A propos, Umetnost! – Kapital; Kako preživeti v krizi, ko »g« pade pod odstotek?

Ivica Buljan: Na spraševanje Iyva Michauda o pogojih za preživetje umetnosti v krizi smo skušali odgovoriti z uprizoritvijo dvajsetih – v predstavo povezanih performansov mladih gledaliških umetnikov iz šestih držav. Osnovno besedilo je bila Pikettyjeva knjiga Kapital v 21. stoletju, ob uporabi Marxovega Kapitala ter Pasolinijeve in Müllerjeve poezije.

Po gradivo za tokratno oddajo A propos, Umetnost!, ki jo pripravljamo in realiziramo s pomočjo javnega denarja, ki ga zagotavlja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, smo se odpravili v Bruselj. Če bi hoteli zajeti celoto dogajanja v evropskem projektu s skupnim naslovom Ecole des Maîtres, Šola mojstrov, in za katerega koordinacijo je letos poskrbel Mini teater iz Ljubljane, bi se morali odpraviti v vsaj še – poleg Ljubljane – štiri evropska mesta: italijanska Videm in Rim, hrvaški Zagreb ter portugalsko Coimbro.

Povsod, v vsakem od teh mest, je bila izvedena ena sama predstava. Vsakič kot premiera.
Ob sklepni predstavi v Bruslju, v torek, 20. oktobra, potem, ko smo že za seboj že imeli izkušnjo v Stari elektrarni, smo posneli nekaj pogovorov z njenimi ustvarjalci in gledalci. Gradiva se je nabralo in posnelo za vsaj dve oddaji, vendar tokrat objavljamo samo tisto, kar smo posebej izbrali za to priložnost.

Najpomembnejši človek tega projekta, mojster te mednarodne igralske šole, je bil tokrat umetniški vodja Mini teatra, ki je od lani tudi prvi človek, intendant Hrvaškega narodnega gledališča, Ivica Buljan. Pogovor z njim kot rezime projekta objavljamo na koncu oddaje.
Začeli pa smo z režiserjevim asistentom Robertom Waltlom, sicer direktorjem ljubljanskega Mini teatra. Vprašali smo ga, kaj je po njegovem mnenju najpomembnejše pri projektu Ecole des Maîtres?

Po sklepni predstavi v Bruslju je bila naša prva sogovornica Berdine Nusselder, mlada igralka, ki je bila izbrana na belgijski avdiciji, za katero je bilo zadolženo gledališče iz Liegea. Po narodnosti je Nizozemka; ima pet let igralskih izkušenj, nastopa pa v Belgiji, na Nizozemskem, v Švici – kjer pač dobi delo. V svojem nastopu je prepričljivo odigrala razvajeno bogataško hči, ki k sodelovanju pritegne tudi del občinstva. Nekaterim gledalcem so bile – tako na pamet in zgolj za potrebe predstave – namreč razdeljene vstopnice z oznako njihovega socialnega statusa. Berdine jih je povabila k dokončanju njene »kiparske« strukture, sestavljene iz šampanjskih kozarcev in potem ko je ta zrasla – skoraj do vrha, še k njenem dokončanju in skupinskemu pitju šampanjca ter k bogataškemu razvratu. Tako je uprizorila današnjo gmotno in socialno situacijo v kateri je danes večina državljanov v Evropi. Seveda smo jo (med drugim) vprašali, če zares igra hči premožnih staršev in če je to morda tudi zunaj gledališča njen socialni status v realnem življenju?

Nekatere od sogovornikov, med njimi tudi Berdine, smo uspeli vprašati tudi o tem, čemur skušamo slediti v celotnem projektu A propos, Umetnost! Kaj je – Umetnost? Pri nekaterih sogovornikih smo s tem vprašanjem uspeli, pri drugih ne. Ampak tako je pravzaprav skozi ves projekt. Nekateri tokratni odgovori, so kljub mladosti sogovornikov – ali pa prav zaradi tega, naravnost navdušujoči. Izobraževanje je končala na Visoki šoli za gledališko umetnost v Bruslju ali z naslovom v izvirniku na L’Institut National Supérieur des Arts du Spectacle et des Techniques de Diffusion (s kratico: INSAS).

V mednarodno gledališko raziskovanje teze, da se finančna neenakost v 21. stoletju povečuje in dosega zelo nevarne razsežnosti, ki poteka v okviru mednarodnih projektov PNA IV (EU, Creative Europe), je bilo, kot že rečno, izbranih dvajset igralcev, med njimi tudi slovenski igralec Benjamin Krnetić. Večina ga bržčas pozna kot Marka iz filma Čefurji Raus! Nastopal pa je tudi v odmevni Buljanovi predstavi Grobnica za Borisa Davidovića v ljubljanski Drami in na hrvaških, srbskih ter italijanskih odrih. S kolegi z akademije je sodeloval tudi v ad hoc glasbeni skupini.

Elizabetta Scarano je prava Rimljanka. Rim je pa središče sveta, saj vse poti vodijo tja. Zanosno pove, da je šolana igralka. Končala je V tem poklicu je »že« 7 let, torej od njenega 18. leta. Ta petindvajsetletnica, polna pozitivne energije je o Ecole des Maîtres povedala, da je sijajno predvsem to, da so si igralci med seboj delili izkušnje, o predstavi pa, da je prvič igrala tako nenavadno vlogo.

Cécile Roger, enaintridesetletna Francozinja, ki je končala pariško L’ecole de jeu, in ki seveda živi v Parizu, kjer dela v gledališču Les Halles, ki se nahaja v samem mestnem središču, nastopa pa tudi v drugih teatrih, je o predstavi povedala, da je bilo zanjo pri tem projektu najpomembnejše to, da so si igralci izmenjali izkušnje. Sodelovali so kolegi in kolegice iz šestih držav, torej iz različnih kulturnih okolij, ljudje, profesionalci, ki so govorili različne jezike.

Predstavo si je ogledalo tudi veliko Slovencev, ki delajo v Bruslju bodisi v institucijah in uradih EU, bodisi na našem veleposlaništvu ali v stalnem predstavništvu Slovenije pri EU. Pričakovali so tudi obisk predsednika Republike Slovenije gospoda Boruta Pahorja, ki je bil tiste dni na obisku v Bruslju, tudi pri predsedniku Evropske komisije Jeanu Cloudeu Junkerju in ko je bila glavna tema teh pogovorov prav begunska kriza, o čemer je malo prej govorila tudi igralka Cécile Roger. Predsednika Pahorja potem ni bilo na predstavo, so bili pa vsi iz njegovega spremstva. Iz Stalnega predstavništva Slovenije pri EU pa je bila tudi dr. Sonja Kralj Bervar – Svetovalka za področje kulture v SPRS pri EU. Vprašali smo jo za mnenje o predstavi ter udeležbi Slovenije v tem umetniškem projektu.

Naš zadnji sogovornik v oddaji pa je glavni mojster te gledališke, morda je bolj prav reči igralske šole Ivica Buljan. V oddaji tega pogovora nismo slovenili pač pa smo prevod obljubili na spletni strani; pripravili smo ga v povzetku.

Ivica Buljan: Pri delu smo uporabili antični gledališki vzorec – korifeje in zbor ter tako pokazali moč besede!

Kot smo napovedali v govornem delu te oddaje skušamo v slovenskem prevodu povzeti, kaj je v tem pogovoru povedal Ivica Buljan, na najprej zapišemo, da ta je ta projekt ocenil kot izjemno zanimivega. Začel se je pred 24-imi leti kot zamisel, da se ustvarjajo odprti procesi in da po nekem določenem ciklu priprav pokažemo rezultat pred občinstvom. Na ta način so se namenoma izogibali dokončni obliki produkcije, saj je bil poudarek na samem delu, študiju. Tokrat so dobesedno, tudi material je bil tak, delali na nekem ne-fiktivnem materialu, torej ne na drami ali romanu, ampak na Picketyjevi študiji o kapitalu. In na koncu, je bilo zanj fascinantno, da je sklepna premiera na mestu, kjer so imeli prvi koncert Joy Division in kjer so prvič izven Londona nastopali Eurithmics. To je zgradba La Raffinerie, kjer je bila nekdaj rafinerija sladkorja, ki je bila preurejena že konec 70-ih. V 80-ih pa je bila eden bolj pomembnih alternativnih prostorov v Belgiji in to ne le za teater ampak tudi za plesno in rock sceno. Tako je postala eden večjih alternativnih centrov. Zgradba absolutno spominja na ljubljansko Staro elektrarno in ji je podobna tudi navznoter, ima pa tudi podobno zgodovino. Obe zgradbi sta bili industrijski obrat, ki je nekdanjem industrijskem delu mesta, ki je danes del mestnega središča. Tudi ljubljanska je prenovljena za sodobne scenske umetnosti.

Od začetka je ta material te mlade igralce šokiral, saj so navajeni da delajo drame, dramske tekste. Izbrani so bili iz vsake od šestih sodelujočih držav, nacionalna komisija vsake države je izbrala štiri igralce, in potem so po elektronski pošti dobili nalogo, da čez poletje, do začetka sklepnih priprav na igro, tekst preberejo, se z njim seznanijo. Nekateri so se, seveda, vanj že poglobili, nekateri pa so o podobnih temah tudi že študirali. Na primer francoski igralec je prej študiral ekonomijo, kar je zelo zanimivo, tako da je on to razumel na nek drug način kot vsi ostali, ki teme niso poznali. Sprva je šlo torej za osvajanje znanja, brez kakršne koli ideje, do bodo to tudi igrali. Vsak je dobil eno poglavje in v njem je moral biti suveren. Torej, vsak od igralcev je moral publiko prepričati v ekonomskih terminih, seveda z Buljanovo pomočjo ter s pomočjo Gautiera (gre za francoskega igralca Gautiera Boxebelda) in Roberta Waltla. Kolege so pripravili, tako, da so vedeli o čem govorijo. (Gottier je namreč tisti francoski igralec, ki je prej študiral ekonomijo in je bil neke vrste dodatni mentor za ekonomska vprašanja.) Nato so delali na teh poglavjih in ena od verzij predstave je bila ta, da so zjutraj igralci medse sprejeli publiko, zvečine študente iz univerzitetnega okolja in se z njimi pogovarjali o tej temi, zvečer pa so izvedli performans. Vsak igralec je dobil nalogo, da potem, ko predelala osnovni ekonomski material, ga mora na nek scenski način podati publiki. In to na zelo starinski, celo antični način, to se pravi s korifejem in zborom in z močjo besede. Na Portugalskem so tako imeli popoldne odlično izvedbo tistega, kar so dopoldne obravnavali s študenti, še isto popoldne pa so v gledališču, ki je del univerzitetnega kompleksa, to tudi odigrali. Tam je gostoval tudi Janus Varufakis in del publike, ki je bila pravzaprav z univerze in ki temo relativno dobro pozna, takoj potem prišel do igralcev in zgodila se je fenomenalna interakcija s publiko. Vsi sodelujoči v predstavi so se čudili, zakaj se na Portugalskem tako smejejo predstavi, kot da bi igrali komedijo. Nato so jim portugalski igralci razložili, da je tam ekonomska situacija tako težka, da so ljudje ravno zaradi tega prestopili mejo, ko bi to lahko bila zanje še resna tema in sedaj se lahko temu le še smejejo. Pokazala se je moč teatra, ko ob takih temah uspe udejaniti neki osvobajajoči učinek. Ker je od tragedije do farse le pol koraka, se je tam to zgodilo skoraj kot farsa.

Vprašanje, ki njih kot umetnike zanima, je še povedal Buljan, je pravzaprav postavil Yves Michaud, ko je v imenu celotnega igralske skupnosti postavil vprašanja, kako lahko umetnost preživi v času krize. Kako lahko preživi v Zahodni Evropi ali v najširšem smislu v zahodni civilizaciji, kjer smo se navadili na visoko stopnjo rasti, v kriznih razmerah. In to je v bistvu Picketyjeva osnovna tema. To se dogaja, ko se rast spusti na trenutno raven, recimo okoli enega odstotka. Michaud se torej sprašuje ali lahko z 1% rasti živimo, na način, ki smo se ga navadili? Ko govori »mi«, ima v mislih vse te države in življenje v načinu, ko se še vedno pričakuje od socialne države vse tisto na kar smo bili do sedaj navajeni. Torej ustrezno raven zdravstva, šolstva, predvsem pa kulture. Rešitev vidi v progresivnem obdavčenju, kar bi vsekakor povečalo rast (to je Piketyjev »g«). Progresivno obdavčenje pa pomeni, da se jemlje velik odstotek tistim, ki zaslužijo največ, kar je v današnjem svetu nemogoče. Ti so najbolj zaščiteni. Obstaja celo neki duhoviti stavek v samem Picketyju: Pomislite – celo bogati plačajo davke ne sebi lasten način. To dovolj pove.

Ivica Buljan se strinja s tistimi, ki pravijo, da so naša pričakovanja zahtevna, visoka; namreč, sodimo v generacije, ki so kljub vsemu imele srečo, da so odraščale v prepričanju, da ni vse izključno v ekonomski rasti ter da je stopnja enega procenta še vedno visoka. Če se gleda kumulativno, se v desetih letih nabere veliko nove vrednosti in je to potem le še vprašanje prerazporejanja. Torej, kdo vzame oz. kdo dobi ta en procent. Torej, obstajajo države, ki še vedno odvajajo veliko za skupno dobro, recimo nordijske države in države, ki popolnoma, kot je primer na Portugalskem ali celo, na žalost, v Italiji, kjer se je zgodilo, da sicer zelo bogata država kot je Italija, pripeljala kulturo na kant.

Na vprašanje, kaj je zanj umetnost ali kaj je tisto, kar je umetniškega v tem performasnu Le Capital, Buljan pove, da je že omenil Yvesa Michouda, sodobnega francoskega filozofa, ki pravi, da današnji umetnik ni več umetnik iz 19. ali sredine 20. stoletja, ki piše, slika, ustvarja, ampak, mora biti to umetnik, ki pozna veliko različnih disciplin, vključujoč ekonomijo in celo medicino, če je že nujno… Torej, sodobni umetnik ni družbeno izolirano bitje, ki čaka le na inspiracijo, ampak mora delovati v okviru družbe in mora poznati veliko drugih znanosti. In to kar je v tem teatru, v katerem dela zadnje leto (zagrebški HNK), želel doseči, je, da intenzivno sodelujejo z šolami. To je namreč popolnoma zamrlo. To je vsekakor naša naloga, saj, na primer, namesto, da igrajo samo predstave, ki jih pridejo mladi pogledat (ali pa tudi ne), dosežejo veliko večji učinek, če se on in igralci odpravijo v osnovno, srednjo šolo, in da otroci tam slišijo neko, ne vem, pesem, pogovor… To se jih dotakne veliko bolj, kot če bi prišli sami v gledališče.

Nekako se je že od vsega začetka spraševal, tako kot publika, ko je za to predstavo slišala, če le ni morda predolga. Vendar glede na vse izvedbe, ker je tu 20 izvajalcev, bi lahko na koncu lahko ocenil, da gre za neke vrste skoraj stand-upovska oblika, ne glede na to, da material ni izključno komičen. Načeloma pa si je tudi sam sprva dopovedoval, da so tri ure preveč. Po šestih premierah, torej ob koncu projekta in po odzivu publike, se mu zdi, da kljub vsemu to ni predloga predstava, je v sklepnem intervjuju v tej oddaji še povedal režiser in vodja letošnjega evropskega projekta Ecole des Maîtres.

Oddajo A propos, Umetnost!, ki je nastala ob podpori javnega denarja, ki ga prek medijskega razpisa zagotavlja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, smo tudi tokrat pripravili Aljaž in Urška Pengov Bitenc in Andrej Pengov. Hvala za vašo pozornost in nasvidenje do prihodnjič, ko bomo, če bo vse po sreči, govorili o našem obisku Beneškega bienala.

Play