Medijski Divji zahod

Spoštovani! Že dolgo se ni zgodilo, da bi kak zakonski predlog pogrnil tako suvereno kot predlog novega medijskega zakona prejšnji teden. Zakon, ki naj bi nadomestil tistega iz časov Janševe vlade je sicer preživel razpravo na pristojen odboru, a je nato deset poslancev skladno s poslovnikom zahtevalo razpravo na seji državnega zbora, kjer sta za potrditev zakona zmanjkala dva glasova.

Če kje, potem pri medijih zelo očitno trčita skupaj javni in zasebni interes. Želja po dobičku lastnikov medijev je seveda popolnoma legitimna, a slej ko prej pride v opreko z interesom javnosti po čim bolj popolnih in raznolikih informacijah. Ta disfunkcija je vgrajena v naravo zasebnih medijev in Radio KAOS ni pri tem nobena izjema. A v vsaki bolj ali manj zreli družbi lastniki medijev sami pripoznajo to dejstvo in se zavedajo tega, da je zdravo razmerje med enim in drugim tisto, kar lahko medij naredi kredibilen in poslovno uspešen.

Medij, ki slabo posluje ima lahko še tako dobre vsebine, pa se mu na koncu račun ne bo izšel. Nedavni tovrstni primer na Slovenskem je gotovo portal Vest.si, ki je ugasnil zaradi finančnih težav. Kot vse kaže, bodo dvomljive poslovne odločitve potopile tudi lokalnega velikana periodike Delo Revije. A zdaj že pokojni zakon o medijih se je ukvarjal z reševanjem drugega dela te enačbe. Z mediji, ki so kvalitetno vsebino žrtvovali na račun dobička in tržne prevlade, torej. Določba v pokojnem zakonu, ki bi slovenskim zasebnim radijskim mrežam naložila preoblikovanje (in jih torej de facto ukinila) je nekatere medijske lastnike prisilila celo v to, da so zbirali podpise podpore proti zakonu in celo napovedovali referendum.

Na tej točki pa se združijo medijska moč in želja po dobičku in politični vpliv. Ta, domnevno sporna določba zakona je namreč zapovedovala, da bi morale radijske postaje v mrežah začeti ponovno izvajati program, na podlagi katerega jim je bilo dovoljenje sploh izdano. Zato se je seveda smotrno vprašati, kako to, da tega ne počnejo že sedaj.

Tistim, ki malenkost bližje poznajo triler o Divjem zahodu, ki se mu reče slovenski radijski trg vedo, da ima zgodba dolgo brado in da se je lahko uspešno razvijala predvsem zato, ker so poklicane institucije vrsto let aktivno gledale stran in se pri upogibanju hrbtenice izgovarjale na tehnikalije. Ko pa je vrag vzel šalo in se je država vendarle vsaj za trenutek zbudila ter želela braniti tisto malo javnega interesa, kolikor ga je sploh še ostalo, se je aktivirala sprega prodornih poslovnih prijemov in kratkovidne politike, ki je spisala, zrežirala in odigrala poslovniški scenarij, v katerem so bili predlagatelji zakona poraženi na odprti sceni.

V Veliki Britaniji prav ta hip razbijajo podobno sprego medijev in politike, ki je trajala dosti dlje časa, je bila dosti bolj brutalna in ima dosti bolj tragične posledice. V Sloveniji smo videli že veliko politično-medijskih spreg, tudi takšnih, kjer je bila osnovno gonilo želja po dobičku. A očitno še nobena ni dovolj zasmrdela, da bi si politika – v tem primeru poslanci – upali postaviti interes volivcev pred svoj interes ponovne izvoljivosti. Da so to storili sedaj, ko je bolj ali manj jasno, da bo večina izmed njih zelo kmalu parlament gledala samo še od zunaj, je sploh bizarno.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc