A propos, kultura…kaj pa Umetnost? Z dr. Barbaro Jaki o prenovljeni Narodni galeriji.

Dr. Barbara Jaki, direktorica in muzejska svetnica: Z Narodnim domom so sooblikovali narodno zavest, s prenovljeno Narodno galerijo jo še bolj cenimo, uveljavljamo in utrjujemo. Prenova Narodne galerije je (vsaj za zdaj) zgodba desetletja v slovenski kulturi.

Spoštovani! V tokratni oddaji Apropos, kultura; Kaj pa Umetnost?, ki je del celoletnega projekta z enakim naslovom in ki jo pripravljamo s pomočjo javnega denarja, ki ga zagotavlja ga Ministrstvo za kultutro iz tako imenovanega medijskega razpisa, je bila naša sogovornica gospa dr. Barbara Jaki, muzejska svetnica in direktorica Narodne galerije. Cela vrsta razlogovo je, da smo jo povabili v studio Radia KAOS. Najtehntejša sta zagotovo dva – pred kratkim postavljena stalna razstava Zorana Mušiča in za nekaj časa sposojena Kofetarica Ivane Kobilica ter če nevljudno preskočimo vrsto aktualnih postavitev, je to tudi januarska otvoritev prenovljene in povečane galerijske palače. Nehvaležno je zahtevati v tem precej omejenem časovnem okviru ene oddaje ampak vendarle nas je zanimalo koliko časa je trajala prenova in kaj od tega procesa se je naši sogovornici nabolj vtisnilo v spomin, je bilo prvo naše vprašanje, pravzaprav iztočnica pogovora…

Slavnostno otvarjanje prenovljene Narodne galerije je, če upoštevamo otvoritveni dogodek 27.januarja, trajalo kar nekaj dni. Šlo je izjemni in nadvse obiskani slavnostni dogodek za katerega je skladatelj Drago Ivanuša napisal Uverturo za godala, ki jo je izvajal Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije. Načrtovanega vprašanja, če se je ohranil vsaj tonski zapis tega koncerta, morda celo kot zgoščenko ali DVD, nam v pogovoru ni uspelo zastaviti… Za sedanje in prihodnje življenje Narodne galerije to gotovo ni ključno vprašanje, lepo bi pa bilo, če bi se tovrstna umetnost, ki je po vrhu še unikatna in ki bi bila na voljo obiskovalcem, ohranila.

Da je bila otvoritev kar sredi tedna, deset dni pred slovenskim kulturnim praznikom, je bila premišljena odločitev. Zakaj prav tisto sredo? Ja, tudi o tem nam je govorila gospa Jaki. Slovesnost ob odprtju in dejstvo, da je po treh letih in dveh mesecih prenavljanja ta narodni biser znova zaživel v še večjem sijaju, je vsekakor kulturna zgodba leta.

O tem, kaj vse je danes Narodna galerija, nekdanji skupni dom fiskulture, se pravi telesne kulture in kulture iz leta 1896, dom narodnega prebujenja in zavesti in kakšen, na trenutke tudi mukotrpen razvoj, ki mu je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zaradi dolgov nekdanjega Sokola povezanih z izgradnjo pred 120.leti grozil tudi propad, smo tudi govorili v tej oddaji.

Če je pred 120 leti kazalo, da sta šport, zvečine gimnastika, telovadba in kutura – ne samo likovna umenost – dejavnosti in družbeni področji, ki gresta (nujno) z roko v roki, se je že po dobrih 30 letih, ko se je v to stavbo vselila narodna galerija, pokazalo, da ta simbioza ne bo zdržala. Že prej, posebej pa kmalu po II. svetovni vojni, sploh pa proti koncu 20.stoletja, so se razlike še bolj izpostavile. Danes ni videti tako, vendar razvoj bi lahko šel tudi v drugo smer: da bi to lokacijo zavzeli športniki, zlasti telovadci, ki so imeli čez cesto (po)letno telovadišče. Kot da bi prislovični slovenski kregariji v brk zabrusili, so se eni in drugi o tem, ne sicer zlahka, vendarle zedinili.

Misel o širitvi Narodne galerije in popolni preureditvi tega mestnega prostora za namen nacionalne likovne zbirke je zorela že davno pred letom 1993, ko je bil po načrtih Eda Ravnikarja zgrajeni prizidek na mestu nekdanjega kluba delegatov in nekako potrjen z leta 2001 dograjenim vmesnim traktom projketantov Sadarja in Vuge.

S posegi v objekt je bilo pridobljenih dodanih kar 2145 m2 novih funkcionalnih površin, namenjenih razstavni in pedagoški dejavnosti ter depojem, delavnicam in drugim servisnim prostorom. Danes meri celoten kompleks treh stavb, nastalih med letoma 1896 in 2001, nekaj več kot 12.600 kvadratnih metrov, k čemur je znatno prispevala predvsem nedavna prenova in dokaj drzni posegi pod nivojem »0« (nič), pa tudi v nekdanjem podstrešju.

Narodna galerija ima reprezentančni status in zgodovinski del zgradne, se pravi nekadnji Narodni dom, je bil 1993 tudi razglašen za kulturni spomenik. Njena prenova je primer odlične prakse reševanja prostorskih izzivov najpomembnejših kulturnih ustanov. Če se samo spomnimo, ko je ob kateri od mnogih slavnosti v njeni glavni dvorani v trenutkih največje koncentracije, pomembnega govora ali nežih zvokih naših glasbenih virtuaozov zaškripal kak stol ali pa kar lep del parketa…

Nova stalna zbirka po enem od javno objavljenih podatkov združuje 613, po drugem pa 555 umetnin. Morda ta razlika 58-ih kosov, rasztavnih eksponatov – da ne bo pomote – v številu ni tako zelo pomembna… je pa zgodba, kako je do tega prišlo sila zanimiva. Številke so se po nekem naključju povsem ujele, izšle. Kako to? Bo treba oddajo poslušat, pogledat.

Sredstva za prenovo so bila zagotovljena v okviru operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov EU za obdobje 2007-2013. V javnosti so krožile različne številke o tem, za kolikšen denar gre. Razumeli smo, da nekaj nad enajst milijonov, čeprav se je špekulirali tudi o krepko čez trinajst. Ampak, kar je zdaj, ko je ta narodna palača prenovljena, je pomembneje, kako se bo preživljala in preživela. Milijon šesto tisoč javnega denarja je treba zagotoviti vsako leto. Za preživetje na meji. Podrobnosti so v oddaji (in v Narodni galeriji, seveda).

Z dr. Barbarao Jaki smo govorili tudi o temeljnih principih oblikovanja zbirk, njihovih virih, razvrščanju del, načelih in postopkih investiranja v nove nabave… Poskušali smo zvedeti, na katera dela ciljajo zdaj. Zaman. Zakaj, vendar, saj gre za javno stvar… Že, vendar neprevidno razkritje takšnega podatka bi zagotovo pomenilo veliko dražji nakup (odkup?).

Prav na hitro smo govorili tudi o novi postavitvi zbirk in glavnih novostih, nekaterih dopolnitvah z deli iz Moderne galerije, Vladnega umetnostnega fonda, Ljubljanske nadškofije, vrste župnij in drugih muzejskih ustanov. In seveda zasebnih zbirk ter posamičnih virov, med katerimi je najnovejša in izjemna pridobitev stalna zbirka Zorana Mušiča.

To seveda še zdaleč ni vse, o čemer smo se pogovarjali z našo tokratno izjemno sogovornici, sijajno poznavalko slovenske likovne umetnosti in odlično upravljalko ene od ključnih nacionalnih ustanov. Tudi o aktualnih in prihodnjih razstavah smo govorili. Kaj pa smo tudi preskočili… Recimo: poseben oddelek za otroke, Galovo sobo. Ampak za vse to bo v prihodnje gotovo še veliko priložnosti.

Oddajo A propos, kultura… Kaj pa umetnost? smo pripravili Aljaž Pengov Bitenc, Urška Pengov Bitenc in Andrej Pengov. V prihodnjih oddajah, ki bodo na sporedu tam blizu prihajajočih praznikov pa se nameravamo posvetiti dosežkom in letnim načrton SNG Opera in balet Ljubljana in Utopijam. Tokrat ne v dramatskem in dramskem, pač pa v povsem filozofskem smislu. Lep pozdrav do takrat!

Play