Ko je Boško Šrot pred tremi leti Janeza Janšo peljal žejnega čez vodo in najprej krepko pod ceno kupil Mercator, dokočno združil pijačarsko industrijo ter potem izpod Janševe kontrole izmaknil še Delo, se je zdelo, da je, sicer tesno, pa vendarle, zmagal. Do navidezne zmage se je dobesedno prerinil skozi ozko režo poštnega nabiralnika. Skorajda. Prehitel ga je namreč zlom globalnih finančnih sistemov, ki ima za posledico dejstvo, da so banke naenkrat postale zelo živčne zaradi številnih kreditov, ki so jih tako radodarno delile v preteklih letih in zdaj zahtevajo dodatne garancije.

Boško Šrot je svojo hišico iz kart skrbno sestavljal, a borzni prepih je pokazal, da je njena struktura tako zelo šibka, da bi verjetno kaj lahko ogrozila tudi njene temelje, se pravi samo laško pivovarno. Zato so zgodbice o tem, kako Pivovarna Laško in Infond holding prodajata slabo polovico Mercatorja zato, ker ju terorizira Jani Soršak, za lase privlečene in jih ne ni mogli prodajati niti na oddelku za šund literaturo.

Še bolj nespodobne so ne tako zelo prikrite grožnje, da bo Šrot Mercator prodal tujemu lastniku, če ga država ne bo kupila nazaj. Jasno, po višji ceni. Vsa stvar je tako zelo prozorna, da je avtorja teh vrstic kar sram napisati to, kar bi moralo biti jasno vsakomur. Boško Šrot je z »žegnom« vlade Janeza Janše poceni kupil Mercator, zdaj ga pa hoče drago prodati vladi Boruta Pahorja, s kupnino, ki jo ocenjujejo na približno pol milijarde evrov pa bi zelo verjetno financiral prevzem pivovarne Laško.

Pri čemer se seveda postavlja vprašanje, kako se je Boško Šrot prelevil iz tarče vojne proti tajkunom v nekoga, ki izsiljuje novo vlado. Odgovor se seveda skriva točno vmes, v menjavi oblasti. Janez Janša in njegova vlada sta v želji, da bi kontroliral največji slovenski časnik pristala na kravjo kupčijo, katere rezultat je bil, da je Boško Šrot dokončno pobasal laško pivovarno, Mercator in Delo. Čemur bi takrat lahko še rekli dober biznis za Boška Šrota in zloraba pooblastil na strani vlade.

A če je Šrot nategnil Janšo, je naravnost perfidno, da pričakuje, da bo isti trik izvedel še enkrat in tokrat navlekel Pahorja. Jeremijade o nacionalnem interesu so seveda tu samo v vlogi spuščanja megle, v njenem mešanju pa sodelujejo vsi, ki se jim zdi državni odkup polovice Mercatorja dobra ideja. Še posebej hecna je bila izjava predsednika uprave najboljšega soseda, ki je firmo, kateri načeluje, meni nič, tebi nič, uvrstil med državno infrastrukturo.

Tudi zgodbice o propadu slovenskih dobaviteljev, če bodo Mercator kupili Francozi bolj tako-tako. Če bodo francoski izdelki navkljub transportnih stroškom še vedno cenejši od slovenskih, potem je s konkurenčnostjo slovenskih dobaviteljev nekaj hudo narobe. In še – menda smo Slovenci zelo navezani na domačo proizvodnjo. Alpskega mleka, denimo, ne kupujemo zato, ker je poceni, ampak zato ker je dobro in naše. In če bodo slovenski izdelki izrinjeni iz Mercatorja pod novim lastnikom, bodo pač – naši ljudje, kot jih imenuje novi premier – šli v katero drugo trgovino, ki bo seveda takoj zavohala priložnost.

Državni nakup Mercatorja je slaba ideja še iz cele vrste drugih razlogov. Denimo: Če država kupi Mercator, se bo Mirko Tuš upravičeno vprašal, zakaj ne bi kupila tudi njegove trgovske verige? Konec koncev, zakaj država ne bi potem kupila še Merkurja Bineta Kordeža? In nenazadnje, kako bi lahko nova vlada upravičila nakazilo pol milijarde evrov človeku, ki jo je enkrat že peljal žejno čez vodo, medtem ko se nova vlada pogaja za vsak evro pri dvigu pokojnin. Če ima država po nekem čudežu petsto milijonov preveč za nakup Mercatorja, jih lahko mirne duše nameni za dvig plač in pokojnin, pa še bo kaj ostalo.

Res, manever s prodajo Mercatorja je tako zelo prozoren, da se človek vpraša, ali je Boško Šrot sploh mislil resno. Če je, potem bi nova vlada in njen premier storila najbolje, če bi ponudbo ignorirala, pustila pristojnim institucijam, da še naprej opravijo svoje delo, hkrati pa nadaljevala z ugotavljanjem, kako je Mercator dejansko pristal v rokah Boška Šrota in Pivovarne Laško, še posebej po tako nizki ceni.

Na ta način bi nova garnitura zelo elegantno končala fantomsko vojno proti tajkunom, ki jo je Janez Janša užaljeno začel potem, ko je ugotovil, da ga je Boško Šrot osmešil pred vesoljno Slovenijo, s posledicami te užaljenosti pa se mora zdaj ukvarjati pol države.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Če odštejemo približno petdeset milijonov ljudi, ki bodo jutri verjetno glasovali za Johna McCaina, verjetno cel svet bolj ali manj naglas navija, da bi na jutrišnjih predsedniških volitvah v ZDA zmagal Barack Obama. Ideja, da bi se v ovalno pisarno naselil temnopolti predsednik je po eni strani neskončno škandalozna, po drugi strani pa je popolnoma normalna in celo logična.

Ob morebitni zmagi Baracka Obame bomo spet priča pojavu, ko bo življenje posnemalo umetnost, ki menda posnema življenje. Ideja o temnopoltem predsedniku je še pred desetletjem veljala za ultimativno provokacijo, ki so ji jo lahko privoščili samo kakšni holivudski filmi, pa še to le tisti, v katerih niso nastopali najbolj plačani zvezdniki.

Tako je denimo v filmu Deep Impact predsednika odigral Morgan Freeman, ki je bil v tem filmu katastrofe odvisen od spodobnosti nekaj belopoltih astronavtov, da rešijo njegovo črno in vsako drugo ameriško rit pred uničenjem iz vesolja. No, kar nekaj let kasneje se je kultna serija Zahodno krilo končala tako, da je bil za predsednika izvoljen malo znani senator latinoameriškega rodu Matthew Santos, v še vedno popularni seriji 24 pa je belopolti agent Jack Bauer varoval črno rit ameriškega senatorja, ki je nato postal ameriški predsednik in bil večkrat tarča atentorja.

Na sploh se zdi, da je barva kože naslednjega ameriškega predsednika bolj pomembna za ves preostali svet kot pa za Američane. To seveda ne pomeni, da nekje pod površjem ne brbota lonec rasizma in s tem povezanih predsodkov, a dejstvo, da več kot polovica Američanov slabih 24 ur pred odprtjem volišč meni, da bi bil sin Američanke in Afričana dober predsednik, kaže predvsem na pregovorno pragmatičnost Američanov, ki bodo sledili tistemu, ki za katerega bodo ocenili, da bo bolje plaval v visokih valovih gospodarske krize. Pravzaprav je ironija popolna. Če bo Obama izvoljen, bo izvoljen zato, ker je imel boljši program, če pa ne bo izvoljen, pa ne bo izvoljen zaradi barve kože.

Namreč: tabu teme, kot sta spol ali rasa predsedniškega kandidata lahko še kako priplavajo na površje. Velika pričakovanja lahko prinesejo tudi velika razočaranja. Barack Obama bo morda Billu Clintonu res »ukradel« naslov prvega črnskega predsednika, in v eni osebi združil Clintona, Johna F. Kennedyja in Martina Luthra Kinga, a hkrati bo podedoval dve vojni, najhujšo gospodarsko krizo po letu 1930, neverjetno proračunsko luknjo, vnaprej porabljen denar za reševanje bank in dejstvo, da ZDA v mednarodnih odnosih nimajo tistega vpliva, ki so ga Bushu mlajšemi zapustili Clinton, Bush starejši in Reagan.

Tako kot nihče ni želel govoriti o spolu ali rasi, tako tudi nihče ni načenjal teme o možnem atentatu na Obamo. A to še ne pomeni, da to vprašanje ne visi v zraku. Abraham Lincoln, Martin Luther King, John in Bobby Kennedy… ljudje, ki so v ameriški zgodovini postali mitološke osebnosti, ker so jim krogle atentatorjev preprečile, da bi do konca preobrazile ameriško družbo.

A za kakšne hude preobrazbe tokrat verjetno ne bo časa. Kdorkoli bo že naslednji ameriški predsednik, bo imel pred očmi predvsem ameriške interese. Morda bo za dosego slednjih malo redkeje posegel po orožju, a naivno bi bilo pričakovati, da bo zaradi predsednika Obame celemu svetu bolje. A če bo šlo Ameriki slabo, bo šlo celemu svetu še slabše.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Prejšnji teden sta minili dve leti, odkar je bil za župana Mestne občine Ljubljana izvoljen Zoran Janković. Njegova zmaga, ki jo je začinila še absolutna zmaga njegove liste v tekmi za stolčke v mestnem svetu, je močno premešala ljubljansko politiko. Takrat, pred dvema letoma in štirimi dnevi smo zapisali, da je volilni rezultat popolna nezaupnica mestni politki, ki da je dobila glasno zaušnico, tako po levem, kot po desnem ušesu.

No, v dveh letih se je popolnoma izkristalizirala še ena komponenta volilnega rezultata na tisto toplo oktobrsko nedeljo. Glasovi Zoranu Jankoviću so bili po eni strani glasovi proti fevdalizirani in spričkani ljubljanski politki, patudi glasovi proti Janezu Janši in njegovi vladi, ki je bil takrat na vrhuncu svoje moči. In ko so par dni pred volitvami z dokumenti sumljive kredibilnosti skušali Jankoviću dokazati slabo vodenje Mercatorja, je svoje dodala še pregovorna slovenska simpatija do žrtve, kar je končni rezultat verjetno prevesilo čez tistih usodnih petdeset odstotkov v mestnem svetu.

