A propos ob 15h: Od Roške preko Njegoševe in Slovenske do Libelič in Velikovca

Urbanist, profesor in podžupan (ne nujno v tem vrstnem redu) Janez Koželj je eden od ljudi, ki so v urbanističnem smislu najbolj zaznamovali Ljubljano. Hkrati je tudi pozoren opazovalec in poslušalec sveta okoli sebe. To ga pogosto vodi do spoznanj onkraj njegove poklicne in akademske sfere. V tokratni oddaji A propos ob 15h smo se skupaj z njim dotaknili obeh plati tega kovanca. Pozorno opazovanje prestolnice in življenja v njej ga vodi pri poravnavi starih urbanističnih dolgov, kot je bil, denimo, Fabianijev most med Roško in Njegoševo, hkrati pa mu omogoča premike, kakršen je zapora Slovenske za osebna vozila. Po drugi strani pa ta isti pristop pripomore, da marsikateri zgodovinski dogodek lahko pogleda v drugačni luči in si tako razjasni marsikatero dilemo. Tudi, denimo, vprašanje koroškega plebiscita.

Arhitekt Janez Koželj, od leta 2006 podžupan MO Ljubljana, je bil rojen davnega osvobodilnega leta 1945 v Ljubljani. Je redni profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, kjer poučuje urbanistično oblikovanje in arhitekturno projektiranje in ki predava tudi v okviru podiplomskega študija in je mentor na številnih mednarodnih urbanističnih delavnicah doma in v tujini. Pod njegovim vodstvom in nosilnim avtorstvom so na nekaterih mestnih vpadnicah, kjer jih prečka znameniti in v svetu edinstveni spomenik Pot spominov in tovarištva, nastale veličastne jeklene konstrukcije v čast pogumu, uporu in svobodomiselnim prebivalcem z žico obdanega mesta, ki so jih drugače misleči poenostavljeno poimenovali rdeče zvezde in ki so jih zmogli požagati samo s prevaro, češ, da jih je treba zaščiti in znova prebarvati – končale pa so na odpadu s starim železjem…

Urbanistično oblikovanje ga je odpeljalo v različne kraje, vasi, mesta, kjer bila prav prestolnica, njegova Ljubljana, posebna priložnost za ustvarjanje poslovnih, bivanjskih, rekreativnih in kulturno-vzgojnih objektov – pa tudi infrastrukturnih podvigov, kot je na primer avtocestni mega-objekt viadukt Črni kal. Ali pa vztrajanje, da je trpežen, temeljit granitni tlak na ljubljanskih ulicah in trgih, potem, ko se obnovijo in posodobijo komunalni vodi, ter še več parkov in prostora pešcem in kolesarjem – odločitve za dolga desetletja v prihodnosti.

Pred poldrugim mesecem sta se z avtorjem tokratne oddaje Andrejem Pengovom srečala na nekem lepem, slavnostnem, vendar zelo intimnem dogodku, ko mu je – tako mimogrede, seveda ne brez razloga – začel pripovedovati o pravkar doživeti, zelo osebni izkušnji, ki je v temeljih stresla in na novo vzpostavila njegov pogled v nekaj in o nečem, kar je za mnoge predvojne in še več povojnih generacij veljalo za imperialistično svinjarijo, za krivico, ki je razklala slovenski živelj na Koroškem. Na tistega v južni Avstriji in na tistega na skrajnem severnem delu ozemlja, ki mu tako radi pripisujemo oznako – matica. Tak poseg v zakodirano sprejemanje neomajne edine in uradne »resnice« zmorejo le redki tako, da jim nov zorni kot in doslej neznana ali zamegljena sporočila o različnih nepremakljivih resnicah ne zamaje osebnega stališča do sveta, osebnih načel in ljudi okrog njega. Sprejme ga kot obogatitev in novo izjemno izkušnjo v nikdar dokončanem sestavljanju tistega, kar zmore biti temeljit, zahtevni premislek v iskanju novih dimenzij izjemnih kulturnih razsežnosti.

Oddaja A propos: ob 15h »odhaja« do jeseni na dopust – morda s katero od izjem, ki jih bo narekovalo ali naložilo življenje v kulturi, umetnosti, znanosti, raziskovanju….