Zadnji predvolilni

Spoštovani!

Če bi naše ljube televizije želele narediti zares zanimivo predvolilno soočenje, potem bi v tistem majhnem kvadratku, kamor ponavadi posadijo tolmača za znakovni jezik, kazali predstavnike za stike z javnostjo posameznih kandidatov medtem, ko bi njihovi varovanci razlagali svoj najnovejši masterplan, ki naj iz Slovenije naredi svetilnik, branik, okop, zgled, vrh ali kakšno drugo reliefno značilnost.

Obrazi, ki bi jih izmenično preletavali izrazi nejevere, groze, straha in končno olajšanja, ko bi njihov človek pred kamero končno umolknil, bi bili zelo verjetno neskončno zabavni, še posebej v takem soočenju, kot je bilo denimo zadnje med Dimitrijem Ruplom in Ivom Vajglom, kjer sta se oba potencialna zunanja ministra spopadla tako zelo na nož in nediplomatsko, da se je pisec teh vrstic več kot enkrat vprašal »če se tako dajeta kandidata za zunanjega ministra, kako bi se šele obdelovala kandidata za kulturnega ministra?«

Nekateri pravijo, da mora dober predstavnik za stike z javnostjo (piarovec) vnaprej vedeti, kaj bo njegov varovanec povedal. Da mora do obisti poznati njegova politična in osebna stališča, in da mora znati predvideti reakcije svojega klienta. S tega vidika so televizijska soočenja lahko dokajšnja živčna vojna, saj piarovec ne more kar poseči v debato in reči »naslednje vprašanje, prosim« ali kaj podobnega. No, roko na pljuča, letošnja volilna kampanija je (z izjemo Pahorjevega potenja in spopada dveh zunanjih ministrov) ponudila bolj malo tovrstnih trenutkov.

Teme, ki prevladujejo zadnje leto in več, kolikor traja aktualna predvolilna kampanija, so bolj ali manj znane. Patria, tajkuni, mediji, inflacija, poroka, red bull… res, včasih se zdi, kot da lahko vsaj malo razgledan volivec (volivka pa sploh) že vnaprej pove, kako bodo politiki odgovorili na zastavljeno vprašanje. In potem se čudijo, če slišijo da »so vsi isti«. Težava slovenske – včasih tudi evropske – politike je v tem, da je kratko malo ostala brez domišljije. Ko so aktualno oblast spraševali, kako misli umiriti inflacijo, je s prstom kazala ven, češ v tujini je podobno, ko pa so izzivalce povprašali o istem, so povedali samo, kaj bi moralo biti narejeno pa ni bilo. In tako v nedogled.

Piraovci namreč ne morejo delati čudežev. Oblikovanje politik je še vedno naloga politikov in strokovnjakov in to kljub temu, da živimo v dobi, kjer lahko en dvajsetsekundni nastop naredi ali uniči politika. Predstavniki za odnose z javnostjo lahko politiku pomagajo njegove ideje predstaviti medijem in volivcem, a če vsebina ne preseneča, potem se tudi drugačni predstavitveni pristopi hitro izpojejo

Najbolj žalostno pa je, da se pogosto zdi, kot da smo dandanašnji vsi mi po malem piarovci naših politikov. Vnaprej vemo, kaj bodo povedali, a ko začnejo govoriti, nas neredko spreletavata nejevera in groza. In ko jih volimo, zagovarjamo stališča tistega politika, kateremu smo namenili svoj glas. A piarovci imajo še neko drugo lastnost. Svoje kliente lahko zapustijo in gredo delat drugam. Podobno lahko storimo tudi mi. Če politiki nimajo domišljije, to ne pomeni, da je ne smemo imeti tudi mi.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *