Maratonci tečejo drugi krog

Spoštovani! Drugi krog pogovorov o imenovanju mandatarskega kandidata, ki ga je danes začel predsednik republike Danilo Türk sicer ni tragedija, a je položaj gotovo dovolj resen, da narekuje trezen premislek, mirno roko in dobre živce. Zgodovinski moment: prvič v zgodovini samostojne Slovenije se je zgodilo, da je bil predsednikov kandidat za mandatarja zavrnjen. Zakaj je do tega prišlo, je sicer bolj ali manj jasno, a ta hip tudi nepomembno. Tisto, kar mora imeti slovenska politika pred očmi ta hip je, da je tokratni krog tudi zadnji.

Ustava sicer predvideva še tretji krog, v katerem lahko mandatarja izvoli relativna večina poslank in poslancev (se pravi, več “za” kot “proti”), a takšna izvolitev mandatarja bi bila kaj slab obet za sestavo vladne večine, sploh ob trenutni razdelitvi med levimi in desnimi, kjer lahko – če gredo na, hm, okope – vsaka stran računa na 44 glasov, na sredini pa poslanca manjšin, za katera se občasno zdi, da se počutita kot Radko Polič v filmu Dobrovoljci. Kot da sta nesporazum.

Tako kot vsako pošteno filmsko nadaljevanje ima tudi drugi del reševanja kvadrature mandatarskega kroga dodatne komplikacije. Poleg predsednika države lahko svojega mandatarskega kandidata predlagajo tudi poslanske skupine, pri čemer ima morebitni predlog predsednika prednost. Predsednik je že povedal, da bo predlog dal, le da še ne ve kakšnega. No, če se seveda ne zgodi konec sveta, se bo Türk moral odločiti med Jankovićem in Janšo. Glavni igralci so torej isti, le stranske vloge se menjajo.

Odločitev o tem, kdo bo stekel v čigavo naročje je torej več kot zgolj vprašanje parlamentarne večine, pač pa je vprašanje funkcioniranja zakonodajne in izvršne veje oblasti. Povedano drugače: če tudi v drugem poskusu ne dobimo mandatarja, bomo nevarno blizu ponovnih predčasnih volitev. Če smo malenkost zlobni: če se bo politična pat pozicija nadaljevala, bo Pahorjeva vlada, ki opravlja tekoče posle, praktično dokončala štiriletni mandat.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta…

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.