A propos, kultura… Kaj pa Umetnost? v Frljićevi trilogiji, posebej v Nasilju. Arabščina je jezik, ne orožje.

Goran Injac, umetniški vodja SMG: Reakcije so bile v različnih krajih povsem različne, drugače je to bilo na Poljskem, drugače v Sarajevu in spet drugače v Berlinu... V Avstriji se je pokazal izrazito kolonialni odnos... zgodila pa se je izjemno dobra stvar; ljudje so po predstavi glasno komentiral, klicali in vzklikali, da se Frljič moti, da je predstava pristranska... To se ne dogaja pogosto. Tibor Mihelič Syed, direktor SMG: Frljićevo gledališče je absolutno del problema in del strukturnega nasilja. Učinek predstave je pogojen z našim socialnim položajem (če sledimo izhodišču, ki temelji na Weissovi Estetiki odpora). Iztok Tory, režiser, obiskovalec predstave: Pozabljamo na to, da smo poslej del teritorija, ki je obogatel s kolonialnim plenjenjem ostalega sveta in da je za begunsko krizo kriva Amerika s svojimi interesi. Minuta molka v predstavi je izjemno učinkovita scenska rešitev s katero se drži publiko v šahu precej dlje kot minuto. Ivo Svetina, pesnik, pisatelj, dramatik: To je ena najboljših predstav Mladinskega. Ohranja zanj značilno poetiko, kar bi Frljić najbrž označil za staromodno. Blaž Šef, igralec SMG, v predstavi je upodobil lik Raufa Asgarova, sicer tudi v zasedbah Frljićevega Izdajalca in Kompleksa: Ta predstava zareže tja, kamor bi si kdo drug ne upal niti pokazat. Željko Hrs, igralec SMG, tokrat med publiko: Ko se ta predstava konča, se potem valjamo v tem buržuaznem dreku z aplavzom in vsem tem... Če bi igral v tej igri, ne bi nikoli prišel na poklon.

Spoštovani in cenjene! To je oddaja A propos, kultura… Kaj pa Umetnost?, ki jo pripravljamo in realiziramo s pomočjo javnega denarja iz tako imenovanega medijskega razpisa Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in v kateri bo naša pozornost veljala predstavam, predvsem eni od treh, ki so njihove, kot navajajo v Slovenskem mladinskem gledališču v promocijskih gradivih, »trenutno največje mednarodne uspešnice«.

Od tretjega do osmega novembra, tako rekoč do samih vrat Svetega Martina, nas je Mladinsko povabilo na Frljićev teden in na predstave Kompleks Ristić, Preklet naj bo izdajalec svoje domovine ter Naše nasilje in vaše nasilje. V programu Radia Kaos smo o prvih dveh v času njihovih premier, kar sega tudi sezono in celo šest njih nazaj, že govorili. Zlasti o tisti, ki skuša ustvariti komplekse o Ristiću, čeprav gre za povsem drugo rabo pomena te besede iz naslova in bi tega v uvodu sploh ne omenjali, če se ne bi tam, v Plečnikovem semenišču, ki bo ostalo hram kulture, umetnosti in študirajoče akademskosti, sami ne domislili posrečenega sporočila (slogana) v sklepu vabila: »Pridite! Za izdaje, komplekse in nasilnost bomo poskrbeli mi.«

Vsekakor si Frljićeve – za koga tudi mojstrovine – velja ogledati. Morda tudi zato, da se omehča prepričanje v njegovo izpovedno neprizanesljivost, vsaj kar zadeva rabo in uporabo gledaliških orodij, instrumentarija. Sporočila, ki jih (z)moremo razumeti so vsekakor močna, v aktualnem družbenem, evropskem in svetovnem razsežju, dobro izbrana. Čeprav eksplicitnost in neposrednost posameznih (za marsikoga spornih?) prizorov ni kak gledališki novum. Kot je slišati tudi v tej oddaji, za Mladinsko in še mnoga druga, tudi za glavno slovensko gledališče, gotovo ne. V kontekstu pa je (menda) vse tisto, kar je treba videti, slišati, razumeti.

Ne zgolj zato, ker je mojster Oliver prepričan, da gledališče učinkuje tako, da vendarle (ne)kaj spreminja. Vsaj njega osebno, če znova uporabimo promo navedek v aktualnem vabilu na Frljićev teden v SMG in ponovimo navedek iz dunajskega časopisa Wiener Zeitung, ko so ga vprašali: Ali lahko gledališče karkoli spremeni?« in ko je odgovoril: »Spremenilo je mene, zato je odgovor: da.«

Pogovor po ljubljanski premieri je na odru SMG vodil teoretik scenskih umetnosti, dramaturg in režiser Rok Vevar, ki je sooblikoval tudi repertoarja zadnjih sezon ali celo več njih v tem gledališču. Začel je s prvim vtisom, ki ga je dobil po predstavi, češ da gre za igro z zelo neposrednimi sporočili, podloženimi z žanrskimi prijemi zahodnjaške teatralnosti. Zanimalo ga je, kako je ekipa delala in če so bila po prvem seznanjanju s snovjo potrebna kakršna koli pogajanja? Prvi je odgovarjal Matej Recer, ki je oblikoval lik Hadija al Zaidija.

O tem, kako je predstava nastajala in kakšen delež pri tem imajo igralci je govoril tudi Uroš Kaurin, ki v predstavi nastopa v vlogi Mathijsa (in seksa potrebnega, nasilnega Jezusa). Vsaj prvi vtis je bil tak.

Na Vevarjevo vprašanje, zakaj bi lahko bil gledalec te predstave v kateri od zahodnih držav sploh prizadet, je odgovarjal Goran Injac, umetniški direktor SMG-ja. Odvisno od konteksta, je odgovoril. Reakcije so bile v različnih krajih povsem različne, drugače je to bilo na Poljskem drugače v Sarajevu in spet drugače v Berlinu. Provokacije so izhajale iz povsem politično nekorektnih vzgibov, češ, na sceni nam ne morete prikazovati nasilja in posilstvo, ki izhaja iz družbenega položaja ženske in iz pozicije moči, kar tukaj producirate. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v Avstriji, s tem da smo imeli tam izrazito kolonialni odnos. Tam smo bili na velikem festivalu, in naša predstava je bila otvoritvena z več ali manj izbrano publiko. Tam se nam je zgodila izjemno dobra stvar, saj so ljudje po predstavi glasno komentiral, klicali in vzklikali, da se Frljić moti, da je predstava pristranska in podobno. Take stvari se ne dogajajo pogosto. Ne bi želel govoriti o reakcijah za katerimi je bila katoliška cerkev na Poljskem in enako na Hrvaškem ter nekatere radikalne desničarske skupine. Skoraj povsod pa se je pojavilo vprašanje, ki si ga tudi ti postavil v rahlo drugem kontekstu, do katere mere so igralci inštrumentalizirani in zlorabljeni… To je tipično »devised« gledališče, kjer se soustvarjajo predstave tudi tako, da igralci predlagajo določene scenske rešitve.

V pogovor se je vpletla tudi Nika Mišković: To je morda trenutek, ko bi lahko pojasnila, kako je nastal prizor z zastavo. Najbrž vsi mislijo, da me je Oliver nagovoril k temu, ampak to je, moja ideja! Prizor je nastal na vaji, ko smo razmišljali o Sircih, potem pa se mi je prikazala slika, na kateri sem videla kako ženska vleče iz vagine hijab (naglavno ruto, tradicionalno pokrivalo muslimank) in ga ovije okrog glave. Oliver se je spraševal, če bi se tega zares lotila. V nadaljevanju je Miškovićeva podrobno pojasnila, kako je ta prizor nastal. Zaradi avtentičnosti in dramaturgije njene pripovedi o nastajanju tega prizora, večino njene pripovedi nismo prevedli.

Njen sklep je bil: Nihče me ni nagovoril k temu, počutim se sijajno in slovenska zastava… I feelSlovenija! Tako je bilo slišati na posnetku,utišali smo samo dele, kjer smeh prebije vse zvočne omejevalnike.

Nika Miškovič, ki je navdušeno govorila o drzni – za koga nedostojni, za drugega spet sijajni mizanscenski ideji ekstrakcije hijaba, ki ga je kasneje nadomestila s priložnostno državno zastavo, je mlada, že dodobra uveljavljena in nagrajevana filmska in gledališka hrvaška igralka. V letošnji sezoni je članica ansambla HN gledališča na Reki. V tej predstavi je oblikovala lik Arabke Noor Nazari, medtem ko je vloga Drage Potočnjak Amal Petrovič; njen pogled na dramaturško soavtorstvo igralcev je očitno bolj zadržan…

Po nastopu Tiborja Miheliča Syeda, direktorja SMG, ko je odgovarjal na Vevarjev izziv o stališčih hiše, se pravi Mladinskega gledališča do te predstave, so bili k besedi povabljeni ljudje iz publike. Prvi se je oglasil Iztok Tory, gledališki, filmski in televizijski režiser, ki je sooblikoval usodo slovenskega gledališča v prekucniških šestdesetih in sedemdesetih prejšnjega stoletja, ko se je funkcija gledališča revolucionarno spreminjala.

Goran Injac: Gledališče ostaja očitno zelo konservativno; tisto, na čemer temelji Oliverjevo ustvarjanje, je vedno prespraševanje nekakšne strukture moči, ki deluje v gledališču in njegove družbene vloge. Kakršna je družba, takšno je gledališče… Vsaj približno. Omenili ste kolonializem; to je ena od pomembnejših tez, s katero gledališča bombardirajo publiko in jo zasipajo z vse več njegovih pomenov, je pravzaprav to, kar se zdaj dogaja, neposredna posledica kolonializma in imperializma. Na Poljskem smo doživeli izjemno zanimiv trenutek v pogovoru po predstavi, da je pravzaprav največja vrednost te predstave to, ne tista simbolika in prizor z zastavo, ki je izzval desnico, temveč to, da v neki družbi na hitro zamenjate zorni kot opazovanja tega problema. So države, ki so nenehno v procesu avtoviktimizacije, recimo – mi smo žrtve fašizma, mi smo žrtve ruke okupacije, mi smo žrtve tega in onega – kar naenkrat pa se znajdete v poziciji, ko ugotovite, da ste del tega kolonialnega Zahoda, del tega problema. Smo torej družba, ki ima v tem svoj delež. Manjši ali večji, kar je pravzaprav vseeno.

O predstavi in njenih družbenih dosegih je govoril tudi Ivo Svetina, pesnik, pisatelj, esejist in dramatik ter aktualni predsednik Društva slovenskih pisateljev. Tudi eden od nepopustljivih spreminjevalcev njegovega, njihovega ustvarjalnega časa pred 40-imi leti. Tudi na njegov nastop se je odzval Goran Injac, umetniški vodja SMG: V gledališkem listu smo objavili različne reakcije, ki so se zgodile ob naših predstavah. Ampak samo slabe, da. Objavili smo jih tudi na fejsbuku in internetu. Seveda to lahko deluje kot nekakšen PR (pi-ar) vendar to ni bilo to, saj smo hoteli poudariti političnost te predstave. Torej, na kakšen način se to umetniško delo aktualizira v določenem javnem prostoru in ker smo predstavo igrali v različnih javnostih, smo pač imeli takšne, različne, reakcije. To so zapisi o tem, kako ta predstava deluje v različnih okoljih in družbenih kontekstih. Bil bi zelo previden s primerjanji različnih religij, še posebej danes. Mlajša, starejša, to je povsem vseeno. Fundamentalizem je povsod povsem enak.

Na izziv Željka Hrsa, igralca Mladinskega gledališča, ki je bil tokrat med publiko, so se na problem sklepnega dejanja kot je igralski poklon, odzvali Matej Recer, Draga Potočnjak, Daša Dobršek, smg-jevka, ki nastopa v vlogi Rashe Omran in reški igralec Jerko Marčić, ki nastopa v vlogi Mijala Tamarja. Prepričan je, da (sledi navedek v prevodu): Med nami ni razlik v pogledih na igro, mislim pa, da je dobro, da ostanemo na odru in se drug drugemu zahvalimo. Kako bi bilo, če bi nas ta aktivizem pripeljal do tega, da se vsakič, ko kdo nekaj občuti, predstava zaustavi in gre potem ta človek z odra?

Z angleško govorečim obiskovalcem premiere, ki živi v Nemčiji, se je razvil pogovor o odnosu v posameznih državah do aktualnih migracij zlasti v luči tega, da se vsak po svoje loteva tega vprašanja in da je Evropske unije, kot smo jo hoteli, vedno manj.

V ta del pogovora so se vključili Matej Recer, Goran Injac in Blaž Šef. Prvi je podčrtal, da Frljić opozarja predvsem na moč fašizma, ki je v različnih oblikah v vseh evropskih državah, tudi v Sloveniji, čeprav se trudimo prišleke prepričati, da težav ni. Injac je poudaril, da je sam proces sporočanja brez pomena, saj če imaš kaj povedati, to poveš in v različnih okoljih različno deluje. Razlike v dojemanju in reakcijah seveda so. Šef je opozoril na sporočilo Weimarja, kar bi gledalec bržčas lahko razumel. Injac je temu dodal še nekdanjo Vzhodno Nemčijo. V tem nemškem mestu je Mladinsko namreč gostovalo na tamkajšnje gledališkem festivalu in tudi tam doživelo, tako kot beremo v gledališkem listu, vsaj eno razorožujočo kritiko.

V nadaljevanju odgovora nemškemu gledalcu pa Blaž Šef govori o tem, da so tam igrali dvakrat in da je po predstavah sledila debata, ki si jo je publika zelo želela in ki je potekala na zelo racionalni ravni. Nihče ni odšel, praktično vsi so po predstavi ostali. Po eni uri pogovora, več kot uri in pol te goreče debate, je nekdo opozoril, da ne morejo vsega metati v isti koš. Češ, da se zelo trudi, da ne bi bil buržoazni srednjerazredni evropski kreten in kupuje banane na fair trade način (poštena trgovina) in da skuša beguncem pomagati tudi zelo konkretno. Debata se je končala s splošnim smehom po Frljićevem vprašanju, če imajo tudi fair trade bencin za njegov avto? Šefu tak konec pogovora ni bil všeč, ker bi se tu, po njegovem, lahko šele zares začeli pogovarjati. Potem je Šef predstavil še svojo izkušnjo v dopisovanju in s pogovorom z gospodom Luninom, programskim direktorjem Zürichškega festivala, ki je avgustovsko predstavo odpovedal in odstopil od koprodukcije. Zataknila sta se predvsem ob vprašanju edukativnega na eni in umetniškega na drugi strani, kar naj bi dosegli s prikazovanjem virov in tako naprej. Nekaj več podrobnosti o tem je v gledališkem listu.

Šef je še poudaril, da je v komunikaciji z g. Luninom želel imeti le dober pogovor, ker, če jim mogoče ta predstava ne ustreza, ker morda ni povsem prepričljiva ali ne povsem primerna in ne povsem filozofsko ali sociološko dobra, ampak zato, ker govori o tebi. In ne govori več o nas. Namreč Oliver Frljić je v Evropi postal znan, ker je, če malo poenostavimo, ker je izrazil svojo travmo, ki jo je imel iz časov Balkanske vojne, zaradi stvari, ki so se zgodile njemu osebno in jih je mutiral skozi razne predstave in njegova dela. In celo na Reki, kjer je bil prvič v življenju ravnatelj buržoaznega gledališča, s čimer je želel tudi nekaj narediti. Ampak ustvaril je predstavo, ki ima mednarodno zasedbo in rekel je, ne bomo delali tako, kot so nam rekli, ampak bomo govorili o vas, četudi lahko s tem, ko to delamo, naredimo veliko napak, je v odgovoru nemškemu gledalcu še povedal Blaž Šef, ki v predstavi Naše nasilje in vaše nasilje nastopa v vlogi Raufa Asgarova.

Gledališka sporočila Oliverja Frljića so močna ne zgolj zato, ker je mojster prepričan, da gledališče učinkuje tako, da vendarle (ne)kaj spreminja. Če koga ali kaj drugega ne, pa njega samega, če se znova opremo na navedek iz dunajskega dnevnika. To vsekakor deluje – vsaj zasebno in osebno – kot močan argument a bi bilo premalo, če ne bi šlo za aktualne vsebine postavljene na oder na njegov avtorski način.

Če izvzamemo fiction-faction projekt »Izdajalec«, ki je kljub nasilju na odru ali igralskem podiju vendarle drugačna, močnejša predstava (predstava z vsem, kar dela oder, da je gledališče in ne performans) med tremi trenutno največjimi mednarodnimi uspešnicami, se Frljića kot gledališčnika z vsem, kar mu omogoča gledališka igra, na Reki bi temu rekli »glumište«, raje spomnimo v njegovi sijajni reški Trilogiji o hrvaškem fašizmu (vse tri predstave, ki tvorijo celovečerno odrsko dogajanje so njegove, avtorske) ali morda celo v Srčku, Feydeaujevem Klistirajmo Srčka pred štiri leti v SMG. V slednjem fizičnega nasilja kot ga morda vsakič pričakujemo pri Frljiću, na odru tako rekoč ni, je pa poudarjena psihična moč in nad-moč zlasti med posameznimi liki, pravzaprav kar igralci osebami samimi. Dobesedno in povsem zares.

Za sklep ponujamo misel: predstavi Oliverja Frljića Naše nasilje in vaše nasilje se po nepotrebnem in iz zaslepljenosti ali zaradi okusa (sic!) pripisuje preveč. In dvomi o gledališki korektnosti, dostojnosti, primernosti, tudi politični in kar je še takega, da ne zaidemo v politikantstvo, v posameznih prizorih, so povsem odveč. Predstava pač, navdahnjena z družbeno realnostjo in odzivi, ki so pogojeni z subjektom, gledalčevimi očmi, kulturo, prepričanjem. Za koga najboljša SMG-jeva predstava, zame zanesljivo ne. Ponuja dokaj možnosti za refleksije, ki nikakor ne morejo biti enoznačne.

Morda je vprašanj res preveč. Če je temu tako, se je v loku med Weissovo Estetiko odpora ter Frljićevim, Blažićevim in Nasiljem, ki so ga sooblikovali tudi igralci, v ustvarjalnem loku vendarle izgubilo kakšno poglavje, morda samo nekaj strani? Težko verjamem a v umetniškem izrazju so danes na voljo najrazličnejše rešitve. Postdramsko gledališče? Zagotovo ne. Gledališče neposrednosti in provokacije. Seveda, a ta sredstva ne učinkujejo, če nisi filister, sprenevedav malomeščan ali bogaboječ (katerega koli že). Hočemo ali ne, je to vsekakor tudi gledališče našega časa z zgodbami iz teh krajev, nekaj kar vsekakor je poskus estetskega izraza gledališča odpora.

Očitek, da gre pri vsem »cirkusu« okrog tega za dobro premišljeno promocijo. Ne. Ne verjamem in ni mogoče. Čeprav v zgodbi o nastajanju te predstave in vseh treh Frljićevih predstav v ozadju delujejo ustvarjalci z izjemnimi sposobnostmi. Tudi promocijskimi. Nekaj o tem so povedali sodelujoči v pogovoru po predstavi. Osebno verjamem, da nismo priče premišljene medijske igre, spinov, ampak, da se je tako pač sestavilo zaradi Frljiča samega. Skratka, predstava si vsekakor zasluži pozornost. Kaj dosti več pa niti ne.

Prav za konec smo pripravili ekskluzivni intervju z igralcem v predstavi Naše nasilje in vaše nasilje Blažem Šefom, ki nastopa v vseh treh Frljićevih predstavah (v Izdajalcu sicer »samo« kot nadomestni igralec – z vskokom). Med drugim in predvsem nas je zanimalo, kaj v tej predstavi je, če je, umetnost? Raif Asganov je lik, ki ga v tej igri upodobi Šef. Blaž Šef…

Najin pogovor je bil tik pred koncem nepričakovano, na neki način “nasilno” prekinjen. Nasilje ni bilo ne naše, ne vaše, ne moje pač pa baterijino. Kar crknila je. Tako kot se na predstavah redko zgodi, na Kaosu, pač.

Ob že omenjenih Blaževiću in Frljiću, ki je izbral tudi glasbo, so predstavo Naše nasilje in vaše nasilje soustvarili tudi scenograf Igor Pauška, kostumografinja in oblikovalka maske Sandra Dekanić, za oblikovanje luči je poskrbel Dalibor Fugošić, strokovna sodelavka je Aenne Quiñones, asistentka režije pa Barbara Babačić, zvok je oblikoval Silvo Zupančič, prilagoditev luči je delo Davida Cvelbarja, kot producent pa se podpisuje Hannes Frey. Ob že omenjenih igralcih nastopajo tudi gostja Barbara Babačić, Daša Doberšek in Dean Krivačić, član ansambla reškega HNK.

Resnično me zanima, kakšen bo odziv na Frljićev teden v Ljubljani.

V prispevku so uporabljene fotografije s spletne strani mladinsko.com, avtorja pa sta Dražen Šokčević in Alexi Pelekanos s pravicami pri Wiener Festwochen.

Oddajo A propos, kultura… Kaj pa Umetnost?, ki nastaja s pomočjo javnega denarja – zagotavlja ga Ministrstvo za kulturo z javnim medijskim razpisom – smo tudi tokrat pripravili Urška in Aljaž Pengov Bitenc in Andrej Pengov. Na svidenje do prihodnjič, ko se bomo posvetili enemu od sijajnih ilustratorjev. Menda mu prijatelji rečejo tudi – Župca…