A propos, kultura… Kaj pa Umetnost? Ljubljana – zelena prestolnica Evrope: Odgovorni do prihodnjih generacij.

Djordje Balašević: Za mene je ta Svet povsem dober. Ne vem, zakaj so ga hoteli spreminjati… Imel sem povsem dober svoj Svet. Imel sem lepo otroštvo, lepo življenje, veliko ljubezen... Vsi so ga hoteli spreminjati. To me prizadene. Še bolj pa me prizadene, ko ne morem pomagati. Emil Tedeschi: Nikoli v minulih 29-ih letih, odkar delam, od tega 25 let vodim Atlantic Grupo, nisem imel nikjer niti en sam primer nacionalizma, šovinizma ali kakršne koli neprijetnosti… Če parafraziram judovski rek – vse ljudi lahko goljufate nekaj časa, nekatere lahko goljufate ves čas, ne morete pa nenehno goljufati vseh ljudi. Tomo Križnar: Plen ne sme biti glavna vrednota na planetu Zemlja! To sporočilo se lahko začne širiti prav tu iz Ljubljane, Zelene prestolnice Evrope. Aleksander Zadel: Večje sposobnosti posameznih ljudi njim samim nalagajo večjo odgovornost. Mi, ki smo zdaj tu, imamo večjo odgovornost od drugih. Začnimo pri sebi! Janez Škrabec: Za razliko od mnogih mislim, da je uspešno podjetništvo, se pravi dobiček, lahko potegne svet iz krize. In če parafraziram svetovnega teoretika ekonomija Paula Krugmana: To nam bo uspelo z zelenimi tehnologijami.

To je Radio KAOS in oddaja A propos, kultura… Kaj pa umetnost? V tej oddaji bo več govora o kulturi kot o umetnosti, četudi se bodo tokratni govorci dotaknili vsaj mejnih področij tako umetnosti kot raziskovanja in znanosti. Glavna vsebina je namreč povezana z Ljubljano, ki je poslej Zelena prestolnica Evrope. Konec drugega tedna v marcu – četrtek in petek – 10. in 11. v mesecu, je bil namreč namenjen predstavitvam, proslavljanju in predvsem promociji dosežkov, ki so naše glavno mesto utemeljili kot Zeleno evropsko prestolnico. Za to oddajo smo pripravili skrajšani posnetek pogovora na Ljubljanskem gradu v katerem so sodelovali več kot zanimivi gostje, ki imajo veliko znanja, izkušenj, premislekov in rezultatov pri okoljsko vzdržnem načinu bivanja in razvoja, skratka pri človeku dosegljivi kulturi, ki je in ki skuša biti nenehno v sozvočju z naravo. Če se moremo hitro poenotiti v tem, da ti njihovi dosežki nedvomno dosegajo in presegajo visoko raven kulture bivanja sodobnega človeka v evropskem mestu, prestolnici ene od držav Evropske unije, je premislek o tem, kje je tu Umetnost, lahko kaj hitro pogovor na robu. Čeprav v sklepu oddaje skušamo svojo odločitev o tem vendarle utemeljiti, jo še pred oddajo – vsekakor prepuščamo poslušalcem in gledalcem v presojo.

Pogovoru so prisostvovali številni povabljenci, kakih 140 smo jih našteli. Med njimi so bili 4 župani in ena županja, osem podžupanj ali podžupanov in visoka predstavnika, ki so zastopali skupaj 18 evropskih prestolnic pa še Strassbourgh povrhu, od koder so bili odposlanci iz kabineta predsednika Evropske komisije. Pogovor na odru dvorane Palacij, ki ga je pripravil, profesionalno vodil in povezoval novinarski kolega Igor Bergant, so naslovili z »Odgovorni danes – solidarni s prihodnjimi generacijami«. Njegovi sogovorniki so bili, kot jih je
uvodoma označil, ljudje z veliko dušo: Emil Tedeschi, predsednik uprave Atlantic Grupe, Tomo Križnar, strojni inženir in ekonomist, bolj znan kot svetovni popotnik in borec za pravice zatiranega afriškega naroda Nube in za pravico ljudi do vode, prof. dr. Aleksander Zadel, psiholog ter poslovnež in filantrop Janez Škrabec. Prvi med njimi je bil Djordje Balašević, največji pesnik med povabljenci, kateremu je voditelj namenil vprašanje, ki je neposredno korespondiralo z naslovom pogovora: Kako kot državljan sveta vidi odgovornost najbolj odgovornih danes, predvsem v luči prihajajočih generacij?

Balaševič je na začetku med drugim povedal, da kot človek, ki potuj po tej regiji, ni hotel uporabiti besede nekdanja domovina, zelo dobro ve, da ni naključje, da je Ljubljana Zelena prestolnica Evrope. V pesmih pogosto omenja drevesa in ko je pisal pesem Ne polomite mi akacij (Ne lomite mi bagreme), me ni nihče navduševal za kaj takega. da je Slovenija tisto, kar so nekoč jugonostalgiki pričakovali, da bo naša država. Tukaj v Ljubljani se to morda zdi kot nekakšen poceni kompliment, vendar če to pove kje drugje, recimo v Sarajevu, Skopju, morda v Subotici, vsi samo sedejo in prikimavajo. Njegov komentar na račun Slovenije kot predstavnice zelene dežele, je vsekakor utemeljen in si ga povsem zasluži. Najbrž se še vsi spomnimo, je dejal, tistih reklam »v sodelovanju z naravo«. V Sloveniji ljudje hitijo v naravo, v nekih drugih krajih narava hiti k ljudem, tudi tako, da reke poplavljajo mesta, gore se podirajo na naselja in tako naprej, in tu je ta pomembna razlika. V knjigi, kjer je opisoval svojo domovino, je zapisal, da je bilo to potovanje kot potovanje s časovnim strojem. Od Vardarja pa do Triglava, na razdalji 700 kilometrov je doživel dve stoletji. Ne moremo biti odgovorni otrokom vsega sveta, lahko pa smo odgovorni za otroke v kraju, kjer živimo, čeprav so v tem izjemno velike razlike, je še dodal.

Emil Tedeschi, ustanovitelj, večinski lastnik in predsednik uprave Atlantic Grupe, hrvaške živilske družbe s 4500 zaposlenimi, ki je med drugim tudi lastnica Kolinske in blagovnih znamk kot so Cockta, Smoki, Donat Mg, Cedevita, Argeta, Barcaffè… Igor Bergant ga je vprašal, kakšen je njegov pogled kar zadeva odgovornost – predvsem za prihodnost? Gospod Tedeschi zase pravi, da ni rojeni trgovec, vendar načeloma to ne more veljati, ker je njegova družina prišla iz Benetk na Korčulo od tam pa v Trst, kjer je začel podjetniško kariero kot ekonomist in kasneje menedžer, zdaj pa je v Zagrebu.

Predsednik uprave Adriatic Grupa je med drugim povedal: »Vsekakor pa sem zelo počaščen, da sem v takšni izjemni družbi in izkoriščam to priložnost, da čestitam Ljubljani, Ljubljančanom, županu Zoranu Jankoviću in vsem, ki so prispevali, da je Ljubljana zelena prestolnica Evrope. Ko ste rekli, da nisem rojeni trgovec, V Beneškem trgovcu je stavek, ki govori o tem, da je tisti, ki ne občuti glasbe v sebi, nagnjen k razvratu in prevaram. Glede na to, da sem se rodil z glasbo v sebi, se zares čutim čistega, in ko se govori o trgovini kot nečem umazanemu, nečem neetičnem, takrat pravim, da se ne počutim trgovca. Vendar trgovina kot disciplina, ki povezuje različne kraje, različne kulture in ljudi, ki skrbi za izmenjavo dobrin in storitev, tam, kjer je bil moj praded, ki je še kot avstrijski, se pravi avstroogrski državljan prišel na Korčulo, po narodnosti je bil Italijan, po poreklu pa Nemec, o tem govori tudi naš priimek, omožil pa je Hrvatico iz Splita, tam pravim, da smo mi že konec 19, stoletja živeli Evropsko unijo in regijo, ki je bila večja od nekdanje Jugoslavije. To morje je takrat povezovalo tudi drugo obalo in kot pravim, takrat smo živeli v združenem avstrijskem kraljestvu, ki sploh ni bilo tako zelo slabo. Kar pa zadeva resurse (vire) so ob naravi le še ljudje, tisti, ki so edini pravi resurs, ki ga sploh imamo. Z enim in drugim virom moramo ravnati izjemno previdno… Če jim sporočamo dobre primere in če spoštujemo tradicijo in če spoštujemo pravo izročilo, potem mislim, da bo večina mladih, ki prihajajo, to razumela kot usmeritev. Če pa bomo neodgovorni in večina nas je neodgovornih, ker nas v to silijo profit, ambicija, ego, in vse, kar je usmerjeno narobe, je lahko, na žalost, hitro sprejeto kot pravilna usmeritev. Pred 10-imi leti, ko sem prišel na Hvar – sprejeli so me kot Dalmatinca, ki je prišel s Korčule, s sosednjega otoka in sem bil sprejet zelo negativno. Kot nekdo, ki bo zeleni Hvar onesnažil z betonom, armiranim železom in ki bo tam gradil nekakšen villaestate tam, kjer se to ne sme. Čez pet let pa sem doživel priznanje, ko mi je glavna aktivistka zelene tovarišije (državljanske pobude) rekla: »Saj ste naš največji ambasador«. Seveda, sem ji odvrnil, jaz sem proti temu, da se zgradi katera koli nova hiša, saj je tu toliko lepih hiš, toliko neobnovljenih hiš, vse hiše pred drugo svetovno vojno pa so delali arhitekti, ki niso poznali umetnih materialov. Hiše so delali iz pravih tam dosegljivih gradiv, na način, ki je bil primeren človeku tistega časa. Z minimalno nove tehnologije ne potrebujemo novih gradenj, ko pa imamo na stotine porušenih, opuščenih in zapuščenih hiš. Ves tisti borov gozd in vso tisto makijo je treba vsekakor ohraniti in razmisliti o zadostnem številu koz, ovac, oslov in druge flore in favne, ki je potrebna, da vzdržujemo to ravnotežje med človekom in civilizacijo in tistim, kar vse predstavlja narava. S tega mesta lahko rečem, da moramo biti zgolj povsem normalni ljudje, in si nenehno prizadevati za nek ekvilibrij, ravnotežje v naših življenjih.«

Povezovalec pogovora je pesniku Djordju Balaševiću namenil še eno vprašanje: V principu govorimo o nekakšni človeški solidarnosti, o tem, da bi vendarle morali spremeniti svet na boljše. Kako gre to s tem, kar se dogaja danes? In Balašević mu je odgovoril z eno od izkušenj v statusu ambasadorja dobre volje Združenih narodov. Takole mu je odgovoril: »ko sem dobil naziv Ambasador dobre volje Združenih narodov in bil sem na velikem svetovnem srečanju (Summitu) leta 2000 v New Yorku – takrat je bil predsednik (generalni sekretar) gospod Kofi Annan in nikoli prej ni bilo tam večjih talentov. Kako je mogoče, da sem se jaz nekako pretihotapil med te ljudi?

Ampak, na žalost sem bil očitno zelo pomemben, ker je tam šlo vse po abecedi. In tako je šlo Annan Kofi, Ali Muhamed, Al Bano, Balaševiććć, tisti brez-vezniki, ki so bili na črko »C« in Michael Douglas, so bili vsi daleč za nami. Vendar – ves vic je bil v tem – tam sem potem videl… in tja sem prišel zelo vznemirjen, prišel sem namreč iz neke države, kjer so se ravnokar zgodile neke spremembe in sem pričakoval, da sem tam v imenu šest ali morda 10 milijonov ambasadorjev dobre volje in da bo to tam tudi tako sprejeto. Mislil sem, da bom povedal nekaj zelo pomembnega pa sem potem 15 minut pred mojim nastopom videl, kako se je pojavil Michael Douglas, seveda so bili vsi navdušeni, saj je bil to več kot znan obraz, sicer pa so bili vsi nekakšni obrazi s tiralic, in ko sem videl Michaela Douglasa, on je bil tu, dobil je nek papir, kjer je pisalo, kar mora prebrati in bilo mi je rahlo »kilavo«, ker smo mi vendarle ljudje s terena, ki smo preživeli neke svoje žice, bombardiranja in situacije, ki nam jih ni bilo treba. On pa je tisto pisanje prebral v veliki dvorani v 15 minutah, tako, da so meni šle dlake pokonci in pomislil sem – ta človek bo rešil Svet!. A spoznal sem, da je vse skupaj neka velika opereta, čeprav lahko ljudje, kot je on, zares pomagajo in lahko spremenijo Svet. Ampak – zakaj bi sploh preveč spreminjali ta Svet? Za mene je ta Svet povsem dober. Ne vem, zakaj so ga hoteli spreminjati… Imel sem povsem dober svoj Svet. Imel sem lepo otroštvo, lepo življenje, veliko ljubezen in tako naprej. Vsi so ga hoteli nekaj spreminjati. To me prizadene. Še bolj pa me prizadene to, ko ne morem pomagati – predvsem v smislu – komu naj človek pomaga.«, je še povedal. Da bi podkrepil ta svoja stališča, je ob koncu recitiral tudi svojo pesem Nekoč so sadili lipo.

Emilu Tedeschiju je Igor Bergant namenil tudi vprašanje, ki se je nanašalo na meje, ki jih doslej zares nikoli ni bilo, zdaj pa so. Tudi med Slovenijo in Hrvaško. Tedeschi je odgovoril: »Najprej – rad imam Slovenijo. Pogosto sem v Sloveniji in tu sem zares tudi doma in ne vidim kakšne razlike. Moram pa reči, da sta edina dva sosedna naroda, ki se medsebojno nista nikoli vojskovala Slovenci in Hrvati. Nekdo – najpogosteje so to zgodovinarji – bi rekel, da je to zato, ker sta vedno živela v isti državni in politični skupnosti. Vendar – to je dejstvo. Vsi drugi v Evropi so imeli neko medsebojno vojno. Mislim, da je zelo pomembno razbijati tabuje in da je prav tako zelo pomembno demistificirati človeške strahove. Strahovi so sicer povsem naravni… Spomnim se, ko smo v letu 2010, v času, ko so bili slovensko-hrvaški odnosi zares na najnižji ravni in je na prvi strani Dela pisalo – Hrvati, če se ne umirite, boste lahko šli v Zahodno Evropo bodisi čez Madžarsko bodisi boste plavali v Italijo, ne boste pa mogli čez Slovenijo… Na to je Vječerni list v Zagrebu objavil: »Slovenci, niste dobrodošli v lastne hiše na hrvaškem Jadranu«. V tem nekem ponorelem vzdušju in ozračju strahu na obeh straneh, smo mi realizirali največjo poslovno, finančno transakcijo tistega dne v svetu, ki je bila večja kot pol milijarde dolarjev in tistega dne sem osebno imel priložnost govoriti pred več sto novinarji v Portorožu. To je bil trenutek, ko je Atlantic Grupa kupila 100% delež Droge Kolinske. Novinarji so me spraševali – veste, mi se bojimo, kaj bo s tem podjetjem? Rekel sem, da lahko obljubim samo tri stvari: pod številko ena – vse tovarne, ki so v Sloveniji, dve v Izoli, ena v Mirni in ena v Rogaški slatini ostanejo tu, v vseh tovarnah bomo uvedli novo tehnologijo, torej bomo vanje investirali in če je obstoječe število zaposlenih 100, je lahko, ko me boste videli prihodnjič, samo večje od 100. In po dveh letih – nisem niti vedel, da smo povabljeni, da sprejmemo super prestižno nagrado za katero bralci (?) predlagajo najboljšega zaposlovalca . Nikoli v minulih 29-ih letih, odkar delam, od tega 25 let vodim Atlantic Grupo, nisem imel nikjer niti en sam primer nacionalizma, šovinizma ali kakršne koli neprijetnosti – ne samo v Sloveniji, ne v Srbiji, ne v BiH, ne v Nemčiji, ne v Avstriji, Italiji ali Španiji, Rusiji, kjer tudi delamo ali na Švedskem. Če parafraziram tisti judovski rek – vse ljudi lahko goljufate nekaj časa, nekatere lahko goljufate ves čas, ne morete pa vseh ljudi goljufati neprenehoma. Mislim, da vendarle okolje, ljudje, začutijo, kdo je normalen in želi dobro sebi in drugim in kdo je v tem smislu nenormalen. In po tem, po tej akviziciji (prevzemu), po integraciji smo opravili še druge transakcije in ponosen sem, da smo bili neke vrste pionirji in da je danes bistveno bolj normalna situacija, čeprav se politika vsakič znova nečesa domisli in da obstaja določena kritična masa ljudi, v različnih geografsko oddaljenih krajih, ki se lahko kadar koli pogovarjajo tudi, ko soočajo različne interese. Imeti različne interese je povsem naravno, vendar tako, da se ustvari ozračje, da so ljudje – ljudje. V tem smislu, je to srečanje in to priznanje samo dokaz, da so dobri ljudje naredili dobro stvar. In ko me je Zoran povabil, sem takoj rekel, da bom zanesljivo prišel, ker to razumem kot naš lastni uspeh in da smo tudi mi nekaj prispevali k temu. To naše sporočilo, ki ga danes tudi mi pošiljamo v različnih kontekstih – ni nujno, da vsi na to gledamo enako – je, da so tu dobri in normalni ljudje. Hvala, ker ste me povabili.

K sklepni besedi, ki bi lahko bila tudi uvodna k tej dobro izbrani temi, povezani z razglasitvijo Ljubljane kot zelene prestolnice Evrope, se je oglasil župan Zoran Janković. Na njegov že kar prepoznavni način, ki ga nekateri imenujejo tudi umetnost vodenja, je pravzaprav utemeljil izbor povabljencev na pogovor z naslovom »Odgovorni danes – solidarni s prihodnjimi generacijami«. Prepričani smo, da v njegovem primeru nasploh in v primeru tudi tega zanimivega pogovora, ki smo ga z razlogom uvrstili v naš projekt oddaj A propos kultura… Kaj pa Umetnost, ni glavno vprašanje umetnost vodenja, se pravi vrhunsko menedžeriranje, upravljanje, pač pa umetnost razumeti človeka, posameznika z vsemi njegovimi dobrimi in manj dobrimi značilnostmi in sposobnostmi.

V primeru Ljubljane in njenega razvoja zadnje desetletje gre predvsem za že neštetokrat preskušeno, morda ne vsakokrat v izrazu, zanesljivo pa v premisleku in učinkih visoko kulturno raven spoznavanja, artikulacije, razumevanja drobnih – recimo temu »komunalnih« zadev na eni in splošno družbenih, državnih, državljanskih, narodovih in tudi globalnih vprašanj na drugi strani.

Zoran Janković je po njegovo, tako kot zna bržčas samo on, »naizust« – povedal zakaj so v tem pogovoru sodelovali srbski, pravzaprav vojvodinski pesnik in glasbenik, hrvaško-slovensko-italijansko-angleško -nemški in zahodnobalkanski poslovnež, pa borec za vodo in za zdrav planet ter pravice preganjanjih najlepših ljudi na svetu – ljudstva Nube in drugih zatiranih ljudstev v Afriki, psiholog, specialist klinične psihologije, mojster prepoznavanja človeških sposobnosti in sooblikovanja posameznikove osebnosti ter človekoljub in poslovnež, ki mu je Ljubljana lahko hvaležna za marsikaj, čemur lahko danes rečemo infrastruktura za zeleno mesto, on pa brez zadržkov tudi Ljubljani za izjemne priložnosti. Zakaj sploh imamo vojne? Kje je naša odgovornost?

Če smo v napovedi te oddaje zapisali, da se lahko strinjamo v tem, da osebni, karierni in poslovni dosežki sogovornikov v tem »Bergantovem« pogovoru ob razglasitvi Ljubljane za evropsko zeleno prestolnico nedvomno dosegajo in presegajo visoko raven kulture bivanja sodobnega človeka v evropskem mestu, prestolnici ene od držav Evropske unije in da je premislek o tem, kje je tu Umetnost, lahko pogovor na robu – recimo intelektualnega prepira – ni dvoma, da sta z izjemnim ustvarjanjem pesnika, skladatelja in pevca Balaševića in s človekoljubnimi ter političnimi, zaščitnimi akcijami, drznimi in robnimi dejanji, družbeni in osebni angažman strojnika, ekonomista in svetovnega popotnika Toma Križnarja, tudi borca za vodo, vsekakor – Umetnost. V dobesednem, teoretskem in izkustvenem pogledu. Raziskovalni, znanstveni in pedagoški (da ne zapišemo terapevtski) dosežki in delovanje Aleksandra Zadela so gotovo na tisti meji, ki jo kot skupno polje ustvarjanja dosegata in kjer se prekrivata tako znanost kot umetnost in če v vse to postavimo delovanje in izkušnje dveh poslovnežev, pragmatikov, ki jima je prvi cilj vendarle dobiček, so njun pedigre in zlasti premišljena uporaba presežkov ter reinvestiranje v človekovo osebnost in njegov razvoj ter neposredna podpora dejavnostim, ki so bodisi množična kultura in še pogosteje vrhunska Umetnost, vsekakor utemeljeni razlogi, da smo ta pogovor uvrstili v program projekta A propos, kultura… Kaj pa Umetnost?

In še podpis: pogovor z naslovom Odgovorni danes – solidarni s prihodnjimi generacijami, sem za oddajo A propos kultura… Kaj pa Umetnost? spremljal, posnel in ga pripravil za objavo v programu Radia KAOS – Andrej Pengov. Na svidenje do prihodnjič, ko načrtujemo objavo pogovora s samega roba letošnjega Festivala literature sveta – Fabula z naslovom Kultura = užitki + ekonomski učinki.