A propos, Umetnost! Dr. Andrej Blatnik je ob odprtju Knjižnega sejma, odložil vodenje Vilenice

Kaj (vse) je lahko Umetnost v literaturi? Odgovor je dr. Andrej Blatnik našel v Teoriji bralčevega odziva. Tudi kriminalka ima lahko umetniški potencial...

Tokratno, menda pred-predzadnjo letošnjo oddajo A propos, Umetnost!, ki je del celoletnega projekta, podprtega z javnim denarjem – zagotavlja ga Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije – smo namenili sijajnemu Mednarodnemu literarnemu festivalu Vilenica. In predsedniku njegove žirije tudi. Ta naslov in delo, ki pomenita, da gre za častno in odgovorno mesto prvega človeka te tridesetletne velike in odmevne prireditve, je minulih osem let – bodisi v tisti kraški jami enakega imena ali pa tam na Tomšičevi 12, kjer je sedež Društva slovenskih pisateljev, opravljal dr. Andrej Blatnik. Pisatelj, razsikiovalec, visokošolski učitelj, profesor, torej in eden od dveh doktorjev knjigarstva pri nas.
O Vilenici je na sklepni večer letošnjega festivala prvo septembrsko soboto, ko se je dež odločil, da bo občinstvu v polno zasedeni literarni dvorani (lahko bi bila to tudi koncertna dvorana) prve za turizem pripravljene kraške jame pri nas, prav tisti večer pokazal svoje mojstrstvo oblikovanja in obogatitve kapniških skulptur z novimi nanosi apnenca, govoril tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina.

Začel je dramatično. Tako, da je bržčas še tako velik pisatelj, četudi samo vileniški gost ali nemara celo festivalski zmagovalec, tistih nekaj trenutkov počutil kot nebogljen netopir: „Kraška jama Vilenica je starejša od človeka. Mednarodna literarna nagrada, ki nosi ime po jami, je starejša od slovenske države. Njena ustanovitev je bila brez dvoma eno od državotvornih dejanj, saj je jasno, še pred Majniško deklaracijo (1989), izpovedala, ne le sanje, ampak dejstvo, da je Slovenija del Evrope in s tem zahodne civilizacije, ki se ni utemeljevala le na krščanstvu, ampak tudi na grštvu. Vilenica je Slovenijo, ko še ni bila samostojna in neodvisna država, postavila na zemljevid sveta in pojem srednje Evrope, Mitteleurope, obogatila, saj nikakor ni šlo več le za relikt Habsburške monarhije, Avstroogrske monarhije, Musilove Kakanije, še manj zgolj za meteorološki pojav, kot se je izrazil naš cenjeni prijatelj Peter Handke.“ Ampak, to je bil šele začetek. Za rabo ob robu tokratne oddaje povsem dovolj. Podrobneje se je o tem, kar je povedal v nadaljevanju, govorilo in pisalo takrat, pred dvema mesecema. Pa tudi v eni od naših oddaj ob začetku letošnje Vilenice.

Vrnimo se k našemu gostu in sogovorniku dr. Andreju Blatniku. Za Vilenico je sprva veljalo, da je nekakšen disidentski literarni festival Vzhodne in Srednje Evrope. Zanj se je prvič zgodila 1989 ali 1990.leta. Bilo je naravnost ganljivo, ko so ruske in druge vzhodnoevropske knjiživenike peljali na Devinski grad, kjer je imel Blatnik literarni nastop. Devin je ozemeljsko seveda na italijskih tleh in organizatorji so uredili, da gostom iz Vzhoda na meji ni bilo treba niti pokazati potnih listin. Takrat so meje podirali, da bi se, kot vse kaže trideset let in kak mesec potem znova gradile.
Mojstra peresa, posebej za rabo v kratkih zgodbah – a še zdaleč ne le tam – torej, tudi izvrstnega poznavalca vseh zvrsti, oblik in mnogih stilov,, ki jih prinašajo knjige, smo vprašali tudi, kdaj (in kako) pisatelj postane tudi umetnik. Ali drugače: kaj je Umetnost v literaturi. V prozi ali poeziji. To vsekakor morate slišat. Za prvi namig ali dražljaj samo tole: tudi kriminalka, kriminalni roman je lahko umetelno spisana knjiga… Pomislite morda na – Brate Karamazove.

In kaj je tisto, kar letošnjega Vileniškega lavreata Jáchyma Topola »dela« umetnika? Vsekakor tudi sposobnost samoironije. Tudi v priložnostnem besedilu, s katerim se je ob koncu letošnje Vilenice zahvalil za veliko pozornost in največjo čast, ko je med drugim sporočil „Spoštovanim prijateljem v jami«, da je očaran sem nad to literarno nagrado in seveda poln dvomov, ali si jo zasluži. In nadaljeval: »Zares? To se najbrž sprašujejo vsi. Pa mislim iskreno? Pravzaprav ne vem. Precej verjetno je namreč, da sem egomanijak, sebičnež, ki se posveča pisanju, in morda vsega tistega, kar se dogaja zunaj sveta črk, ne dojemam v čisto jasni luči. Ampak dali ste mi to čudovito nagrado, vzbudili velikansko veselje, temu pa je seveda sledil val mrcvarjenja samega sebe in očitkov … to bom rajši razumel tako, da gre bolj za Vašo odgovornost in si ne bom več belil glave. Zame je vsekakor pomembno, da smo se zbrali v jami. Odtod so prišla človeška krdela in mi, literarno krdelo, smo se zdaj zbrali tukaj.« V Vilenici. Ja tudi to topolovanje in vileničenje je več kot samo odlično obrtništvo. Je mojstrstvo, je Umetnost! To je bil seveda samo delček Topolovega zahvalnega nagovora, o katerem smo z dr. Andrejem Blatnikom tudi podrobneje govorili v tokratni oddaji, kjer smo obravnavali tudi odnos oblasti do tega festivala in literature nasploh, govorili pa smo tudi o nastopu ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar na sklepni vileniški prireditvi.

Gradivo za oddajo sta na terenu, se pravi na Tomšičevi in v Kraški jami Vilenica ter v uredništvu zbrala in pripravila Urška Pengov Bitenc in Andrej Pengov, ki je pogovor vodil in ki oddajo tudi podpisuje; za tehnnično in postprodukcijsko plat pa je poskrbel Aljaž Pengov Bitenc.

Play