Pred dvema letoma smo zapisali, da takšne podpore, kot jo ima Janković v mestnem svetu, ni imel še noben župan – in po Jankoviću je verjetno tudi še dolgo ne bo imel nihče. In ker sta župan in njegova lista dobila praktično popolno zaupanje prebivalcev belega mesta, morata to zaupanje tudi popolnoma upravičiti, kar pomeni izvršitev vseh dvaindvajsetih točk njegovega programa.

Tisto, kar je po dveh letih najbolj sporno, je časovnica izvedbe teh dvaindvajsetih točk, ki jo je takrat še županski kandidat Janković predstavil javnosti. Dejstvo je, da nekateri projekti zamujajo. Dejstvo je tudi, da je bilo že takrat jasno, da so bili roki projektov postavljeni močno optimistično in mnogi smo na to že takrat opozarjali. Še eno dejstvo pa je, da noben bojni načrt ne preživi srečanja s sovražnikom. In županova ekipa je hitro ugotovila, da za izvedbo teh načrtov niti ni pogojev, zato jih je začela ustvarjati.

Strateški prostorski načrt, ki bo verjetno sprejet letos ali prihodnje leto, bomo lahko šteli za najpomembnejši dosežek prve polovice, če ne morda kar celotnega mandata. S tem dokumentom bo namreč zakoličen nadaljnji razvoj prestolnice. Dodajmo še simbolni pomen stadiona v Stožicah, ki so ga – pa čeprav z zamudo – vendarle začeli graditi, Emoniko, severna vrata, džamijo ter še kaj in kaj hitro postane jasno, da bo imela Ljubljana čez dve leti precej drugačno podobo.

Zadnji dve leti so zaznamovale tudi raznorazne civilne iniciative, ki so kot gobe po dežju rasle v tistih predelih belega mesta, ki jih je hotela mestna oblast urediti, razširiti, dopolniti ali kako drugače prenoviti. Skupni imenovalec tem iniciativam je bil najprej odpor do sprememb, a v večini primerov se je kljub vsemu odprlo nekakšno polje komunikacije, čeprav je ta občasno zelo konfliktna. A vsaj poteka. Včasih se – predvsem članom teh iniciativ – zdi, da je vse skupaj bob ob steno, a v resnici ni tako. Morda ta dialog še ne teče tako, kot bi moral, a dejstvo je, da se neposredna izmenjava mnenj dogaja. Kar je pozitivno. Za tango pač potrebujete dva.

Seveda pa sta zadnji dve leti minili tudi v znamenju političnega duela med mestom in državo. Zoran Janković je sicer trdil, da ni politik, a dejstvo je, da se je zelo hitro znašel v političnem konflitku z državo, iz katerega je izšel kot eden od zmagovalcev. Če smo se pri pokrajinskem refendumu še lahko muzali ob izjavah, v katerih si je župan včasih pripisal prevelik delež zaslug za volilno abstinenco, je popolnoma jasno, da je k tesni zmagi trojčka na parlamentarnih volitvah močno pripomogla prav nadpovprečna volilna udeležba v Ljubljani, h kateri je pozival Janković.

Župan je torej sam, s svojo ekipo in v navezi z njemu bližnjo politično opcijo ustvaril pogoje, v katerih za razvoj mesta ne bi smelo biti več ovir. Vsaj tistih, političnih ne. Zato bo zanimivo videti, kako se bo v naslednjih dveh letih razvijal odnos med mestom in državo na eni, ter med mestom in meščani na drugi strani. Predvsem pri slednjem je upati, da se bo komajda odprto polje komunikacije razvilo v neko normalno kulturo dialoga, ki ustvarila več energije, kot jo obe strani porabita za to, da se poskušata slišati.

Po domače povedano, če bodo tudi člani civilnih iniciativ sprejeli dejstvo, da smo skupaj v istem čolnu in če bo mestna oblast imela dovolj potrpljenja tudi za tiste, ki včasih ne morejo veslati tako hitro, kot bi si želeli, sta lahko naslednji dve leti zelo zelo produktivni

Sicer pa se kaj lahko zgodi, da bo konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Čeprav si prav vsi prizadevajo karseda zmanjševati pomen kratkega stika med Karlom Erjavcem in Borutom Pahorjem prejšnji teden in čeprav bo že čez nekaj ur, ko bo konec DeSUSove klavzure, že več jasnega je položaj za Pahorja in usodo njegove bodoče koalicije dosti bolj usoden, kot se zdi. Dejstvo namreč je, da je Erjavec začel napenjati elastiko, ki kaj lahko poči. In če se bo to res zgodilo, jih bosta po zobeh dobila tako Erjavec kot Pahor. Vprašanje je, ali si lahko kdo od njiju to privošči.

Od današnjega DeSUSovega sejanja si trezne glave obetajo manjše discipliniranje predsednika stranke, ki – za mnoge nerazumno – vztraja pri položaju obrambnega ministra. A če je res, kar mu je rekel Borut Pahor, češ da položaja obrambnega ministra Erjavec enostavno ne more imeti, potem je to eden od bolj resničnih stavkov, ki smo jih zadnje čase slišali v slovenski politiki.

Potem ko so Erjavca z afero Patria več let vrteli na počasnem ognju, bi bil njegov obstanek na tem položaju briljantna politična zmaga in zelo verjetno že kar usodna napaka Boruta Pahorja. Če odmislimo dejstvo, da bi si Milan Cvikl zaradi tega od jeze verjetno odgriznil roko, bi obrambni minister Erjavec pomenil tako hud kompromis, da bi Pahorjev politični kapital, kolikor si ga je nabral z volilno zmago in obljubami o strokovnosti pred politično pripadnostjo, v trenutku izpuhtel.

Po drugi strani pa je Erjavcu verjetno jasno, da mu bo v koaliciji s Pahorjem dosti težje kot mu je bilo v koaliciji z Janšo. Pred tedni smo že zapisali, da DeSUSu grozi utopitev v množici socialno naravnanih strank. A zdaj se izkazujejo še drugi vidiki njegove dileme. Gledamo namreč neke vrste burleskno ponovitev filma izpred štirih let, ko se je upokojenska stranka znašla pred podobno dilemo, le da je takrat za vsako ceno v koalicijo rinil Anton Rous, pa se mu je zgodilo članstvo, na vrh pa je takrat splaval Karl Erjavec.

Anton Rous je takrat podcenil svoje članstvo, Erjavec pa je verjetno rahlo precenil svoj pogajalski položaj. Dejstvo namreč je, da za obstanek v vrhunski politiki on osebno potrebuje ministrski položaj, saj mu volivci poslanskega niso naklonili. Če DeSUS slučajno obstane v opoziciji bi Erjavec tako delil žalostno usodo Bojana Šrota, predsednika stranke, ki ni bil izvoljen v parlament. Taki predsedniki navadno ne trajajo dolgo.

No, vztrajanje na izhodiščnih stališčih je seveda nevarno tudi za Pahorja. Če bi Erjavec namreč presodil, da se bo potopil s plapolajočimi zastavami, bo to v sila neroden položaj postavilo šefa SD, saj manjšinska vlada ni ravno nekaj, kar bi si človek želel. Še posebej, če jo bo ta človek vodil. Poleg tega bi moral predsednik Türk kar precej premisliti, preden bi dal Pahorju mandat za sestavo takšne vlade. V takem primeru se kaj lahko zgodi, da se iz ozadja prebije Janez Janša, ki ga – to lahko stavimo – pri sestavi vlade ne bi omejevali zadržki iz naslova strokovnosti. Pa tudi koaliranje nacionalisti je nekaj, kar bi prej pripisali Janši kot Pahorju.

Skratka – igra, ki sta se je lotila Pahor in Erjavec na prvi pogled zgleda sila nedolžna, a ima lahko za oba silne posledice.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Nekaj mora biti hudo narobe, če centralne banke najbolj razvitih držav na trg vržejo tisoč petsto milijard dolarjev in še znižajo obrestno mero, zgodi se pa nič. To, kar je hudo narobe, je seveda ugotovitev, da so tisti, ki smo jim zaupali, da bodo z našim denarjem ravnali gospodarno, tako hudo zavozili, da se samo še držijo za glavo.

In preden kdo poskoči, češ da ne gre vseh metati v isti koš: ko je šlo finančnim trgom kot po maslu, so bili vsi, ki so živeli od provizij in obresti – od zadnjega posrednika za investicijske sklade do prvega predsednika najbolj vplivne investicijske banke čez lužo – polni visokoletečih besed o tem, kako je zdaj drugače, ker je globalizacija naredila svoje in se lahko denar ter naše in vaše investicije selijo iz enega konjukturnega trga k drugemu, pri tem pa ohranjali donose.

Globalizacija je bila super, enkratna, dokaz, da je kapitalizem prevladal, zavladal in obvladal. In tisti, ki so obvladali kapitalizem, so lebdeli nekje med statusom gurujev dvanajste stopnje in nižjih božanstev. Razlagali so nam, kako je dobro, da smo na pravi strani globalizacije, da je treba na ta-in-ta vlak skočit zdaj, kako bo potem prepozno in oh in sploh.

Zaupanje. Ob vseh strah zbujajočih besedah, ki so jih bruhali raznorazni strokovnjaki za ta ali oni segment finančnih trgov, se je na koncu izkazalo, da te trge poganja zaupanje. Zaupanje, da tisti, ki upravlja z vašim denarjem, ve kaj dela. Da so bili »izvedeni finančni instrumenti« naložba stoletja. Da so banke posojale denar samo kreditno sposobnim. No, izkazalo se je, da so denar dobivali tudi kreditno nesposobni, da so »izvedeni finančni instrumenti« samo drugo ime za slabe hipoteke in da tudi borzne posrednike in upravljavce premoženja žene gredni nagon, pa so vas točno pred tem opozarjali.

Potem, ko je v zadnjih desetih, dvajsetih letih kapital kot roj kobilic skakal od enega trga k drugemu, se pasel na polju nerazvitih in mrmral melodijo o liberalizaciji trga, mu je zmanjkalo pašnikov in je potrkal še na domača vrata. Razvite države so v slabem letu dni spoznale tudi tisti drugi konec globalizacijske palice, ki bi – če je na tem svetu res kaj pravice –moral po ustih najbolj udariti tiste, ki so nam še pred kratkim predavali o tem, kako Slovenija zaostaja za razvitim svetom in da bi morala bolj odpreti svoje finančne trge.

Vse skupaj spominja na socialistični vic, ko se v domačo vas z močnim Mercedesom pripelje uspešen podjetnik, in v ovinku zapelje v čredo ovac, kjer izvede pravi masaker. Šokiran stopi ven in začne vpiti na kmeta, ali je mentalno zaostal, da ima ovce takole na cesti. Kmet pa mu mirno odgovori, da še dobro, da je zaostal, sicer bi podjetnik povozil tudi njega. Tako pa so žrtve samo med ovcami.

Zdaj, ko kapitalizem zahteva davek tudi v svoji domovini, pa dovčerajšnji branitelji svobodnega veselo nacionalizirajo banke, s posebnimi pooblastili v eni in Kardeljevimi zbranimi deli v drugi roki. In četudi so se nekateri trgi danes obarvali zeleno, to še ne pomeni, da je hudega konec, pač pa je samo dokaz, da je prisotnost države oziroma držav na finančnem sektorju še kako potrebna. Upati je samo, da ni prepozno in da se da še kaj rešiti.

V nasprotnem primeru smo priče začetku konca sveta.

Tedensko komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

To, da šef države, ki po ustavi skliče novi parlament, ob koncu mandata starega priredi sprejem za odhajajoče parlamentarce in vlado, je prijetna novost. Predsednik Türk je tudi na ta način – skozi ceremonijo in proceduro – pokazal, kako si predstavlja delitev oblasti. Tri enakopravne veje oblasti se v najbolj kritičnem trenutku demokracije – prehoda od stare k novi oblasti – dobijo pri šefu države in vrhovnemu poveljniku, kjer skozi besedo in držo povedo, da je vse v najlepšem redu.

Iz petkove odsotnosti večine članov Janševe vlade in tudi lepega števila parlamentarcev gre tako sklepati, da ti fantje in dekleta (čeprav gre predvsem za fante) mislijo, da stvari niso v najlepšem redu. Še posebej v oči bijoča je bila odsotnost predsednika vlade, ki se je sicer opravičil, ampak kakšnega hudega razloga ni navedel – vsaj javno ne. S tem je odhajajoči premier, ki bo od petnajstega oktobra dalje opravljal le še tekoče posle, še enkrat pokazal aroganco in užaljenost, ki smo jima v zadnjih štirih letih bili tolikokrat priča.

Če vas predsednik republike povabi na sprejem ob koncu mandata, kjer se vam želi – četudi samo formalno – zahvaliti za dobro delo in službo domovini, se povabila ne odkloni. Pika. Janša pa je dogodek nonšalantno prešprical, najbrž iz podobnega razloga, kot je teden dni pred tem prešprical prvo povolilno soočenje na nacionalni televiziji in se le dve uri kasneje pojavil na Odmevih, kjer je lahko po mili volji analiziral in razpredal, brez neprijetnih replik.

Resda je izpostavljanje Janševih vladarskih potez te dni res že podobno bičanju crknjenega konja, a njegovo forsiranje kalimerovstva postaja že prav patetično. Pristanek v opoziciji je gotovo šok za vsako stranko, ki je bila na oblasti – kakšna lahko zaradi tega tudi razpade – ampak po tem, ko se polovico leta stiskal roke državnikom polovice sveta in nekaj atomskim velesilam (Vladimir Putin še čaka na svojo priložnost), bi si človek predstavljal, da se bo odhajajoči šef vlade navzel kaj občutka za demokratično formo. A kot kaže, mu je ta blizu samo takrat, ko mu njen rezultat ustreza.

Po drugi strani pa so se pretekli konec tedna pri predsedniku države nagnetli tisti, ki jih ne bo več. Poslanci in ministri Nove Slovenije, trdni člani koalicije, ki so -potem, ko so pomagali parlament spremeniti v glasovalni stroj – zgrmeli po stopnicah priljubljenosti na nekaj zelo podobnega smetišču zgodovine, so kar naenkrat odkrili lepote parlamentarne demokracije in se zahvaljevali predsedniku države, da se je – prosto po Mojci Kucler Dolinar – pravilno odločil in jih ni pozabil.

No, o lepoti trenutka je imel marsikaj povedati tudi predsednik parlamenta France Cukjati, ki - tako kot Janša – to kmalu ne bo več. Človeku bi se skoraj oko orosilo, ko je poslušal navdušenje nad spoštovanjem zakonodajne veje oblasti. Še bolje bi bilo, če bi to isto spoštovanje instituciji, ki jo je vodil, zadnja štiri leta izkazoval tudi Cukjati sam. Tako pa je aktivno sodeloval pri podrejanju parlamenta izvršilni oblasti in je vsakršno rošenje organov vida še najbolj podobno brezhrbteničnemu licemerstvu brez kančka samokritike.

