A propos kultura, kaj pa umetnost?: Rozalija Berte Bojetu Boeta

A propos kultura... Kaj pa umetnost?

Pred petimi dnevi so v Konzorciju predstavili knjigo Berte Bojetu Boeta – Rozalija. Izšla je v zbirki Jubilejna, ki jo ureja Nela Malečkar. Letos bi bila pesnica, pisateljica in igralka, avtorica tega romana, ki je pisan kot scenarij za televizijsko igro, ob drugačnem spletu življenjskih okoliščin naštela 70 let življenja. To omenjam zaradi dveh razlogov – prvi je formalni in pojasnjuje uvrstitev tega dela v Jubiljeno zbirko, drugi pa v je tem, da je bil scenarij napisan v času preurejanja družbenih, socialnih odnosov, ko so izzvenevale, postajale nepomembne ali pa v napoto osebne zgodbe iz povojnih časov ter socialističnih zmag in dosežkov, dve leti pred Bertino smrtjo. Umrla je mlada. V 52-letu starosti.

Ali bi obdobja njenega ustvarjanja in zgodb iz njenih romanov Filio ni doma in Ptičja hiša, ki so pravzaprav tudi vsebina nikoli uprizorjenega scenarija z naslovom Rozalija, v današnjem pogovoru, v katerem sodelujeta dr. Klemen Jelinčič Boeta, avtoričin sin in avtor natančno, lapidarno zapisane biografije, objavljene v tej knjigi ter Matej Bogataj, avtor spremne besede, lahko kakor koli primerjali današnjim časom?

Največ smo se zadržali pri vprašanju kako lahko, če sploh primerjamo ta obdobja – današnje čase in desetletja, ko je nastajala Rozalija? Matej Bogataj je, in če tako zapišemo, ne bomo pretiravali, odgovor kar »izstrelil«, da teh obdobij ne gre primerjati.

Seveda nas je zanimalo tudi, kako so umetniki ustvarjali takrat, kakšen je bil njihov družbeni položaj v tistem času in kakšen je danes? Kakšna je njihova družbena sprejemljivost, veljava. V odgovor smo dobili družbeno sliko, ki je nastala v Shakespearjevih časih. William je moral biti pravzaprav prikriti plemič, nekdo blizu kraljice (ali kralja), da je lahko s toliko in tako natančnimi ustvarjalnimi puščicami zadeval oblast in plemstvo v najbolj boleče točke.

In če vstopimo takoj v središče, brez ovinkov in okraskov – da gre za kulturno dejanje in ustvarjanje Jozefine Berte Ane, kakor je bilo njeno polno rojstno ime – ni dvoma… Kje ali bolje s čim pa Berta Bojetu Boeta pa vstopi v polje umetnosti? Je Rozalija, ta roman, napisan v formi scenarija tisto, kar jo naredi umetnico ali pa se to zgodi že mnogo prej? Zagotovo. Tudi Rozalija a ne samo to, na nenavaden način odkrito besedilo. Odkril ga je njen sin Klemen, ko je urejal mamino ustvarjalno zapuščino.

Stanovanjske barake brez stranišča… Morda ena latrina za celo dvorišče. Tam se srečujejo zmagovalci, ki jih njihova oblast zatira in izdajalci, kolaboranti. Eni in drugi – pa tretji tudi – morajo vsaj kaj malega pojest in ni ga, ki ne bi moral (skoraj) vsak dan na stranišče. Ki ga ni ali pa je eno samo na skupnem hodniku v hiši čez cesto.

Zgodba o odraščajočem dekletu, ki je se otepa nebrzdane sle mnogih, znanih in neznanih, pa tudi očima. In je tudi njihova žrtev. Le kdo bi ji verjel, da se ji to res dogaja…? Odrešitev pride, ko hiša pogori. In očim z njo. Ostaja ta zgodba na ravni socialne nevzdržnosti ali gre že skoraj za kriminalko? Družinsko nasilje je bilo prevladujoči način otroškega in ženskega življenja… Mati in socialne službe, okolica, pa si zatiskajo oči. Vsak ima za to kak svoj razlog.

Dogajanje je postavljeno v neke konkretne družbene okoliščine kot so Goli otok, Svobodno tržaško ozemlje, vpadi Matjaževe vojske,… vendar za razliko od avtoričinih sodobnikov, literarnih in drugih ustvarjalcev (Rožanc, Božič, Kovačič, Partljič, Potrč in recimo Klopčič – v filmu…), ki so o tistih časih, medčloveških in družbenih odnosih, režimu, partiji, so pisali več ali manj ideološko, Berta Bojetu Boeta ne cilja na ideološke razlike in jih ne uporablja kot motiv ali vodilo zgodbe. Zanjo so to zgolj lahko, ni pa nujno, karakterne oznake junakov. Rozalija ni njeno edino za oder ali film napisano delo, kaj pa erotika v njenih besedilih? Prej ko slej zatrta, potlačena. Kaj pa utopičnost, predvsem v poeziji?

Ustvari izraziti trikotnik med erotiko, tudi nasiljem v njej, močjo ali pozicijo institucije (ne le v kolektivnem, tudi osebnem smisli) in oblastjo. V njenem slogu, načinu stavčenja je precej cankarjanskega, zatrjuje Matej Bogataj.

Kaj imamo danes v kulturi in umetnosti? Cenzuro, ki to menda ni? Tudi o tem smo govorili in dogajanje na in ob Prešernovi proslavi tudi komentirali. Vtis je, da nagrajenci skorajda niso pomembni? Kot da bi nekdo hotel, da se o njih ne govori več kot je formalno treba. Imajo take nagrade sploh kak resnično pomembni smisel in usodni pomen – recimo za promocijo in uveljavitev umetnikov in umetnin v domačem prostoru in predvsem zunaj njega?

Spraševali smo se tudi – ali je mogoče pri nas (tudi s scenarijem Rozalija) s kulturnim, umetniškim izdelkom mogoče preživeti, zaslužiti, morda celo na tujem in kaj ima (ali nima) pri tem (s tem) država s svojimi orodji, institucijami. Kultura in umetnost bi morali biti vsaj enakovredni drugim podsistemom v državi, torej kot dejavnosti, brez katerih države in slovenske skupnosti ni.

Če se vrnemo k Rozaliji – bi ob tem scenariju lahko nastal svetovno odmevni film ali morda TV nadaljevanka? Ali – za začetek – vsaj po Evropi pogosto uprizarjano gledališko delo?

Iskrive misli sta v tokratni, drugi letošnji oddaji A propos, kultura… Kaj pa Umetnost? prispevala Matej Bogataj in dr. Klemen Jelinčič Boeta. Z njima se je pogovarjal Andrej Pengov. Pri realizaciji oddaje sta sodelovali še Nina Radoš, ki je poskrbela za zvok in režijo in Urška Pengov Bitenc, katere delo je post-produkcija.

Play