Uredništvo

Nocoj bo v SNG Opera in balet Ljubljana zanimiv glasbeni in glasbeno baletni večer; Uprizorili bodo opero v enem dejanju slovenskega avtorja Viktorja Parme Ksenija in scensko kantato Carla Orffa Carmina Burana. Avtorstvo libreta za Ksenijo gre kar trem mojstrom literarnega in prevajalskega peresa za uglasbitve iz različnih obdobij – skladateljevima sodobnikoma iz preloma 19 v 20 stoletje Franu Goestlu in Antonu Funtku ter več kot pol stoletja mlajšemu Pavlu Oblaku. Viktor Parma je po oceni poznavalcev – če se opremo na gradiva iz gledališkega lista in posebej na zapis Veronike Brvar, bil »skladatelj, ki je tlakoval pot operni ustvarjalnosti na Slovenskem; Pisal je opere, operete in bil cenjen ustvarjalec scenske glasbe.«

Opera v treh dejanjih Urh, grof Celjski iz leta 1894 je prvo operno delo Viktorja Parme; Njegov biograf Paolo Petronio dokazuje, da bi jo morali v slovenski glasbeni zgodovini upravičeno imenovati za prvo slovensko opero, saj je nastala pred predelavo Foersterjeve operete Gorenjski slavček v opero, uprizorjeno 1896, smo še prebrali v novinarskih gradivih; Po opernemu prvencu je Viktor Parma namreč leta 1896 zložil tokrat, po 15 letih znova uprizorjeno enodejanko Ksenija in še tri opere, od katerih zadnja ni dokončana, pet operet v treh dejanjih in precej glasbe za gledališke predstave. Pred premiero smo k pogovoru za Radio KAOS povabili prvaka ljubljanske opere Jožeta Vidica, ki v Kseniji nastopa v vlogi Viteza, ljubosumnega in hudobnega brata meniha Aleksija, ki ga je upodobil Branko Robinšak. Vitez na koncu ne zmore ljubezni ne do prelestne naslovne junakinje, ne do brata; njegovo dejanje je dokončno, meč pa morilsko orožje; v Carmini Burani pa Vidic nastopa v »vlogi« in z glasom Baritona, kakopak. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: Prispevki

Dva tedna je, ko se je uradno začela predvolilna kampanja pred volitvami za (novega) PRS; Predsednika Republike Slovenije. To je bilo vsekakor obdobje, sploh pa če računamo še tiste dneve – ducat ali dva jih je bilo pred tem, ko je bilo dovolj časa, da bi se tako na javni kot na privatnih televizijah in v drugih medijih – kar nekaj jih je tudi v mešanem lastništvu, enkopravno predstavili vsi, ki so se odločili sodelovati v tej tekmi za eno najudobnejših in – glede na formalno sistemsko raven – najšijo javno funkcijo; Če ne že najudobnejšo, pa zanesljivo najmanj tvegano. Vendar te priložnosti, vsaj če se »enakopravnost« potrudimo razumeti kot enakost v možnostih, niso imeli vsi v javnosti omenjeni in z nekaterimi nedvoumnimi dejanji v tej smeri etablirani kandidati; Z »udobnostjo« nismo mislili, da funkcija predsednika slovenske države prinaša čezmerno carsko udobje, recimo poležavanje na zofah v izbranih družbah, potovanja po državi in državah, brezdelje in razkošje na robu pameti; S tem mislimo le na udobnost razkošja, ki si ga Človek ali Človekinja na tej funkciji lahko oteži zgolj sam, sama; Kar od predsedniške funkcije zahtevajo ustavna in zakonska določila, pa ni nekaj, kar bi bilo težko – ob ustrezni, ne nujno pretirani količini zdrave pameti in srednjedobrim podpornim aparatom (ekipo) – pošteno in dosledno uresničevati; V tem smislu gre vsekakor za udobje posebne, zveličavne vrste. To je moral bil tudi eden od razlogov, zanesljivo pa ne edini motiv, da se je v tekmo podalo, če seštejemo vse, ki so bili premišljeno ali po nemarnem omenjani, skoraj poldrugi ducat pretendentov. Tako je bilo, kljub zanimivo in ne od muh utemeljevani pritožbi desetega – do ponedeljka je torej veljalo, da je v predvolilni kampanji z žegnom DVK sodelovalo deset oseb. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: Prispevki