ŠE DALJŠE IN ŠE BOLJ VROČE POLETJE

Spoštovani!

Težišče političnega dogajanja se je v preteklih dneh kar naenkrat ponovno nagnilo stran od politične desnice. Imenovanje Katarine Kresal za verjetno predsednico LDS, prestop Matjaža Gantarja na drugo stran političnega spektra, slovo Adrijane Starine Kosem, reaktivacija napol upokojenega Toneta Turnška in bliskovita menjava nadzornega sveta časopisne hiše Delo so dodobra premešali karte v političnem močvirju na sončni strani Alp.

Izstop Matjaža Gantarja iz Janševega strateškega sveta je bil presenečenje. Prebeg na politično levico je bil nož v hrbet, a Gantar je ta nož zarinil prav do ročaja s tem, ko je sprejel vodenje gospodarskega sveta LDS, stranke, ki se je še pred enim mesecem nihče ni upal dotakniti niti s palico.

Če pa pogledamo bolj natančno, je vse skupaj pravzaprav briljantno enostavno. Bolj ali manj javna skrivnost je, da si Matjaž Gantar močno želi kupiti eno od močnejših slovenskih bank. Takšno je življenje. Nekateri si želimo avto, hišo in vikend na morju, nekateri pa si željo banko. O razlogih, zakaj ravno banko, na tem mestu ne bomo, povejmo samo, da gotovo ne gre samo za željo po nižjih obrestnih merah.

Gantar, ki je veljal za človeka, ki je bližje politični desnici kot levici, je – poleg pivovarne Laško – odigral ključno vlogo prevzemu časnika Delo in njegovem posledičnem »uravnotežnju«. Podobno tudi pri odstavitvi Zorana Jankovića z vrha Mercatorja. Verjetno je pričakoval nagrado v obliko vladnega »žegna« za nakup katere od pomembnejših bank. To se, kot vemo, ni zgodilo – tudi zato, ker je v vladi prevladal pogled finančnega ministra Bajuka, da se določenih stvari – recimo bank – ne bo prodajalo. Ker pa nagrade ni in ni bilo, je pač povprašal naokoli, kdo bi mu pustil, da kupi banko. Zdi se logično, da bi bili to prav liberalci.

Levica je po končani transformaciji LDSa sicer dosti bolj heterogena, a paradoksalno je položaj dosti bolj jasen. Tako imamo zdaj v igri močne socialdemokrate, ki bodo – kot kaže – prispevali močnega predsendiškega kandidata, še bolj liberalno LDS, ki bo prispevala moč kapitala in kakšno od reform, ki jih Janši ni uspelo izvesti, društvo Zares, ki bo zelo verjetno prispevalo novo stranko, ne smemo pa pozabiti tudi na ljubljanskega župana, ki sicer verjetno ne bo posegel neposredno v državno politiko, bo pa gotovo držal ljubljansko protivladno fronto s tem, ko bo na vlado valil odgovornost za ne-podpis sporazuma med mestom in državo.

Premier Janša je pred časom dejal, da si želi močnejše opozicije. Kot kaže, se mu je želja izpolnila. To seveda ne pomeni nujno, da bo premier Janša parlamentarne volitve leta 2008 izgubil, vsekakor pa je to znak, da je določen del gospodarstva nad Janšo in njegovo vlado razočaran do te mere, da je pripravljen podpreti drugo politično opcijo. Glede na to, kako hitro je kapital pred tremi leti stekel v naročje nove oblasti, je hitrost, s katero jo zapušča, presenetljiva. S tega zornega kota se zdi afera SOVA pravzaprav slepilni manever, ki naj prikrije dejansko stanje stvari.

Za konec pa še tole – v vladnem predlogu o ustanovitvi pokrajin za Ljubljano ni predvidena ustanovitev samostojne pokrajine. Kaže, da klimatske spremembe vplivajo tudi na politično življenje, saj nas čaka eno daljših in bolj vročih političnih poletij zadnjega desetletja.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *