A propos, Umetnost! V SMG začenjajo 60. sezono s predsodki o Ristiću

Dr. Tomaž Toporišič: Umetnost oblikovanja repertoarja se zrcali v dobrem - ne nujno vedno pozitivnem - odzivu publike, z estetiko, ki omogoča presežke in ki sproža občutke, da ostanejo pomembno dlje kot traja aplavz po premieri

Dobrodošli znova v oddaji A propos, Umetnost! Pripravljamo jo v okviru istoimenskega projekta, ki ga z denarjem iz javnega razpisa podpira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Naš tokratni sogovornik je bil dr. Tomaž Toporišič, dramaturg Slovenskega mladinskega gledališča in soustvarjalec njegovega repertoarja za prihajajočo gledališko sezono.

Pogovor smo začeli z asociacijo na šolske počitnice, na poletno ležernost. Je tudi v teatru, tudi Mladinskem tako? Težko je temu pritrditi, saj se že od začetka junija pripravljajo na novo sezono. Jubilejno šestdeseto sezono bodo odprli z dvema odrskima novitetama – obe nastajata v koprodukciji. Prva – Norčevanje teme, nastaja v sodelovanju z AGRFT, druga pa v sodelovanju z reškim gledališčem Ivana pl. Zajca in z naslovom Kompleks Ristić. Premieri Obe bosta na v sporedu že v drugi polovici septembra – v razmaku treh, štirih dni, res da druga v Beogradu in šele 1. oktobra v Ljubljani.

Za prvo so v napovedih nove sezone zapisali, da z njeno uvrstitvijo v repertoar odpirajo vrata najmlajšim režiserskim kolegom in novim gledališkim pisavam (Wolfram Lotz), z drugo pa arheologiji, raziskavam, »izkopavanji« … Gledališkimi seveda…

Na vprašanje, ako bi se smelo reči, da s tema predstavama SMG določa, opredeljuje oblikovanje neke nove programske usmeritve, družbeno bolj radikalno angažiranega gledališča nismo dobili neposrednega odgovora. Potrditev pač – pri čemer je pomembno zaslužna prenovljena vodstvena ekipa z direktorjem Tiborjem Miheličem Syedom in umetniškim vodjo Goranom Injacem ter drugimi soustvarjalci (Rok Vevar, člani ansambla…).

Če ta uvodni del nakazuje neko razumno urejenost in obvladljivo dinamiko premier v novi sezoni, kaj je potem takem moč reči o drugih septembrskih premiernih predstavah, ki sta na sporedu še pred že omenjenima? Pri tem smo ciljali na Janševo Zraka! (Something’s In the Air!) in Skubičevo in Semeničeve Hura, Nosferatu, ki bo v kratkem na sporedu v okviru mednarodnega gledališkega festivala EXponto.

Oliver Frljić je zdaj že dobro leto intendant HNK Ivana pl. Zajca na Reki, ki združuje več ansamblov (Hrvaška drama, Italijanska drama, Opera, Balet, Operni /filharmonični/ orkester…) in je s svojim protifašističnimi predstavami (Trilogija hrvaškega fažizma, kjer se je lotil tudi družbene neaktivnosti hrv. igralstva), preformansi in facebookom ter drugim javnim pojavljanjem in polemikami (zatrjuje, da ni politično nevtralnih institucij!!) močno vznemiril hrvaško javnost, zlasti njene izrazito domovinske, domoljubne in »braniteljske« dele), že z napovedjo Kompleksa Ristić sprožil polemike. Kaj šele bo, ko bomo predstavo videli, še posebej, če imamo pred očmi več kot osem let doma in po svetu (Francija, Nemčija, Belgija, Kanada, Poljska, Finska, Rusija, Srbija, Hrvaška,…) izjemno odmevne in večkrat nagrajene (tudi na Borštniku) predstave Preklet naj bo izdajalec svoje domovine?

Uradna izjava SM, pravzaprav Injaca in Frljiča o nerazumevanju tega raziskovalno arheološkega projekta (»…Kompleks Ristić, predstava, s katero odpiramo jubilejno sezono, bo zasnovana na poskusu rekontekstualizacije Misse in a minor, Levitana, Resničnosti … – predstav, ki jih je Ljubiša Ristić režiral v Mladinskem…, poleg tega pa tudi idejnih temeljev Ristićevega KPGT, svojevrstnega federativnega jugoslovanskega teatra permanentne revolucije….)

Z dr.Toporišičem smo se pogovatrjali tudi o drugih premierah esemgejeve sezone 2015/2016; Najprej o Drami princes, nobelove nagrajenke Elfiede Jelinek v režiji Michała Borczucha, kjer se bo morda razkrilo, kaj nam je Shakespeare prikril, pa o »odštekani« še eni »arheološk« Butnskali Filipčiča, Derganca in Tauferjae, Tergi, Vito), o Communitas na izpitu, (epizoda Ljubljana) ali morda celo o radikalizaciji repertoarja Ane Vujanović, Saše Asentić…
Potem paše Ein neues Stück Simone Semenič v režiji Sebastijana Horvata, pa ÜberŠkrip Jelene Rusjan z interaktivnim glasbenim performansom najmlajšega družinskega člana trilogije Škrip ter končno, vendar še zdaleč ne nazadnje (!?) z Janezom Janšo v Mladinskem – če odmislimo že omenjeno Zraka!, gre za dogajanje, ki še nima za javnost uporabne okvirne vsebine, morda zato, ker se pričakuje zastaranje postopka…? V kratkem pa bo – zdaj, ko je Matej Recer zacelil poškodbo – na sporedu tudi Videmškova in Pograjčeva Rokova modrina.

Ognili pa se nismo niti iritirajoči novi likovni podobi SMGja in novega repertoarja; Samo po sebi se nam je ponudilo vprašanje, če je morda tudi s tem povezana reinkarnacija Vipotnikovega Marksa na kolesu.

Za sklep oddaje smo slišali tudi definicijo, pravzaprav opis tistega, kar naj bila Umetnost že pri oblikovanju repertoarja. Kje se začne (pri tem in če sploh), politika? Težko je verjeti, da gre »zgolj« za vprašanja estetike? So utemeljene vzporednice z aktualnimi družbeno in politično akcentiranimi nastopi pri nas. Že to, da se sezona začne s polemikami v medijih, ko je vse skupaj še zelo daleč od prve predstave (Kompleks Ristić), dvomljivcem lahko vzbuja misel, da gre morda zgolj za spin, za premišljeni medijski in promocijski pristop? No, kaj od tega je ostalo tudi neodgovorjeno. Pa saj bo sezona še dolga…

Oddajo, ki smo jo pripravili in realizirali s pomočjo sredstev iz javnega medijskega razpisa Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, smo pripravili Nina Radoš, Urška Pengov Bitenc in Andrej Pengov.

Play