Mala drama na Velikem odru: Še vedno vihar

V soboto je bila na Velikem odru SNG Drama Ljubljana premiera malodramske predstave po romanu – drami avstrijskega pisatelja Petra Handkeja. Izjemno besedilo pisca evropskih in svetovnih razsežnosti, rojenega leta 42 slovenski materi iz Podjune in nemškemu intelektualcu, ki je služil Hitlerjevo vojsko na Koroškem, je pravzaprav nemogoče uvrstiti v katero od odrskih izpovednih zvrsti ali dramatskih oblik. Pa tudi treba ni. To Handkejevo besedilo je proglašeno za najboljšo »dramo« v nemškem jeziku leta 2012, ki govori o koroških Slovencih in tematizira zamejstvo. Uvrščena je bila v kot zadnja igra iztekajoče se sezona v repertoarju za Malo dramo. Nastala je v koprodukciji s Slovenskim stalnim gledališčem iz Trsta. Dosedanji umetniški vodja gledališča Eduard Miler, ki se mu po imenovanju Igorja Samoborja za novega ravnatelja, bržčas obeta kakšna statusna sprememba, je pojasnil razloge za to repertoarno odločitev.

Handkejeva drama-roman je bila uvrščena v Dramin repertoar, še preden je Diana Koloini prevzela umetniško vodenje Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Tudi glavni nosilci avtorske ekipe so bili že izbrani, vendar sta avtorjeva odličnost in zgodba, ki je blizu tamkajšnjim ljudem, odločilno vplivala na odločitev za koprodukcijsko postavitev drame Še vedno vihar.

Za izvrstni prevod, ki je mestoma zahteval tudi slogovno občutljive odločitve, ki lahko posežejo tudi prek izpovednega roba, kot ga je zastavil avtor, je poskrbel Brane Čop.

Minuli konec tedna in nocojšnji večer je v treh ljubljanskih gledališčih neke vrste Buljanov podaljšani režijski vikend z deli nemško govorečih avtorjev. Tri gledališča – v soboto Drama z igro Še vedno Vihar, v nedeljo Mini teater z Machbetom po Shakespearu in nocoj še MGL z delom Črna žival žalost so pripravili pravi gledališki triptih Ivice Buljana. Z romanom Petra Handkeja, za katerega pravi, da ga je izjemno močno vznemirilo, pa se je režiser srečal na dokaj nenavaden način. To besedilo in ta ideja ga namreč spremljata že nekaj let. Handkejeve črtice, ki so prav takrat izšle v francoščini in v katerih opisuje svoje sanje, je prebiral prav v Franciji. Gre za projekt beležk o pisateljevih sanjah.., to je nekaj, kar je tudi njega kot umetnika dlje časa obsedalo, saj gre za vprašanje, kako osebne strahove, frustracije, pa tudi ideje, želje, utopije, spremeniti v umetniški izdelek. Ko je izšel tudi ta roman v francoskem prevodu Buljan sploh ni doumel, da tako besedilo lahko sploh obstaja… Zgodilo se mu je, kot da bi ga stresel električni tok, neke vrste šok….Spomnil se je namreč, da je bila prva asociacija ob tem Kafkina literatura in občutek, da je v sanjah in v literaturi – vse mogoče…

Dramaturginja uprizoritve in urednica gledališkega lista je Mojca Kranjc. V uprizoritvi igrajo Ivo Ban, Nina Ivanišin, Saša Pavček, Matjaž Tribušon, Marko Mandić, Aljaž Jovanović, Veronika Drolc, Luka Cimprič in Nikla Petruška Panizon.

Za konec tega prispevka, ki sem ga v pripravil Andrej Pengov in v katerem smo uporabili tudi fotografije Petra Uhana, pa med drugimi, tokrat še ne imenovanimi soustvarjalci te Handke-Buljanove igre, omenjamo še izjemno scenografijo Aleksandra Denića in glasbo Mitje Vrhovnika Smrekarja. Nekaj več podrobnosti o tej malodramski noviteti na Velikem odru Drame, daljša pogovora z igralko in igralcem in prvi nastop pred novinarji Igorja Samoborja v vlogi novega ravnatelja pa smo pripravili za jutrišnjo oddajo A propos: ob 15h.