Manj občin in več vrtcev

Spoštovani! Če je kdo še potreboval dokaz, da ima Slovenija preveč občin, večina katerih ni sposobna poskrbeti za najosnovnejšo infrastrukturo, potem ga je dobil te dni, ko se je izkazalo, da težava z vpisi v vrtce ni zgolj folklora, ki bi se jo šli v prestolnici.

Župan Zoran Janković in načelnica oddelka za predšolsko vzgojo Marija Fabčič sta že mesece dolgo bila plat zvona in iskala načine, s katerimi bi v prestolnici zagotovila dovolj mest za vpise v vrtec. Razlogov za prostorsko stisko je bilo kar nekaj: od uvedbe »brezplačnega« mesta v vrtcu za drugega otroka, do povečane rodnosti (oboje je načeloma sicer dobrodošlo) do dejstva, da so starši iz drugih občin v vedno večjem številu vpisovali otroke v ljubljanske vrtce, saj so imeli službo v Ljubljani.

In tu se stvari začnejo zapletati. Služba in vrtec v Ljubljani ter bivališče v Kamniku (če popolnoma naključno izberemo primer) pomeni, da starši plačujejo davke v Kamniku, vrtec, ki je – ne pozabimo – subvencioniran, pa v veliki meri plačujemo ljubljanski davkoplačevalci. Takšna praksa, ki je veljala še do nedavnega, je pomenila, da je občina kot je Kamnik, lahko denar, ki bi ga morala nameniti za gradnjo vrtca, porabila za druge infrastrukturne projekte. Pravzaprav to velja skoraj za vse občine, saj bi lahko na prste ene roke prešteli vrtce, ki so bili v okolici Ljubljane zgrajeni v zadnjih treh letih.

S povečanim navalom na vrtce, ki je rezultat bolj bujnega spolnega življenja mladih Slovenk in Slovencev ter »brezplačnega« mesta v vrtcu za drugega otroka (brezplačnega v narekovajih za to, ker vse to še vedno plačamo davkoplačevalci), pa je praksa, kot smo jo poznali do sedaj, naletela na mino.

Župan Janković se je odločil, da bodo imeli v ljubljanskih vrtcih prednost otroci ljubljanskih staršev in mestni svet je sprejel odlok, ki je merila za vpis urejal tako, da naj bi bilo za vpis v vrtec dovolj že to, da so starši iz Ljubljane. A človeška zvitost in slovenski talent za izigravanje sistema ne poznata meja. Kar naenkrat se je iz sosednjih občin v Ljubljano – vsaj na papirju – preselilo tisoče družin, njihovi otroci pa so tako postali upravičeni do vrtca v Ljubljani, pa čeprav so se starši v službo še vedno vozili s “Kamničanom” ali pa so že pri Mednem stali v koloni pred Celovško.

Posledica je seveda ta, da vrtci v Ljubljani niti teoretično ne morejo »požreti« otrok vseh »papirnatih« Ljubljančanov, zato se plima vrača tja, od koder je prišla – v domače občine. In kako se občine s tem soočajo? Enostavno. S prstom kažejo proti državi, češ pomagajte, saj so otroci naša skupna prihodnost. Kar je seveda res, a kaj, ko je bilo življenje tako lagodno, dokler so za našo skupno prihodnost skrbeli ljubljanski davkoplačevalci. In če bi župani občin, ki so jih pri vrtcih ujeli s spuščenimi hlačami vsaj malo pokukali izza lastnih plotov, bi ugotovili, da je država že pred nekaj časa zamahnila z roko in dejala, da ne namerava spuščati standardov oskrbe v vrtcih samo zato, ker občine niso sposobne poskrbeti za lastno mladež. Konec koncev, otroci so naša skupna prihodnost in si zaslužijo najboljše.

Star čebelji pregovor pravi, da ne moreš seksati, ne da bi ga dal noter. Tako tudi občine ne morejo izbirati, katere izvirne pristojnosti bodo izvajale, katere pa naj ureja država. Vrtci so tipičen primer. Občine so se pretekla leta intenzivno razvijale na področju asfaltiranja cest, gradnje industrijskih con in ostalih področjih, ki so v občinski proračun prinašale lepe denarce. Saj ne, da so občine zaslužile več, kot so porabile, ampak življenje je bilo vseeno lepo. Le vrtci in šole so ostajali takšni, kot so bili.

Pri čemer so največji absurd trditve, da jih je naravni prirast presenetil. Ne glede na napredek človeštva nosečnost še vedno traja devet mesecev, dete pa gre v vrtec šele ko je staro približno eno leto. Kar seveda pomeni, da so imele občine več kot dovolj časa, da bi se pripravile na naval. A so lepo tiščale glavo v pesek in računale, da se bo problem – kot že tolikokrat do sedaj – rešil sam od sebe. Pa se ni. In se ne bo. Če občina ni sposobna zagotavljati socialne infrastrukture za svoje prebivalce, potem je verjetno to dovolj dober razlog, da preneha biti občina.

V bistvu je zmanjšanje števila občin edini način, da bi se odpravile tovrstne bizarnosti na lokalni ravni, kjer občine več let varčujejo za to, da lahko izpeljejo en sam infrastrukturni projekt. A zmanjšanje števila občin je seveda utopija, vse dokler bodo med poslanci tudi takšni, ki bodo župani svojih, po pravilu relativno majhnih občin. Zato je edini način, da bodo v tej državi vsi otroci dobili mesto v vrtcu ta, da najprej uvedemo nezdružljivost županske in poslanske funkcije, takoj na to pa radikalno zmanjšamo število občin. Gospodarska kriza bi bila tudi tu priročen izgovor. Pa še pokrajin potem ne bi potrebovali.

A kdo ve, morda bo prej konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc