A propos: ob 15.h – Namesto o 29. SKS, nekaj več o 24. Liffe
|
V tokratni oddaji A propos ob 15h, ki bi morala biti na sporedu v torek, so nam ponagajali tehnični in zdravstveni škrati, zato jo objavljamo šele danes. Nameravali smo govoriti o 29. slovenskem knjižnem sejmu, ki se uradno v Cankarjevem domu začenja danes, 20. in traja vse do nedelje, 24. novembra. Pravzaprav se je začel že s sinočnjo uvodno slovesnostjo kjer je bil slavnostni govornik sicer častni gost 29. slovenskega knjižnega sejma Patrick Ness, ameriški pisatelj, ki živi in dela v Angliji in ki je edini avtor, ki je dvakrat zapored prejel nagrado Carnegie Medal.
Na otvoritveni prireditvi so za pomemben prispevek slovenskemu založništvu in knjigotrštvu podelili Schwentnerjevo nagrado Jožetu Zupanu ter nagradi za najboljši literarni prvenec in za najboljšega mladega prevajalca. Prvo je dobil Jasmin B. Frelih za roman Na/pol, druga, ki nosi ime po Radojki Vrančič pa je šla v roke Ani Jasmini Oseban za prevod romana Blumenberg Sybille Lewitscharoff. Poleg tega je včeraj že ves dan, od zgodnjega popoldneva pa tja do večera potekal uvodni strokovni dan, ki ga je pripravila Zbornica knjigotrških založnikov in knjigotržcev, ki deluje v okviru GZS in na katerem se bodo zvrstili dogodki, ki so jih naslovili kot Knjigotrško akademijo, Založniški vrtiljak, Od knjige se živi, Ideja market in Simpozij društva bralna značka v sodelovanju Zveze prijateljev mladine Slovenije. Vendar sta v dovolj zgodaj zastavljeno zamisel o oddaji s tako vsebino in že potrjenem sodelovanju predstavnice Društva slovenskih pisateljev in organizatorja – GZS, posegla nenadna bolezen in preobremenjenost. Upamo res, da vsaj pri slednjem ni – če si drznemo uporabiti kanček nagajivosti – vmes morda posegla tudi trema pred sem ter tja nenavadnimi vprašanji, ki se včasih porodijo v našem mediju…?
No, kakor koli že – v zadnjem trenutku smo se pač odločili za spremembo vsebine današnje oddaje, ki jo, tako kot vse doslej, pripravljamo s podporo Ministrstva za kulturo RS oz. s pomočjo javnih sredstev, pridobljenih iz t.i. medijskega razpisa. Ozrli smo se namreč na pravkar končani 24. Liffe, ki se je minulih dvanajst dni odvijal tudi v Cankarjevem domu – a ne le tam. Dokončno pa se je letošnji Liffe poslovil šele v ponedeljek zvečer s projekcijo nagrajenega italijanskega filma Miele, Med po slovensko.
Ljubljanski mednarodni filmski festival se je uveljavil v domačem in mednarodnem okolju kot kakovostni prikaz sodobne mednarodne in izbrane domače filmske produkcije različnih žanrov in tudi z retrospektivnim jagodnim izborom in posvetitvami izjemnim avtorjem – tokrat je bil to Lordan Zafranović. To je torej izborna filmska informacija ter tudi tekmovalno soočenje umetnikov nekdaj celuloidnega traku, danes pa digitalno zapisanih ali vsaj prepisanih gibljivih slik, ki so deležna dobrega obiska in kritične presoje tako domače publike kot izbranih strokovnih žirij za posamezne repertoarne kategorije.
In prav v času, ko je potekala uradna sklepna prireditev letošnjega Liffa, med alii pa neposredno po projekciji pred-premiernega indijskega (in v koprodukciji še francoskega, nemškega in ameriškega) filma Okus po ljubezni – v originalu Dabba, v angleščini pa Lunchbox, nas je doseglo sporočilo o izjemnem uspehu filma TIR, italijanskega režiserja Alberta Fasuloa, v katerem je slovenski dramski in filmski igralec, scenarist, režiser in producent Branko Završan glavni in praktično edini igralec v filmu, ki je dobil nagrado za najboljši film na prav takrat končanem filmskem festivalu v Rimu. Tega filma najbrž še nekaj časa ne bomo videli v Ljubljani, je pa Branetova zgodba v zvezi z njim nekaj posebnega… Zato smo ga že nagovorili, da bo gost ene od naših prihodnjih oddaj.
Zdaj pa nazaj k 24. Liffu. Začel se je 6. novembra s filmom Zadnji rez: Dame in gospodje, madžarskega režiserja Györgyja Palfija.
Še pred projekcijo tega filma pa so Lada Bizovičarja postavili k obcestni svetilki, k filmskemu rekvizitu ali scenski opremi arhetipskih razsežnosti, ki naj bi tokrat asociiral na »lanterno«, ob ali pod katero sodita dekle in pesem najbolj znana kot Lili Marlen; Vendar pesmi niti v »offu« nismo slišali; ne v instrumentalni ne v vokalni izvedbi zgodovinsko znane Marlene Dietrich ali manj znane Lale Andersen ali doma – že v sivem komunizmu priljubljene Beltinške bande in Vlada Kreslina. Bil pa je zato Bizovičar, ki je simpatično preoblikoval svoj jaz v like filmskih junakov, in se, potem ko je prestopil v njuna lika – pogovarjal z glavnima junakoma v zadevi 24.Liffe – Simonom Popkom in Mitjo Dimitrijem Rotovnikom.
Po uvodni projekciji smo se v zvokovno sicer nemogočih razmerah uspeli prebiti do nekaterih vidnejših povabljencev. Najprej smo prestregli mojstra filmskega peresa Metoda Pevca, in že prvi naslednji naš sogovornik je bil letošnji Badjurov lavreat Karpo Godina, tako za njim pa, boste videli, tudi s koktejlom in rdečo slamico – predsednik SD dr. Igor Lukšič. Pravzaprav – vmes smo utegnili prav na kratko nagovoriti še Anico Cetin Lapajne in njenega soproga Ivana, oba vedno in do konca ustvarjalna v različnih umetnostnih in znanstvenih disciplinah. Tudi z Zoranom Jankom, članom uprave glavnega in dolgoletnega pokrovitelja Liffa, družbe Telekom Slovenija, smo se pogovarjali o Palfijevem filmu, na kratko pa tudi o novi celostni podobi, ki so jo lansirali prav na ta dan. Takoj nato pa smo med očitno dinamičnim pogovorom zmotili družbo, v kateri je bil tudi gospod Mitja Rotovnik. Pogovor z njim smo začeli z rahlo provokacijo, ki bo morda nekoč postala stvarnost. Kdo ve, mogoče pa se že piše scenarij filma o Mitji Rotovniku, ki je za to oddajo govoril ne le o Palfijevem filmu, pač pa tudi njegovi konkurenci . o filmu iz leta 2011 Ura (The Clock) z zlatim levom na Beneškem likovnem bienalu nagrajenega umetnika Christiana Marclaya, precej, preden je György Palfi končal svoj Zadnji rez: gospe in gospode in nad čemer je bil tudi sam Palfi prvi trenutek neprijetno presenečen; Tako je namreč povedal v intervjuju za glavni slovenski dnevnik, ki je bil tudi medijski sponzor Liffa (saj veste: kdor drugemu Delo koplje, sam … in tako naprej…). No, direktorja Cankarjevega doma bomo v tej oddaji slišali še enkrat. Ne brez razloga!
In še Drago Ivanuša, slovenski skladatelj, harmonikar in pianist, ki ustvarja predvsem na področju gledališke in filmske glasbe, ki je bila, to je treba reči, V Palfijevem filmu z izborom uspešnic pomembna poživitev in v trenutkih gledalčeve naveličanosti, napolnila Linhartovo dvorano z nekaj več pričakovanji…
Potem so v enajstih sekcijah in šestih ljubljanskih in eni mariborski kino-dvorani in 280 projekcijah, od tega 24-ih v Mariboru predvajali 98 celovečernih in 26 kratkometražnih, skupaj torej 124 filmov; kar 46 projekcij je bilo povsem razprodanih, skupaj pa so izdali 42.500 vstopnic, kar je za okrog 16% manj kot v najboljših letih. Kriza je očitno tudi tu naredila svoje, vendar manj usodno kot kje drugje. Festival je obiskalo 48 gostov iz Avstrije, Belgije, Bosne in Hercegovine, Francije, Grčije, Hrvaške, Irana, Italije, Kanade, Madžarske, Nemčije, Rusije, Slovenije, Srbije, Švice, Turčije, Velike Britanije. To so bili filmski ustvarjalci, člani žirij in tuji novinarji, domačih novinarjev pa je bilo akreditiranih kar 126. Po projekcijah so pripravili 45 pogovorov s filmskimi ustvarjalci, za sklepno dejanje, na katerem so podelili tudi nagrade najboljšim pa so izbrali že omenjeni, res nenavadni film Okus po ljubezni, v katerem se skoraj do podrobnosti razkrije indijska, pravzaprav mumbajska posebnost pripravljanja, zbiranja, razpečevanja in dostava hrane – pravzaprav kosil, ki je bil tudi rdeča nit pri objavljanju in dostavljanju nagrad, kakor si jo je omislil Jure Longyka.
Za konec pa se nam je posrečilo posneti neke vrste sklepno izjavo Mitje Rotovnika, ki prihodnje leto zapušča Cankarjev dom, v kateri zagotavlja, da bo 25. Liffe delala še njegova ekipa.
Tudi to oddajo je ob finančni podpori Ministrstva za kulturo RS pripravili avtor Andrej Pengov, režija in produkcija videa Aljaž Pengov Bitenc, obdelava zvoka Nina Radoš, internetna post-produkcija Urška Pengov Bitenc.