Spoštovani! Če bi naše ljube televizije želele narediti zares zanimivo predvolilno soočenje, potem bi v tistem majhnem kvadratku, kamor ponavadi posadijo tolmača za znakovni jezik, kazali predstavnike za stike z javnostjo posameznih kandidatov medtem, ko bi njihovi varovanci razlagali svoj najnovejši masterplan, ki naj iz Slovenije naredi svetilnik, branik, okop, zgled, vrh ali kakšno drugo reliefno značilnost. Obrazi, ki bi jih izmenično preletavali izrazi nejevere, groze, straha in končno olajšanja, ko bi njihov človek pred kamero končno umolknil, bi bili zelo verjetno neskončno zabavni, še posebej v takem soočenju, kot je bilo denimo zadnje med Dimitrijem Ruplom in Ivom Vajglom, kjer sta se oba potencialna zunanja ministra spopadla tako zelo na nož in nediplomatsko, da se je pisec teh vrstic več kot enkrat vprašal »če se tako dajeta kandidata za zunanjega ministra, kako bi se šele obdelovala kandidata za kulturnega ministra?«
Nekateri pravijo, da mora dober predstavnik za stike z javnostjo (piarovec) vnaprej vedeti, kaj bo njegov varovanec povedal. Da mora do obisti poznati njegova politična in osebna stališča, in da mora znati predvideti reakcije svojega klienta. S tega vidika so televizijska soočenja lahko dokajšnja živčna vojna, saj piarovec ne more kar poseči v debato in reči »naslednje vprašanje, prosim« ali kaj podobnega. Nadaljujte z branjem →