati… Kustosinja zatrjuje, da tovrstna produkcija že po definiciji ne zagotavlja preživetja, res pa je, dodaja, da so se mnogi posamezniki, ki so bili v najstniških letih del alternativne kulture, spremenili v uspešne podjetnike in direktorje.

Za konec našega obiska v Slovenj Gradcu navajamo bistvo sporočila naše mlade sogovornice Polone Poberžnik, univ. dipl. sociologinje kulture z diplomo Filozofske fakultete, novinarke, poznavalke in raziskovalke glasbenih trendov in popularne, zlasti alternativne kulture, prevajalke in strokovne sodelavke na javnih delih v Koroški galeriji likovnih umetnosti, ki zapiše, da … Konkretnost, ki povezuje »rob« in »središče« alternativnega ustvarjanja v devetdesetih, je želja mladih po ustvarjanju »svoje kulture«, ki se v marsičem razlikuje od kulture njihovih staršev. Zanjo je značilno iskanje novih načinov izražanja, tudi s posnemanjem tujih vzorov, pa tudi zabava in preganjanje dolgčasa. Alternativne kulture ne gre povezovati z »domovinskostjo« in »slovenskostjo«, pač pa ravno nasprotno – kot odpiranje in povezovanje s svetom onkraj tovrstnih ločnic.

S to popotnico smo se vrnili v Maribor, kjer smo bili ta dan sicer že zarana; prezgodaj pač, da bi si ogledali navdušujočo razstavo Slovenija in neuvrščeni pop v Umetnostni galeriji Maribor. O tej razstavi, ki je bila, tako kot večina obiskanih v tej oddaji, odprta v začetku decembra in bo trajala skoraj do konca marca prihodnje leto, in kjer je razstavljenih okrog 120 eksponatov, smo se pogovarjali s kustosinjo dr. Petjo Grafenauer.

Sokustos in oblikovalec razstave je bil torej Vasja Cenčič in treba je reči, da je zahtevno prostorsko ureditev galerije, upoštevaje nabor razstavljenih del in zahtevnost pogojev za umestitev posameznih eksponatov, uspešno in učinkovito oblikoval in lociral vsak posamezni kos in tako dosegel izjemno učinkovitost dobro oblikovane razstave kot celote.

Hvala vsem sodelujočim v tej zadnji oddaji iztekajočega se leta in tudi vam, spoštovano občinstvo. Preden pa zares končamo to kar krepko podaljšano oddajo, še sklepni misli dveh mojstrov njunih poklicev, ki smo ju videli in slišali na začetku oddaje. Znova Jure Eržen in Boštjan Videmšek.

Oddajo smo začeli na robu, na obrobjih, kjer smo jo tudi končali. S tem tudi zaključujemo letošnji projekt A propos, kultura… Kaj pa Umetnost? Tudi tokrat smo jo pripravili Urška in Aljaž Pengov Bitenc, Nina Radoš in Andrej Pengov.

Vse dobro v prihajajočem letu 2017, v katerega stopamo s posnetki ognjemeta z Ljubljanskega gradu na prehodu iz prejšnjega, 2015. v letošnje, 2016. leto. Bržčas se vidimo in slišimo znova sredi januarja prihodnje leto, ko bomo, kakor načrtujemo, nadaljevali z nizom podobnih oddaj, kjer nas bo zanimalo, kako v gospodarstvu razumejo kulturno ustvarjanje, umetnike in umetnost. Na svidenje in srečno!