Če naj v tej državi ponovno vzpostavimo neke vrste enakopravnost vej oblasti, potem predsednik vlade in predsednik parlamenta ne smeta prihajati iz iste stranke. In čeravno se zdi, da Borut Pahor revolucionira slovensko državno ureditev, ko (zaenkrat) trdovratno vztraja prav na tem principu, gre v bistvu za odkrivanje tople vode. Taka delitev oblasti namreč omogoča tako medsebojni nadzor vej oblasti kot medsebojni nadzor koalicijskih partneric. Kot je dejal Lenin: zaupanje je dobro, kontrola je boljša. Hec je bil v tem, da je v preteklem mandatu kontrolo izvajal tisti, ki bi moral biti kontroliran.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Foto: Urad predsednika republike

Karla Erjavca že teden dni vsi porivajo v naročje Boruta Pahorja in zdi se, kakor da je tudi aktualni obrambni minister popustil pod pritiski in svojo zabavljaško retoriko nekoliko omilil, prav tako pa tudi hecne želje po tem, da bi postal oziroma ostal obrambni minister.

Jasno je, da levi trojček potrebuje še enega koalicijskega partnerja in DeSUS se zdi naravni kandidat. V bistvu je. Spomnimo, da je stranka upokojencev nastala tako, da so se odcepili od stranke SDP (zdajšnjih Socialnih demokratov) in se na splošno presenečenje uvrstili v parlament.

A kljub temu »naravnemu zavezništvu«, kot bi verjetno rekel še vedno aktualni ministrski predsednik, je predsednik stranke Karl Erjavec pred zelo neprijetno dilemo, verjetno na usodnem razpotju njegove politične kariere, po kateri je do sedaj veslal z neverjetno lahkoto.

Namreč, če sprejme povabilo v koalicijo levega trojčka (iz česar bi nastal četverec z, upajmo, sposobnim krmarjem), potem je jasno, da Erjavec ne bo več minister na njemu tako ljubemu obrambnemu resorju. Če bi Erjavec ostal obrambni minister, bi si Milan Cvikl verjetno od groze kar roko odgriznil, vlada pa bi že na začetku izgubila lepo mero kredibilnosti.

S tega vidika se zdi, da bi Erjavcu bolj dišalo sodelovanje v koaliciji Janeza Janše, kjer bi svojo kožo gotovo dražje prodal. Hkrati bi se v takšni postavitvi dosti lažje predstavljal kot »edini branik pravic upokojencev«, kar mu je – mimogrede – zelo dobro uspevalo zadnje štiri leta in pripomoglo k dobremu rezultatu pred tednom dni. A v tem primeru bi se moral Erjavec soočiti z nezadovoljstvom v lastni stranki. Ne gre namreč pozabiti, da je DeSUS v koalicijo z SDS pred štirimi leti vstopil z Antonom Rousom kot predsednikom, revolt v stranki pa je nato odnesel Rousa in nastavil Erjavca.

Hkrati pa koalicija s trojčkom pomeni, da bo na področju socialne politike in hvaljenja z njo kar nekaj gneče, saj med upokojenci v velikem številu volivce nabirajo tudi Socialni Demokrati, pa tudi Zares in LDS sta (vsaj programsko) zelo socialno naravnani, zato se bo moral predsednik DeSUSa kar potruditi, da se ga bo slišalo in videlo pri temah, ki mu »nosijo« glasove.

DeSUSu pri koaliranju na levi torej grozi, da se bo utopil v gneči socialno čutečih koalicijskih partnerjev, pri koaliranju na desni pa revolt v lastnih vrstah, ali celo poslanska nepokorščina, da o reprizi puckizmov ne govorimo. Muke po Karlu, torej.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

To je to. Razlika je tesna, dosti tesnejša kot so napovedovali rezultati vzporednih volitev, a kaže, da bo tistih 1,2 odstotka Boruta Pahorja preselilo na Gregorčičevo. Dejstvo, da Janez Janša včeraj zvečer ni priznal poraza priča o tem, da je rezultat res zelo tesen in Janša ima prav, ko pravi, da mu lahko glasovi iz tujine prinesejo še en poslanski mandat, s čimer bi se po njihovem številu izenačil z Borutom Pahorjem.

Jasno je predvsem, da je včeraj zmagal levi blok, medtem ko je na desnem Janša ostal bolj ali manj sam. Srednjeročno se mu to lahko celo obrestuje, a zaenkrat kaže, da je moral popolno prevlado na desnici plačati z izgubo oblasti.

Janša je sicer vzroke za včerajšnji rezultat ponovno iskal povsod drugod, razen pri sebi. Res je, da mu je uspelo ponoviti rezultat izpred štirih let, a ugotovitve, da so mu škodili Strojanovi, pa orožarske afere, pa mobilizacija levice v zadnjem tednu, pa Ljubljana, ki da je spet premagala Slovenijo, so – roko na pljuča – izzvenele malo čudno. Dobro, verjetno so res vplivale na volilni rezultat, ampak pri tem je potrebno poudariti dvoje: vse te stvari si je Janša bolj ali manj zakuhal sam, ker je bodisi kot premier reagiral prepozno, bodisi neprimerno. Posebej afera Strojan je zelo povedna. Janša je bil leta 2004 izvoljen tudi na krilih protiromskih protestov, kjer je z veseljem govoril v megafon, ko pa se mu je ta politika vrnila kot bumerang, je kriv nekdo drug?!? No, je pa res, da tokrat ni omenjal medijev in tajkunov.

