A propos, Umetnost! Hrvaška rapsodija po Krleži; purgerji (se) igrajo potnike III. razreda

Sebastijan Horvat, režiser: Umetnost je novodobna cerkev, kjer dogme ni!

Znova je tu oddaja A propos, Umetnost!, ki je del istoimenskega celoletnega projekta, delno podprtega z javnim denarjem, ki ga zagotavlja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije s tako imenovanim medijskim razpisom. Že ob koncu prejšnje oddaje smo napovedali, da se bomo tokrat znova ukvarjali z gledališčem. Vsaj dva pomembna razloga sta, da smo pred približno mesecem dni obiskali reško gledališče HNK Ivana Plemenitega Zajca, kjer smo si ogledali premiero predstave Hrvaška rapsodija, ki je znova na sporedu prav te dni. To bodo letošnje zadnje predstave tega dramskega dela.

Prvi razlog je bil, da je to predstavo režiral slovenski režiser Sebastijan Horvat in drugi, da so predstavo napovedovali kot prvo hrvaško predstavo o beguncih. Če pristanemo na to slednjo tezo, je treba spoštovati dejstvo, da tisti trenutek daleč naokrog, tudi v Sloveniji, še ni bilo predstave, ki bi imela ambicijo, ukvarjati se s tem, za Evropo prav v septembrskih. Še posebej pa v teh oktobrskih tednih tako perečim in aktualnim dogajanjem, kot so kolone beguncev na italijanskih, turških, grških, makedonskih, srbskih, madžarskih, hrvaških, in vse več tudi slovenskih in še nekaterih drugih evropskih mejah. Pokazalo se je, da je bila ta vsebina, begunstvo torej, prej kot slej bolj implicitne kot nazorne narave, je pa res, da se je predstava, zahvaljujoč predvsem izbiri nosilnega besedila Miroslava Krleže in njegovim sporočilom v delu Hrvaška rapsodija iz leta 1917 (dopolnjena leto kasneje in v celoti objavljena znova leta 1921), vsekakor ukvarja s strahotami, ki jih prinaša I. svetovna vojna, tako da jih umesti v tretji razred vlaka, na katerem nekam proč potujejo, ja, najbrž bežijo, izmučeni in načeti ljudje, liki, ki natančno izrisujejo takratno Hrvaško kjer se napoveduje – revolucija. Tisto kar bi utegnilo rešiti hrvaško idejo v jugoslovanskem problemu, je hrvaški Genij… pokaže se, da je problem, za katerega se zazdi, da je morda rešitev, mati Evropa. Znani slikarski motiv, bodisi kot freska bodisi kot platno Ugrabitev Evrope (ta motiv je slikalo kar nekaj različnih slikarjev in z različnimi poudarki – vsaj v enem primeru tudi kot posilstvo Evrope), krasi glembajevski salon na odru od začetka – pa vse do konca predstave, ko se zgradba vzvišenosti na odru vzpostavljenega malomeščanstva poruši. Ta Krležina lirična proza, oblikovana v dramski tehniki, je bila uprizorjena samo dvakrat – v Zenici in Zagrebu v letih 1974 in 75. Reška predstava pa je nastala tako, da so njeni ustvarjalci, se pravi na Švedskem živeči dramaturg Milan Marković Matthis in režiser Sebastijan Horvat ter predvsem igralci Dražen Mikulić, Tanja Smoje, Jelena Lopatić, Dean Krivačić, Sabina Salamon, Biljana Torić, Davor Jureško, Alen Liverić, Marija Tadić in Jasmin Mekić, v začetku improvizirali, se pogovarjali o besedilu, njegovi zahtevnosti in zadregah, premetavali zanimive situacije iz takratnega besedila v sedanjost – vse dokler niso »zmodelirali« pravega besedila. Vseskozi je nastajala kot delo cele ekipe, kjer sta pomemben delež prispevala tudi scenograf Jürgen Kirner in avtor glasbe, tudi Slovenec, Horvatov dolgoletni sodelavec Drago Ivanuša.

Po premieri smo se pogovarjali z, ravnateljem Opere Marinom Blaževićem, ki je tudi hišni dramaturg in namestnik intendanta Oliverja Frljića, igralkama Jeleno Lopatić in Tanjo Smoje ter igralcema Davorjem Jureškom in Jasminom Mekićem pa tudi z režiserjem Sebastijanom Horvatom.

Prizorišče je ves čas, izvzemši sklepne prizore, ko se vrtovi na mejah Evrope tesno zapahnejo, tako da ni mogoče več nikamor pobegniti, malomeščanski salon. Ob koncu predstave pa se luksuzna hiša, zgradba Evrope, podira, pojavijo se črnici, pa Zombiji, prevladujoče čustvo je strah, ki se sprevrže v razvrat, iskanje hrvaškega Genija pa išče rešitev v begunstvu. Vse skupaj pa se odvija v zelo Glembajevskem vzdušju. Za domišljene in nazorne kostume je poskrbela Belinda Radulović, oblikovalec luči pa je bil Boris Blidar.

Oddaja A propos, Umetnost, je del projekta, ki ga podpira Ministrstvo za kulturo z denarjem iz javnega medijskega razpisa. Pripravili smo jo Aljaž in Urška Pengov Bitenc ter Andrej Pengov.

Znova je tu oddaja A propos, Umetnost!, ki je del istoimenskega celoletnega projekta, delno podprtega z javnim denarjem, ki ga zagotavlja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije s tako imenovanim medijskim razpisom. Že ob koncu prejšnje oddaje smo napovedali, da se bomo tokrat znova ukvarjali z gledališčem. Vsaj dva pomembna razloga sta, da smo pred približno mesecem dni obiskali reško gledališče HNK Ivana Plemenitega Zajca, kjer smo si ogledali premiero predstave Hrvaška rapsodija, ki je znova na sporedu prav te dni. To bodo letošnje zadnje predstave tega dramskega dela.

Prvi razlog je bil, da je to predstavo režiral slovenski režiser Sebastijan Horvat in drugi, da so predstavo napovedovali kot prvo hrvaško predstavo o beguncih. Če pristanemo na to slednjo tezo, je treba spoštovati dejstvo, da tisti trenutek daleč naokrog, tudi v Sloveniji, še ni bilo predstave, ki bi imela ambicijo, ukvarjati se s tem, za Evropo prav v septembrskih. Še posebej pa v teh oktobrskih tednih tako perečim in aktualnim dogajanjem, kot so kolone beguncev na italijanskih, turških, grških, makedonskih, srbskih, madžarskih, hrvaških, in vse več tudi slovenskih in še nekaterih drugih evropskih mejah. Pokazalo se je, da je bila ta vsebina, begunstvo torej, prej kot slej bolj implicitne kot nazorne narave, je pa res, da se je predstava, zahvaljujoč predvsem izbiri nosilnega besedila Miroslava Krleže in njegovim sporočilom v delu Hrvaška rapsodija iz leta 1917 (dopolnjena leto kasneje in v celoti objavljena znova leta 1921), vsekakor ukvarja s strahotami, ki jih prinaša I. svetovna vojna, tako da jih umesti v tretji razred vlaka, na katerem nekam proč potujejo, ja, najbrž bežijo, izmučeni in načeti ljudje, liki, ki natančno izrisujejo takratno Hrvaško kjer se napoveduje – revolucija. Tisto kar bi utegnilo rešiti hrvaško idejo v jugoslovanskem problemu, je hrvaški Genij… pokaže se, da je problem, za katerega se zazdi, da je morda rešitev, mati Evropa. Znani slikarski motiv, bodisi kot freska bodisi kot platno Ugrabitev Evrope (ta motiv je slikalo kar nekaj različnih slikarjev in z različnimi poudarki – vsaj v enem primeru tudi kot posilstvo Evrope), krasi glembajevski salon na odru od začetka – pa vse do konca predstave, ko se zgradba vzvišenosti na odru vzpostavljenega malomeščanstva poruši. Ta Krležina lirična proza, oblikovana v dramski tehniki, je bila uprizorjena samo dvakrat – v Zenici in Zagrebu v letih 1974 in 75. Reška predstava pa je nastala tako, da so njeni ustvarjalci, se pravi na Švedskem živeči dramaturg Milan Marković Matthis in režiser Sebastijan Horvat ter predvsem igralci Dražen Mikulić, Tanja Smoje, Jelena Lopatić, Dean Krivačić, Sabina Salamon, Biljana Torić, Davor Jureško, Alen Liverić, Marija Tadić in Jasmin Mekić, v začetku improvizirali, se pogovarjali o besedilu, njegovi zahtevnosti in zadregah, premetavali zanimive situacije iz takratnega besedila v sedanjost – vse dokler niso »zmodelirali« pravega besedila. Vseskozi je nastajala kot delo cele ekipe, kjer sta pomemben delež prispevala tudi scenograf Jürgen Kirner in avtor glasbe, tudi Slovenec, Horvatov dolgoletni sodelavec Drago Ivanuša.

Po premieri smo se pogovarjali z, ravnateljem Opere Marinom Blaževićem, ki je tudi hišni dramaturg in namestnik intendanta Oliverja Frljića, igralkama Jeleno Lopatić in Tanjo Smoje ter igralcema Davorjem Jureškom in Jasminom Mekićem pa tudi z režiserjem Sebastijanom Horvatom.

Prizorišče je ves čas, izvzemši sklepne prizore, ko se vrtovi na mejah Evrope tesno zapahnejo, tako da ni mogoče več nikamor pobegniti, malomeščanski salon. Ob koncu predstave pa se luksuzna hiša, zgradba Evrope, podira, pojavijo se črnici, pa Zombiji, prevladujoče čustvo je strah, ki se sprevrže v razvrat, iskanje hrvaškega Genija pa išče rešitev v begunstvu. Vse skupaj pa se odvija v zelo Glembajevskem vzdušju. Za domišljene in nazorne kostume je poskrbela Belinda Radulović, oblikovalec luči pa je bil Boris Blidar.

Oddaja A propos, Umetnost, je del projekta, ki ga podpira Ministrstvo za kulturo z denarjem iz javnega medijskega razpisa. Pripravili smo jo Aljaž in Urška Pengov Bitenc ter Andrej Pengov.

Play