Domneva odgovornosti

Aktualno-politični vodnik po prodajalni bučk

Spoštovani! Blamaža z magisterijem poslanca Pozitivne Slovenije Boruta Ambrožiča je še en primer vedno globljega dna slovenske politične kulture. Pa s tem ne mislimo le na (zaenkrat še vedno domnevno) plonkanje v magisteriju, pač pa na današnji odziv poslanca, ki je končno odločitev o svoji usodi, kot je dejal, prepustil svetu stranke.

Glede na to, da je Ambrožič član poslanske skupine Pozitivne Slovenije in da je bil kot njen član tudi izvoljen na parlamentarnih volitvah, je seveda logično, da se mora do ravnanj svojega poslanca opredeliti tudi stranka oziroma njen izvršilni organ. A Ambrožičevo vračanje žogice stranki, češ, naj se ona odloči, je – milo rečeno – nedostojno.

Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in so bili izvoljeni na neposrednih volitvah. Ambrožiču, ki se po pisanju današnjega Dela s politiko ne ukvarja od včeraj, bi moral biti odnos med stranko, poslancem in volilci jasen. Gre za krhko razmerje medsebojnega zaupanja, pri čemer najkrajšo vedno potegnejo volilci, saj o zaupanju odločajo le enkrat na štiri leta. In kakor se sliši nelogično, je v tej zgodbi tudi politična stranka šibkejši člen. Stranka namreč lahko poslanca izključi iz svojih vrst ali ga kako drugače sankcionira, ne more pa mu vzeti mandata.

Tako je v tem trikotnem ravnovesju najmočnejši prav posamezni poslanec, saj pri svojem delu ni vezan na nikakršna navodila in lahko – če tako želi – mirno dela po svoje, mimo volje stranke in poslanske skupine. Če smo zelo plastnični: šef Pozitivne Slovenije Zoran Janković in vodja poslanske skupine Janko Möderndorfer lahko še tako silovito zahtevata Ambrožičev odstop, a vanj ga ne moreta prisiliti.

Načeloma je takšna ureditev pravilna. Obstajajo hujše stvari od poslancev, ki “pozabijo” citirati vire in prav zaradi tega ustava predvideva neodvisnost delovanja poslancev. A domneva neodvisnosti predvideva tudi nekaj drugega: domnevo odgovornosti. In na tej točki Ambrožiču zmanjka na celi črti.

Poslanec je odgovoren tako stranki kot volilcem, predvsem pa je odgovoren svoji vlogi kot predstavnika suverena, ki edini lahko ureja zakonodajo. Na njemu je torej, da sprejme odločitev o svoji politični usodi. To ne pomeni nujno, da mora odstopiti. Če meni, da mu tako mediji kot stranka delajo krivico, lahko – zvest svojim načelom – poslansko skupino zapusti in deluje povsem samostojno. Pravzaprav ni važno, kaj bo Ambrožič storil, kot to, ali bo sploh kaj storil.

Če smo že zaradi večstrankarskega sistema nekako s stisnjemimi zobmi pristali na to, da glasovanja v predstavniških telesih večinoma potekajo po strankarskem ključu, je nedostojno, da poslanec, eden od devetdesetih izbrancev ljudstva, odločitev o svoji lastni usodi poskuša prevaliti na nekoga drugega. S tem bi se res znebil odgovornosti za svojo usodo. A ravno v tem je problem. Če noče biti odgovoren, potem je – neodgovoren.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published.