Dosti bolje se bo godilo Karlu Erjavcu, ki bo zelo verjetno dobil vabilo tudi v novo vlado, celo ne glede na to, kdo jo bo sestavil. A eno je gotovo. Če bo mandatar Pahor, potem Erjavec gotovo ne bo ponovno vodil obrambnega resorja. Pravzaprav bo zanimivo videti kako bodo sodelovali Erjavec in tisti, ki so ga še pred dnevi pozivali k odstopu.

S sestavljanjem koalicije zna biti še velik hec, saj so načeloma odprte še popolnoma vse možnosti, pri čemer je potrebno vedeti, da novo vladno ekipo čakajo zelo konkretni izzivi predvsem na področju gospodarstva, saj je že dolgo jasno, da so gospodarski rezultati, s katerimi se je hvalila Janševa ekipa v najboljšem primeru prehodnega značaja, v naslabšem pa kar pravljice za lahko noč.

A to v ničemer ne daje novemu mandatarju nikakršnega odpustka. Če Borut Pahor dobi in sprejme mandat za sestavo vlade, potem ve, v kaj se spušča. Levi trojček je zmagal zato, ker je obljubil da zna več in bolje od trenutne vlade. In če skupaj obljubljajo drugačno politiko, potem v naslednjih štirih letih ne sme biti izgovarjanj na »prejšnjo vlado« ali pa kazanja s prstom na svetovne gospodarske cikle ali kaj tretjega.

Pred štirimi leti smo na tem mestu zapisali Hic Rhodos, hic salta. Tu imaš, zdaj pa pokaži. Res da ne bo enostavno, ampak če bi slovenski politiki hoteli enostavno službo, potem bi si pač morali izbrati drug poklic

In Pahorju v koaliciji, ki se napoveduje, res ne bo enostavno. Rivalstvo med tremi levimi strankami, ki je bilo v predvolilni kampaniji še nekako zdravo, se lahko hitro sprevrže v zamejevanje vrtičkov, boj za zasluge in boj za vpliv. Za razliko od desnice, levica pač nima izrazitega voditelja, kateremu bi ostali sledili. Borut Pahor bi to lahko bil, če bi se med soočenji bolje odrezal ali pa če bi bil naskok njegove SD pred Janševo SDS večjo kot dober odstotek. A ker se nič od tega ni zgodilo, bo usoda preživetje koalicije odvisno od tega, koliko bodo vsi trije voditelji kontrolirali vsak svoj ego, pa še kakšnega v njihovih vrstah.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Če bi naše ljube televizije želele narediti zares zanimivo predvolilno soočenje, potem bi v tistem majhnem kvadratku, kamor ponavadi posadijo tolmača za znakovni jezik, kazali predstavnike za stike z javnostjo posameznih kandidatov medtem, ko bi njihovi varovanci razlagali svoj najnovejši masterplan, ki naj iz Slovenije naredi svetilnik, branik, okop, zgled, vrh ali kakšno drugo reliefno značilnost.

Obrazi, ki bi jih izmenično preletavali izrazi nejevere, groze, straha in končno olajšanja, ko bi njihov človek pred kamero končno umolknil, bi bili zelo verjetno neskončno zabavni, še posebej v takem soočenju, kot je bilo denimo zadnje med Dimitrijem Ruplom in Ivom Vajglom, kjer sta se oba potencialna zunanja ministra spopadla tako zelo na nož in nediplomatsko, da se je pisec teh vrstic več kot enkrat vprašal »če se tako dajeta kandidata za zunanjega ministra, kako bi se šele obdelovala kandidata za kulturnega ministra?«

Nekateri pravijo, da mora dober predstavnik za stike z javnostjo (piarovec) vnaprej vedeti, kaj bo njegov varovanec povedal. Da mora do obisti poznati njegova politična in osebna stališča, in da mora znati predvideti reakcije svojega klienta. S tega vidika so televizijska soočenja lahko dokajšnja živčna vojna, saj piarovec ne more kar poseči v debato in reči »naslednje vprašanje, prosim« ali kaj podobnega. No, roko na pljuča, letošnja volilna kampanija je (z izjemo Pahorjevega potenja in spopada dveh zunanjih ministrov) ponudila bolj malo tovrstnih trenutkov.

Teme, ki prevladujejo zadnje leto in več, kolikor traja aktualna predvolilna kampanija, so bolj ali manj znane. Patria, tajkuni, mediji, inflacija, poroka, red bull… res, včasih se zdi, kot da lahko vsaj malo razgledan volivec (volivka pa sploh) že vnaprej pove, kako bodo politiki odgovorili na zastavljeno vprašanje. In potem se čudijo, če slišijo da »so vsi isti«. Težava slovenske – včasih tudi evropske – politike je v tem, da je kratko malo ostala brez domišljije. Ko so aktualno oblast spraševali, kako misli umiriti inflacijo, je s prstom kazala ven, češ v tujini je podobno, ko pa so izzivalce povprašali o istem, so povedali samo, kaj bi moralo biti narejeno pa ni bilo. In tako v nedogled.

