A propos, Umetnost! Klistirajmo Ristića? To je Kompleks, ki ni predsodek

Frljić: Predstava Kompleks Ristić je kot Duchampov pisoar v galeriji umetniških slik … To je pravzaprav estetska antagonizacija. Toporišič: Kompleks Ristić je izrazito politična gledališka igra.

Prvi krog snopiča dveh ponovitev po ljubljanski premieri predstave, o kateri se je veliko govorilo še preden jo je sploh kdo videl, je končan. Nadaljevanje – ne predstave, pač pa niza ponovitev gledališke igre Kompleks Ristić, se začne znova konec tega meseca, ko so na sporedu SMG še tri ponovitve. Če večina tistih, ki jih ta provokativni naslov sploh zanima, razumejo, da gre za nekaj kar bi lahko pomenilo predsodek o – po Oliverju Frljiću – menda edinem gledališkem izobčencu, ki ga je na območju nekdanje Jugoslavije doletela nekakšna lustracija, se seveda motijo. Tako je vsaj razumeti naša sogovornika Oliverja Frljića in Tomaža Toporišiča, s katerima smo se za tokratno oddajo, ki jo pripravljamo in realiziramo s pomočjo denarja, ki ga zagotavlja Ministrstvo za kulturo z javnim medijskim razpisom, pogovarjali pred dobrim tednom dni – neposredno po predpremieri v zgornji dvorani SMG.

Ljubiša Ristić sin generala JLA, človek, ki ni trpel nacionalizmov, ki je ven in ven skušal soustvariti enotni – točneje – izrazito unitarni – jugoslovanski kulturni in politični prostor in ki se, kljub izstopu iz KPJ v 70-ih letih ni odrekel Miloševičevi politiki, po njegovem padcu jo je s pomočjo Mirjane Milošević skušal celo obnoviti, je izjemni gledališki ustvarjalec, režiser, soustanovitelj gledališča KPTG. To ime je pravzaprav akronim za Kazalište, Pozorište, Gledališče, Teatar, ki so ga davnega leta 1977 pod pokroviteljstvom zagrebškega Centra za kulturno dejavnost mladine – CKD ob Beograjčanu Ristiću ustanovili takrat prodorni, uveljavljeni in oblastem zvečine ne posebej ljubi umetniki Zagrebčana Nada Kokotović, koreografinja in režiserka ter igralec Rade Serbedžija in dramatik in režiser Dušan Jovanović iz Ljubljane. Prva njihova predstava je bila Osvoboditev Skopja leta 1978 v Zagrebu. Uprizorili so jo – po podatkih iz Wikipedije – 800 krat, nazadnje leta 1991 v Leningradu. Rističevo ime in ime gledališča KPTG, ki v povsem spremenjeni obliki in seveda zasedbi bolj ali manj še vedno deluje na obrobju Beograda v nekdanji tovarni sladkorja na Delavski ulici (Radnička 3), se pojavita tudi v obliki ročnega zapisa na pohištvu v Frljičevi predstavi. Frljić je predstavo opremil z glasbo, s katero je opredeljen čas in različni kraji, zvečine jugoslovanski, ne pa samo ti, in ki se nanašajo na Rističevo ustvarjanje.

V tokratni oddaji A propos, Umetnost! objavljamo posnetek pogovora, ki je nastal takoj po ljubljanski predpremieri in v katerem sta sodelovala režiser Oliver Frljić in dramaturg Tomaž Toporišić; V prvem delu pogovora je zvok zaradi tehničnih težav precej slab, zato vas prosimo za potrpljenje in razumevanje. Večina tistega dela pogovora, ki je realiziran v hrvaškem jeziku, pa je preveden v slovenščino.

Frljić se namenoma ni spuščal v nikakršne interpretacije, ker je predstava narejena tako, kot pravi v pogovoru, da nima nekega točno določenega pomena. Gledalec pač pride na predstavo z neko svojo izkušnjo; No, v opisovanju reakcij posameznih znanih osebnosti iz gledališkega življenja, je, ne da bi bil pri tem ekspliciten, bilo vendarle razbrati vsaj nekaj namenov in pomenov. A vsekakor še vedno z veliko odprtega prostora za lastni premislek…

Zanj, za Frljića torej, je vsekakor zanimivo,, da je Bob Wilson (Teksačan, režiser ameriškega eksperimentalnega in klasičnega gledališča, tudi opernih predstav in številnih drugih odrskih dogodkov in razstav, zdaj v 75 letu starosti, nagrajen z mnogimi uglednimi nagradami doma, v Evropi in drugod po svetu) naredil predstavo Einstein on the Beach, in ko so njeni ustvarjalci v pogovoru po predstavi publiko vprašali, kaj vidi v tej predstavi, so zatrjevali, da ni pomembno, kaj so oni mislili, ko so jo ustvarjali. Pomembno je, kaj je publika videla v njej? Lahko je videti kot cel Svet, kot neka neorganizirana zmes nekih dogodkov, gledalec, oziroma nekdo, ki živi v tem Svetu, pa lahko osmisli nekakšen njegov, njemu lastni pomen Vendar je z današnjo publiko težava v tem, je še poudaril, da je pasivna. Hoče biti zgolj pasivni (s)prejemnik, hoče, da je na neki način vse podčrtano, kar je lahko tudi zanimivo. Tudi jaz želim včasih nekako podčrtavati, čeprav v tem projektu niso hoteli podajati fiksnih pomenov. To je problem tudi za »hejterje« za tiste torej, ki Ristića ne marajo, in za njegove stare prijatelje,ki ga javno pljuvajo, v zaodrju pa se z njim objemajo. Zdi se, da je Ristić edini doživel neko vrsto neformalne lustracije v Srbiji in da se večji del gledališke skupnosti ukvarja samo z njim. To je zelo nenavadno v neki državi, ki ima premiera Aleksandra Vučića in predsednika Tomislava Nikolića.

Dramaturg Tomaž Toporišič pa je podčrtal, da Ristić pri nas vendarle ni tako prepoznaven, kot je govoril režiser Frljić, da je v Srbiji, je pa za Mladinsko gledališče, za zgodovino Mladinskega gledališča, gotovo neke vrste trade mark, blagovna znamka, saj je bil prav on ključni element pri nastajanju predstav; Vpeljal je nek nov gledališki princip, ki ni bil pomemben samo za Mladinsko gledališče – tudi za slovensko gledališče nasploh; Zato je bilo verjetno povsem smiselno začeti to 60. sezono SMG z Rističevo metaforo, s predstavo, ki ima naslov Kompleks Ristić, bi pa lahko imela tudi drugačen naslov; se pravi, gre za nekaj, kar je kompleksno in ne gre za kompleks, predsodek, pač pa za nekaj, kar je zelo kompleksno…

Oliver Frljić je v pogovoru omenil da je Dragica Potočnjak, ki jo zelo ceni in mu je bilo v veliko čast z njo znova delati, rekla – in tudi napisala v gledališki knjižici,
da bi to predstavo lahko naslovili z Maša za Jugoslavijo; seveda zgolj kot parafrazo Kiševe in Rističeve Maše v A molu, Misa in a minor, v kateri je igrala. Zdi se mi, da je tudi ta naslov povsem legitimen, tudi ob nekaterih drugih možnih naslovih; nima smisla o tem preveč razpredati. To je podobna situacija, je še rekel Frljić, kot takrat, ko je Godart snemal film Socializem in ko je imel ta naslov, je rekel, da lahko pod ta naslov uvrsti kar koli. Zame je zanimiva ta napetost, ki se ustvarja med nami, kot eno in najbolj zanimivo je to opazovati pri Ristićevih sodobnikih. Očitno imajo težavo s to vrsto znakov. O katerih je govoril Toporišič, torej tistih, ki niso enoznačni. Znak pravzaprav ne more nikoli biti enoznačen, enopomenski, saj se njegov pomen konča šele pri receptorju, pri tistem, ki ga gleda. Bili smo tarča številnih napadov, je še dejal; Dušan Jovanović je rekel, da ta predstava nima zveze z Ristićem, nekateri drugi ljudje, ki so bili tudi tam (v Beogradu, op.p.), so obveščali Ristića že mesec in pol pred premiero o tej predstavi. O njih je nekdo rekel, da so oni pravzaprav mutirali iz gledaliških teroristov v gledališke fundamentaliste. Stvar je izključno v betoniranju nekega svojega statusa. To je lahko povezano z nagrado, ki jo je Ristić dobil na Sterijinem pozorju za življenjsko delo. Mislim, da to ni neka vrsta rehabilitacije, ki pravzaprav sodi v niz tudi drugih v tem trenutku v Srbiji sproženih rehabilitacij različnih oblik nacionalističnega gibanja in tako naprej.

Tako Frljić kot Toporišič sta prepričana, da je predstava sprožila nekatere predvsem politične učinke, še preden je bila narejena, češ da to ni predstava dobrega političnega gledališča, ki deluje in učinkuje v neki širši družbeni skupnosti, ne zgolj znotraj tega kroga ljudi, ki hodijo v gledališče.

Ristić in vsa gledališka javnost so »brenčali« o tej predstavi še preden je bila postavljena na oder, prej, preden se je zares kaj vedelo o njej. Ko rečete, da morda njen naslov ni pravi, vendarle mislim, da je prav ta naslov sprožil vse, kar se je zgodilo in da je prav ta naslov opredelil način, na katerega se ta predstava gleda. Zdi se mi, da je politična tudi znotraj te gledališke skupnosti.

Torej ta predstava odmeva v tem nekem izneverjenem pričakovanju. Bilo je zanimivo gledati, kaj se s tem dogaja. To je tako, kot je na primer Marcel Duchamp, prenehal s slikarstvom in kot slikarski izdelek pa postavi pisoar v umetniško galerijo. V samem pisoarju ni prav nič političnega, izzval pa je s tem revolucijo v umetnosti. Po tem umetnost ni več, kar je bila. To je bil vsekakor eden ključnih dogodkov v umetnosti nasploh ne le v likovni umetnosti 20. stoletja. Najbrž je del nekakšnega razmisleka tudi to, da vidimo, na kakšen način lahko ustvarimo nekaj, kar presega obzorje pričakovanj publike. Tu se zdaj verjetno pričakuje znova Božič pri Ivanovih ali mora Preklet naj bo izdajalec… ali Klistirajmo Srčka, ki ste ga omenili na samem začetku… Zanj je – in verjame – da tudi za njegove sodelavce pomembno, da raziščejo, poiščejo nekaj drugega, ker v nasprotnem zgolj izvršujejo, izpolnjujejo pričakovanja svoje publike, kar pa, kot pravi Frljić, ni dobro za avtorja. Ne more se ukvarjati s tem, da ga ima občinstvo rado, da je s tem tudi zadovoljno in da je zadovoljen tudi on sam in vprašanje je, če je to tista smer, v kateri bi se hotel razvijati ali pa propadati…

Frljić vztraja, da je ta predstava primer estetske antagonizacije. Za Rado Đuričin, legendarno srbsko igralko, ki je o podrobnostih takoj po predstavi poročala Ristiću, je bila predstava Kompleks Ristić odvratna, po drugi strani pa so neki mladi ljudje, za katere je prepričan, da ne vedo nič o Ristiću, sijajno reagirali. Vsi gledališčniki želijo, je še povedal, da bi jih publika imela rada in da jim ploska, vendar je del tega gledališkega odraščanja tudi to, da spoznajo, da s predstavami, ki so vsem všeč, nekaj ni v redu.

Gledališka igra Kompleks Ristić je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana, HNK Rijeka, BITEFa iz Beograd, MOT iz Skopja, po premierah, o katerih sta govorila tudi naša tokratna sogovornika na brograjskem Bitefu, v skopskem MOT-u in domačem Mladinskem, sledi konec oktobra še premiera na Reki, v Ljubljano pa se predstava znova vrne konec tega meseca.
Igrajo člani ansambla Slovenskega mladinskega gledališča Primož Bezjak, Uroš Kaurin, Draga Potočnjak, Matej Recer in Blaž Šef ter Jerko Marčić in Nika Mišković, ki sta člana ansambla hrvaškega narodnega gledališča Ivana Pl. Zajca z Reke. Gradivo za predstavo je zbrala in pripravila dramaturško-raziskovalna ekipa Rok Vevar, Olga Dimitrijević, Ana Vilenica, Nina Gojić, Tomaž Toporišič, Goran Injac, slednja dva, Injac in Toporišič sta tudi dramaturga, režiser in soscenograf, ki je izbral tudi glasbo, pa je Oliver Frljić. Drugi soscenograf je Dalibor Laginja, za kostume sta poskrbeli Sandra Dekanić in Slavica Janošević, oblikovanje zvoka je delo Silva Zupančiča, luči pa Davida Cvelbarja. Režiserju je asistirala Barbara Babačić.

Oddajo A propos, Umetnost! je pripravil in posnel Andrej Pengov pri postprodukciji pa sta mi pomagala Urška in Aljaž Pengov Bitenc. Nastala je z denarno pomočjo, ki jo z javnim medijskim razpisom zagotavlja Ministrstvo za kulturo. Vsem, ki ste jo uspeli v celoti spremljati, se še enkrat opravičujemo zaradi tehničnih težav z zvokom in se vam zahvaljujemo, da ste vztrajali do konca.

Play