Konec nekega obdobja

Spoštovani! Današnja seja mestnega sveta je bila zadnja, ki jo je vodil župan Zoran Janković. V sredo mu bodo v novem sklicu državnega zbora potrdili poslanski mandat, s čimer mu bo zaradi pred kratkim sprejete novele zakona o poslancih županska funkcija avtomatično ugasnila. S tem se bo tudi zaključilo županovanje človeka, ki je slovensko prestolnico zaznamoval bolj, kot si je verjetno kdorkoli mislil, da jo bo, ko je leta 2006 z naskokom zmagal na županskih volitvah.

Za analize njegovega županovanja bo v prihodnjih tednih in mesecih še dovolj časa. Konec koncev bo – kljub njegovemu odhodu na Šubičevo in od tam verjetno na Gregorčičevo – v mestnem svetu absolutno večino še vedno imela lista, ki nosi Jankovićevo ime. A dejstvo je, da je pet let županovanja Zorana Jankovića redkokoga pustilo hladnega. Nad odhajajočim županom so se ljudje bodisi množično navduševali, bodisi množično zgražali, a je bilo – vsaj po volilnih rezultatih sodeč, slednjih odločno manj kot prvih.

Ena od Jankovićevih prvih potez je bila zapora mestnega jedra za promet. Pred njim skorajda ni bilo župana ali županje, ki se na neki točki ne bi poigravala z zamislijo, da bi na Wolfovi postavili zapornico, a dlje kot do simbolne zapore centra na Evropski dan brez avtomobila nikoli nismo prišli. Z nastopom župana Jankovića se je – protestom prebivalcev Stare Ljubljane navkljub – zgodilo na videz nemogoče in – če smo malenkost lirični – se Janković od takrat ni več ozrl nazaj.

A po drugi strani so spremembe, ki so Ljubljano predramile iz tranzicijskega spanca, za marsikoga preveč radikalne. Na vrhuncu njihove dejavnosti je v prestolnici delovalo več kot šestdeset civilnih inciativ, ki so nasprotovale različnim politikam in odločitvam mestne oblasti. Resda se je članstvo velikokrat prekrivalo in vsaj nekatere od njih so imele popolnoma nesprejemljivo agendo. Demokratični dialog, pomanjkanje katerega so pogosto očitali Jankoviću, ni bil prav nič na boljšem, ko so nekatere skupine ljudi z manj ali več politične zaslombe nasprotovale gradnji džamije, pa nastanitvi romske družine Strojan, pa bolj ali manj odkrito zaničevanje Jankovića zaradi tega, ker se je rodil v Srbiji, pa še bi se našlo.

A če bi morali izbirati med najbolj odmevnimi dosežki njegovega županovanja, bi morali verjetno izpostaviti občinski prostorski načrt. Ne samo, da je bil s sprejetjem tega akta zakoličen razvoj prestolnice za nadaljnjega četrt stoletja, dokument, ki se ga je sprejemalo kar osemnajst mesecev je zapolnih velikansko vrzel v strateškem planiranju, saj se je zadnji tovrstni načrt v prestolnici končal leta 2000 in so ga potem dopolnjevali z ad-hoc dokumenti, ki so po desetletju tovrstne prakse v prestolnici pustili skorajda urbanistični Teksas.

Vidikov, s katerega bomo presojali pet let Zorana Jankovića in njegove ekipe na magistratu, je veliko. Stožice, proračuni, zadolževanje, svetovna prestolnica knjige, staro mestno jedro, promet, javni holding, urbana, stanovanjska gradnja, tržnica, garažne hiše, mostovi… ni, da ni. A nekaj je gotovo. Najsi bo to dobro ali slabo, za nekaj časa bomo, ko bomo govorili o prestolnici, govoril o obodobju pred Jankovićem in obdobju po njem.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

edenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published.