Piraovci namreč ne morejo delati čudežev. Oblikovanje politik je še vedno naloga politikov in strokovnjakov in to kljub temu, da živimo v dobi, kjer lahko en dvajsetsekundni nastop naredi ali uniči politika. Predstavniki za odnose z javnostjo lahko politiku pomagajo njegove ideje predstaviti medijem in volivcem, a če vsebina ne preseneča, potem se tudi drugačni predstavitveni pristopi hitro izpojejo

Najbolj žalostno pa je, da se pogosto zdi, kot da smo dandanašnji vsi mi po malem piarovci naših politikov. Vnaprej vemo, kaj bodo povedali, a ko začnejo govoriti, nas neredko spreletavata nejevera in groza. In ko jih volimo, zagovarjamo stališča tistega politika, kateremu smo namenili svoj glas. A piarovci imajo še neko drugo lastnost. Svoje kliente lahko zapustijo in gredo delat drugam. Podobno lahko storimo tudi mi. Če politiki nimajo domišljije, to ne pomeni, da je ne smemo imeti tudi mi.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Predvolilni boj, ki se je začel pred skoraj letom dni, ko je bil za predsednika republike z velikanskim naskokom izvoljen Danilo Türk, se je prevesil v napeto končnico. Kampanija se je začela in do 21. septembra se bo v tej državi bolj ali manj vse vrtelo okoli velikega števila kandidatk in kandidatov za poslance, ter dokaj manjšega števila kandidatov in kandidatke za ministrskega predsednika oziroma predsednico.

Jasno je, da v zadnji mesec dolgega predvolilnega boja stranke ne vstopajo v enakopravnih položajih. Če ne drugega, je to razvidno iz anket, ki nazorno kažejo, da se za prvo mesto med strankami bojujejo Pahorjevi socialni demokrati in Janševa SDS. A hkrati ne moremo mimo dejstva, da se – to je treba povedati – ravno z izpostavljanjem tega dvojca ostale stranke postavljajo na stranski tir, s čimer se vtis blokovske delitve med volilci še bolj utrjuje. Debata o tem, ali je to lahko dobro ali slabo, bo verjetno večna, a dejstvo je, da so si na državni televiziji ponovno – kot pred dvema letoma pred lokalnimi volitvami – privoščili ne tako zelo majhno manipulacijo, ko so dan pred uradnim začetkom predvolilne kampanije soočili Janšo in Pahorja, ostale strankarske voditelje pa pustili ob strani. In čeprav so soočenje »zapakirali« v oddajo Tarča, je jasno, da je šlo za obvoz zakonskega določila, da RTV Slovenija, ki je vsaj na papirju še vedno javi servis, vse politične stranke obravnava enako. Toda, ker se je vse skupaj zgodilo dan pred predvolilno kampanijo, je menda vse v redu.

In – roko na srce – morda se marsikateremu strankarskemu voditelju, ki so si soočenje ogledali le na posnetku, prav od srca smeji. Stvar je namreč taka, da se Borut Pahor kot premierski izzivalec ni izkazal. Kdo ve, morda smo pričakovali preveč, a na trenutke je bilo prav neverjetno, kako je Janša delal napako za napako, Pahor pa je stal kot lipov bog in je na Janševa nizanja dvomljivih podatkov odgovorjal z »to bomo še preverili«.

Zato je seveda – ne glede na to, kdo od obeh vam je bližje – potrebno ugotoviti, da je v prvem soočenju zmagal Janša. A to ne zato, ker bi bil nevemkako dober, pač pa zato, ker je bil Pahor tako zelo slab. Za premierskega izzivalca bi pričakovali, da bo nanizal vsaj del svojih politik, da bo prikazal alternativo in da bo svoje trditve o slabih potezah te vlade podkrepil s podatki. Načeloma naj to ne bi bilo pretežko, če pa potrebujete namig, omenimo ključne besede: Mercator, inflacija, Delo, Istrabenz, nezaupnica, Dimitrij Rupel. Če naj omenimo le nekatere.

A Borut Pahor je sredi preteklega tedna ostal tiho kot miš. Zato se človek vpraša, ali so tisti mediji, ki so zmago pripisali Pahorju morda gledali katero drugo soočenje. Tudi da bi dvoboj označili kot izenačen, bi potrebovali veliko domišljije. A očitno za nekatere to ni težava. Tudi za to, da bi Janeza Janšo dojeli kot političnega naslednika Janeza Drnovška potrebujete zelo bujno domišljijo. A dogaja se prav to. Če se Janez Janša razglasi na naslednika Drnovškove povezovalne politike, se lahko samo vprašamo, kako si stranka, ki je v svojih opozicijskih časih zagovarjala blokovsko delitev političnega prostora in od svojih članov zahtevala raznorazne izjave o tem, da niso nikoli sodelovali s socialističnim represivnim aparatom, kako si stranka, ki temelji na antikomunizmu, razlaga politično povezovanje.

A očitno je to mogoče. Tako denimo lahko Janša s popolnoma resnim obrazom reče, da je zdravstveni sistem res verjetno najboljši del nekdanjega socialističnega sistema. In to taisti Janša, v senci katerega so Mičo Mrkaić in njegov debatni krožek ekonomistov poskušali demontirati javno zdravstvo do temeljev. In ko Janša to izjavi, Pahor ne trzne niti z očesom. Res, naslednjih sedemindvajset dni bo vaša domišljija na preizkušnji.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc