Hrabri Mišek in Socialni demokrati

Spoštovani! Izvolitev Igorja Lukšiča na čelo Socialnih demokratov verjetno ni tako zelo prelomen trenutek, kot se zdi na prvi pogled. Petnajst let je dolga doba in v tem času se je nabralo nemalo uslug, zaslug, zamer in pomoči, ki s Pahorjevim odhodom izgubljajo svojo specifično težo. A po drugi strani pravi premiki šele prihajajo in sama izvolitev Igorja Lukšiča kratkoročno odpira več vprašanj kot daje odgovorov.

Ironično, je teh vprašanj še najmanj glede usode same SD. Če sodimo po osvojenih odstotkih na volitvah, se je stranki redkokdaj godilo tako slabo, kot se ji danes. Še več: ankete popularnosti gor ali dol, verjetno je dokaj varno reči, da bi stranka lahko deset odstotkov volilnih glasov osvojila že po inerciji. Lukšič stranko torej prevzema na eni njenih najnižjih točk in drugam kot navzgor gre težko.

Razen seveda, če bo pod noge dobival nebroj polen. Kar pa je odvisno predvsem od nekdanjega predsednika stranke Boruta Pahorja. Slednji je kar na kongresu stranko postavil pred dejstvo, da bo kandidiral za predsednika države in s tem bolj ali manj jasno zahteval, da ga stranka pri kandidaturi podpre. Na prvi pogled se zdi zapeljivo: če je Pahor izvoljen, se Lukšič na višji položaj znebi svojega predhodnika, ki bi mu sicer zagotovo delal zgago v stranki. A v tej zahtevi se skriva relativno pretkana past.

Namreč: če SD Pahorja podpre, je s tem po eni strani podprla in legitimirala njegovo dosedanjo politiko, to isto, ki ji je v soboto (sicer s tesno večino) obrnila hrbet. Po drugi strani pa se je tudi javno odpovedala predsedniku Danilu Türku, ki ga je na volitvah 2007 podprla. Še več: če ne podpre Türka, je SD delegitimirala tako njegova dejanja v prvem mandatu, kakor tudi svojo lastno odločitev o podpori izpred petih let.

Povedano drugače: morebitna nepodpora Türku bi bila poteza pahorjanskega tipa, ki brez resne podlage in razlage koketira z desnico in se pri tem izgublja v močvirju leporečja ter političnih pol-potez. Borut Pahor si je takšne poteze lahko privoščil, ker so bile njegov zaščitni znak in hkrati seme, iz katerega je zrasel njegov politični poraz. Igor Lukšič tega luksuza nima.

Trenutni položaj je na nek hecen način podoben epizodi Hrabrega miška, kjer Poldi hipnotiziran izjavi »Ne bom ti povedal, da je na koncu past«, Hrabri mišek pa »Prav, saj mi ni treba«. Borut Pahor je Igorju Lukšiču povedal, da ga na koncu čaka past. Na novem predsedniku pa je, ali jo bo ne glede na vse zapeljivosti ponudbe dejansko tudi videl.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *