[POLETNA EDICIJA] A propos ob 15h: Ugrešić/Buljanova Baba Jaga še vedno polni teatre
|
Letošnje 49. oddaje A propos: ob 15.h! sprva nismo načrtovali sredi te z viharji posejane vročine, vendar je njen nastanek zasluga prav tega prekurjenega poletja. Nastala je zaradi poletnih noči, ki so se minuli četrtek slovesno končale v nekdaj z Ljubljano pobratenem mestu – na Reki. Letošnje jubilejne desete Reške poletne noči, festival, ki ga ne bi bilo brez tamkajšnje glavne umetniške ustanove Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca, ki ga vodi gospa Nada Matošević Orešković, so se začele zadnji junijski dan z veličastnim programom pred gledališčem, na mestnih ulicah in z zahtevnim baletom ter s pevsko in orkestrsko postavitvijo Orffove Carmine Burane v pristanišču na pomolu Karoline Reške.
S to otvoritvijo so obeležili tudi vstop Republike Hrvaške v Evropsko unijo, o čemer smo podrobneje govorili v eni od prejšnjih oddaj. Ta festival ni zgolj revijalnega značaja, saj se ob koncu podelijo tudi nagrade strokovne žirije in občinstva. Letos so nagrado Novega lista, ki je strokovno priznanje za najbolj celovit umetniški dogodek, podelili koncertu »Classic & Jazz« v izvedbi Quarteta Gorana Končarja in Darka Jurkovića, občinstvo pa se je – kar je dokaj nenavadno glede na zahtevnost tovrstne glasbene literature – s 4.873 glasovi odločilo za opero Cavalleria rusticana v produkciji domačega multidiciplinarnega gledališča. Nasploh so bili glasbeniki tokrat za malenkost popularnejši od – na primer – gledališčnikov, ki so se s približno 120 glasovi manj uvrstili na sicer »šele« deveto mesto z ambientalno komedijo neznanega avtorja iz 17. stoletja Lukrecija o’bimo rekli požeruh – tudi v produkciji in izvedbi domačega gledališča. Tik za njo pa se je uvrstila predstava, ki je zaradi mnogih razlogov posebej pritegnila našo pozornost in ki je pravzaprav glavna vsebina te oddaje: Baba Jaga je snijela jaje, sijajne in v novejši hrvaški (politični) zgodovini tudi osovražene pisateljice, zdaj v Amsterdamu živeče Dubravke Ugrešić ter v dramaturški adaptaciji Ivorja Martinića in v režiji hrvaško-slovenskega režiserja, Prešernovega nagrajenca, Ivice Buljana.
Povzetek prevoda prvega dela pogovora z igralko HNK I. pl. Zajca Tanjo Smoje
Tanja Smoje, ki v uvodnem delu predstave, v prizoru brez besedila, vendar z glasbeno spremljavo klarineta nastopa kot njegovi mačehi (čarovnici Babi Jagi) nezaželena bodoča nevesta, s soigralko in soigralcem odigra glavno sporočilo pravljice, pove, da se z izbrancem ljubita potem pa mu mačeha podtakne nekakšen strup, tako da pade v nezavest; Nesojena nevesta se razjezi in se odpravi čez sedem hribov, sedem morij in sedem gora. Izbranec ji skuša slediti, vendar ga zaustavi in namero prepreči in mu ukaže, da naj ostane, kjer je. V čarobni skrinji pa je jajce, ki razreši vse težave, ljubezen pa se vrne v njeno srce.
Preden smo se posvetili tej igri, ki jo na Reških poletnih nočeh igrajo že tretjo sezono zapored in ki je vsakokrat povsem razprodana, smo se pogovarjali z intendantko reškega narodnega gledališča Nado Matošević Orešković, po poklicu dirigentko, ki je študirala v Ljubljani pri prof. Antonu Nanutu.
V igri, katere premiera je bila pred tremi leti prav na reških Pečinah, tik ob morju in ki so jo pomembno sooblikovali tudi slovenski in v Sloveniji delujoči ustvarjalci – ob režiserju tudi njegov asistent Robert Waltl pa kostumografka Ana Savić Gecan ter skladatelj in aranžer Mitja Vrhovnik Smrekar – mimogrede scenografija i oblikovanje luči na tem izjemnem gledališkem prostoru sta delo Buljanovega prijatelja svetovno uveljavljenega Francoza, ki dela v New Yorku Jeana-Guya Lecata, nastopa sedem ženskih, od tega tri nosilne, in pet moških likov. Glavne vloge je režiser zaupal prvakinjama Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu Ani Karić in Almi Prica ter prvakinji SNG Drama Ljubljana Mileni Zupančič. In prav njo, ki v tej predstavi upodablja lik sosede Bebe, ki je, kot se izkaže kasneje več kot samo soseda, smo najprej nagovorili k pogovoru. Posneli smo ga tik pred drugo letošnjo ponovitvijo te predstave.
Zgodba je na domiseln način pripeta na tudi pri nas, v vzhodno-slovanskem svetu pa sploh znano pravljico o Jagibabi in prežeta z njenim sporočilom. Seže v obdobje vsaj treh, če ne kar štirih generacij v prostorih, ki so jih določale Jugoslavija in še nekatere nekdanje socialistične države in razgalja ne le občutljive odnose med mladimi in starejšimi ženskami v družini, v soseščini, med ljubljenimi izbranci ali vsaj ljubezenskimi kandidati – kadar so vpleteni moški liki, temveč tudi v družbenih odnosih in celo v spreminjajočih se družbenih sistemih. Močno in podčrtano se dotakne tudi judovskega vprašanja. V času Jesenovca, pred in po njem, prav narahlo tudi danes. Vsekakor gre za pisateljičino in odrsko mojstrovino. Tudi zaradi izvrstne igralske zasedbe. Med prvimi našimi sogovornicami je bila »Mama«, v druge delu pa »Pupa« – Ana Karič.
Povzetek prevoda pogovora s prvakinjo HNK Zagreb, igralko Ano Karić:
Na naše vprašanje, kako je, ko igraš »odraslo« gospo, je povedala, da je igrala odrasle gospe že zelo zgodaj, na samem začetku kariere. Njena druga glavna filmska vloga v filmu Pustolovec pred vrati (Pustolov pred vratima, scenarij in režija Šime Šimatović, 1961 /op.a./), posneta po romanu Milana Begovića, je bila ena od teh. Snemanje je končala ob svojem 20-em rojstnem dnevu. Kakšno leto zatem je igrala mamo Dide Marjanović, ki je približno leto starejša od nje; torej – nikoli ni igrala naivk, niti takrat ne, ko je glede na leta tudi bila naivka. Vprašanje je duhovito, je podčrtala, vendar, kar je povedala, je resnica in dodala, da ji tovrstnih vlog, kar je razumljivo, niti ne ponujajo, čeprav se pogosto zgodi, da igra vloge žensk, ki so v besedilih in scenarijih mlajše od nje, saj režiserji in producenti natančno vedo, kaj je treba komu ponuditi. Za to predstavo, ki jo igrajo že tretje leto, v tempu, ko je med posameznimi predstavami ali nizi predstav precej časovne distance, je treba imeti neko posebno vrsto kondicije, nas je zanimalo… Tega so profesionalni igralci navajeni. Po nekaj mesecih premora predstavo znova obnovijo in to ni nikakršna težava, saj tovrstno kondicijo izkušeni igralci vsekakor imamo, je povedala. Tudi če je besedilo zahtevno, pri čemer pa je pomembno, da je besedilo dobro, kar je dobremu igralcu samo dodatni izziv. O avtorici besedila, ki je mednarodno uveljavljena pisateljica in je znana po ostrih, neprizanesljivih stališčih do družbenega dogajanja, je Ana Karić povedala, da je osebno žal ne pozna, saj si te predstave ni ogledala, pozna pa njeno literaturo, njene romane. Izjemno lepo piše, je še poudarila. O tej Buljanovi predstavi pa je rekla, da je to izjemna, odlična predstava. In po odzivih publike je to več kot očitno – s to predstavo so bili tudi v Sloveniji in tako izjemnega aplavza (v Mestnem gledališču ljubljanskem) se ne spomni. Vendar je najbrž povsem drugače igrati to predstavo v tem izvirnem ambientu nekdanjega hotela Park, ki je izbran nalašč za to predstavo, kot pa na gledališkem odru? Vsekakor, vendar vse ima svojo privlačnost, čeprav sprememba prizorišča sprva pomeni šok; no šok je najbrž premočna beseda. Ko pa so igrali drugič in tretjič, npr. v Splitu, Zagrebu, pa v Ljubljani v MGL in drugod, so se hitro, že po dveh vajah, prilagodili na novo okolje in drugačne pogoje; s tem izkušena ekipa nima nikakršnih težav.
Z Almo Prica, ki je v tej predstavi Mamina »Hči«, sicer najboljšo hrvaško gledališko igralko leta 2012, ki je tamkajšnje ocenjevalce prepričala z nastopom v Evripidovi tragediji Medeja v režiji Tomaža Pandurja, sva se pogovarjala o marsičem, tudi o njenem sodelovanju s tem slovenskim, no, mariborskim in do nedavnega tudi španskim režiserjem – še najmanj pa morda prav o predstavi Baba Jaga, za katero pravi, da v njej vsakokrat, čeprav včasih z veliki časovnimi premori, izjemno rada nastopa.
povzetek prevoda pogovora s prvakinjo HNK Zagreb, igralko Almo Prica
Tri leta je Alma Prica s to sijajno ekipo že angažirana v tej predstavi; koliko let pa v gledališču? Uh, precej… je odgovorila, nekoliko presenečena z vprašanjem… V gledališču je že vse od akademije, to je nekako od začetka 80-ih. Z igralskim delom je začela nekako leta 82, 83, pravzaprav 82-ega na poletnih igrah, s predstavo Hekuba, sijajne režiserke in pedagoginje Iciće – Ivice Boban. Cela generacija je bila z Ivico »potegnjena« v to avanturo… nadaljevali so z delom na igrah in nato v HNK (Zagreb), pa v Gaveli… Njeno matično gledališče je HNK v Zagrebu, v . posebno zadovoljstvo pa ji je, da je že tretje leto del te sijajne ekipe in zgodbe o Babi Jagi po romanu Dubravke Ugrešić. V čem je bistvo te zgodbe, smo jo še vprašali. Avtorica je izjemno inteligentna in duhovita, polna humorja in to je izjemen roman, Ivor Martinić je naredil sijajno priredbo in dramsko adaptacijo, dramatizacijo, Ivica Buljan pa je to z veliko zavzetostjo in s posebnim žarom poskrbel, da so se zbrali kot odlična ekipa z vsemi vsi zelo dobrimi sodelavci te predstave, je še povedal. O načrtih za prihodnjo gledališko sezono
Pa je dejala, da za zdaj še ve, kako bo zasedena, vendar ima še mnogo »živih« predstav iz prejšnjih sezon. Čez nekaj dni grejo v Dubrovnik, kjer obnavljajo Medejo v režiji Tomaža Pandurja, pravkar so se vrnili z Mittelfesta, kjer so premierno odigrali Krželevega Michelangela Buonarottija, tudi v Pandurjevi režiji, v tej pravkar minuli sezoni pa je igrala v predstavi Višnjik v režiji Vita Tauferja, v Treh kraljih z Acom Popovskim in tu je še v mnogih drugih predstavah. Ker so na gledališke tribune že začeli spuščati publiko, je v pogovoru postala vse tišja in ker se je morala se še malo »uglasiti« in ogreti in se še malo osredotočiti na to lepo besedilo predstave, ki ji je zelo ljuba, sva se pogovor tudi končala.
Tanja Smoje, igralka Drame reškega HNK-ja, je pred dvema letoma sodelovala s Slovenskimi gledališčniki (režiser Eduard Miler, dramaturginja Žanina Mirčevska) pri postavitvi Čehovih Treh sester, kjer je na domačem odru igrala Olgo. V Babi Jagi je pravljično dekle brez imena in resnična Shakejeva hči Rosie ter kasneje tudi Mevludinova punca. V začetku oddaje je na kratko povzela to pravljično zgodbo o čarovnici Jagi, ki jo premaga ljubezen.
(povzetek prevoda drugega dela pogovora z igralko HNK I. pl. Zajca Tanjo Smoje /v maski/): Na vprašanje, kaj pravzaprav dela v tej družbi (sicer samih odraslih gospa in nenavadnih gospodov), je igralka Tanja Smoje odgovorila, da nastopa v vlogi hčere postavljaškega očeta, Američana, ki si je s podobnimi nameni, kot drugi gospodje, omislil bivanje v čeških toplicah. Kot očetova spremljevalka se dolgočasi in nesrečna je – vse dokler ne spozna fanta, ki dela v »room sevisu«, kjer masira te tri »mlade« dame, odrasle gospe, ki so v toplice prišle iskat mladost. Ljubezen med njima vzplamti in vse stvari same po sebi postavijo na pravo mesto. Prava filmska, tudi gledališka pravljica, kjer je »tri« magično število.
Žarko Radić, sicer Splitčan, je tako kot Tanja Smoje, član domačega, torej reškega dramskega ansambla; še nedavno tega je bil tudi vodja, po njihovo – ravnatelj hrvaške drame v tem gledališču. Nastopal je v mnogih dramskih predstavah, najbrž v še več filmih in TV nanizankah in tudi slovenskemu občinstvu je znan kot Jastreb v znameniti partizanski nadaljevanki in filmu Kapelskih kresovi. V letih med 1973, ko je diplomiral na beograjski APFRT (po naše AGRFT) in 1985 je bil stalni član Pozorišta na Terazijah, kasneje beograjskega Sodobnega gledališča, od 2005 pa reškega HNK. Vmes je bil svobodni umetnik, potoval je po svetu in dlje časa živel v tujini. V tej predstavi nastopa kot odvetnik Arnoš Kozeny.
Povzetek prevoda pogovora z igralcem HNK I. pl. Zajca Žarkom Radićem:
Žarka Radića smo najprej vprašali, katero vlogo igra v tej igri… Tako kot večina, zlasti moškega dela ekipe tudi on oblikuje več likov – v prvem delu igra psihiatra, v drugem pa odvetnika… Ne pacienta pa ne igra; nikakor ne! Je zatrdil, češ, že tako je polno pacientov … in da bi potem še mi igrali paciente. Vloga advokata se mu zdi zanimiva, ker gre za nekega starega, zdelanega, negotovega, obrabljenega ljubimca, ki v zdravilišču pričaka dobro situirane babice, in ki jim skuša polepšati tamkajšnje bivanje. Rad igra to predstavo in tudi prizorišče je izjemno lepo, čeprav so jo igrali tudi v nekaterih gledališčih, ki pa se s tem okoljem ne more meriti. Bili so tudi v Ljubljani, vendar tu (na reških Pečinah), je bila tudi premiero, saj je to njeno izvirno prizorišče. Prav škoda, da je ne igrajo pogosteje, je potožil. Na sinočnji predstavi so imeli pravi mali nenačrtovani performas. Najprej je v predstavo dobesedno priletel roj nekih letečih mravelj in smo se jih s kriljenjem z rokami vsi skupaj – igralci in publika – otepali, kar je bil sam po sebi izjemen prizor, na koncu pa je začelo še deževati. Igralci so bili v bazenu, publika pa pod napuščem na zadnjem delu prizorišča, tako rekoč v globini odra. Vendar je bilo vse skupaj videti fenomenalno.
Podčrtal je, da je Ivica Buljan najbrž edini, ki zna kaj takega »zrežirati«. Četudi je bil prav takrat v Lizboni, smo mu »pritrdili« in nadaljevali pogovor z opozorilom na dejstvo, da so moške vloge v tej predstave tako nekako – za zraven, dodatne – nekako v slogu češ, če ni moških, tudi žensk ni… Pritrdil nam je in dodal, da pa imajo te ženske za sabo tako rekoč že celo življenje in da so spoznale, da lahko živijo tudi brez moških. To je očitno spoznala tudi avtorica tega besedila: moški so v življenju povsem nepomembni. Celo več, podari Radić: moški bomo nekoč, ko ne bomo več potrebni za reprodukcijo, končali na smetišču. Ampak – tudi v igralčevo (ne le igralkino) osebnost je vgrajena sla po igranju; najbrž bi on rad še dolgo nastopal…? Vsekakor, je priznal, in dodal – vsaj dokler nas imajo radi… Radi igramo samo, dokler nas marajo; ko nas nehajo imeti radi, nam seveda ni treba več igrati. In ko smo ga vprašali po letih, je podčrtal: »Nisem prestar, imam jih pravzaprav komaj 63!« Seveda smo se mu zahvalili za pošteno priznanje.
Damir Orlić, ki je pred tremi leti prevzel vodenje dramskega dela in je tako zdaj tudi ravnatelj Hrvaške drame v tem reškem gledališču igra Pupinega (Ana Karić) sina Davida, ob seveda še nekaterih mimobežnih pojavljanjih na prizorišču, ki mu ne moremo reči drugače kot oder ob bazenu…
Povzetek prevoda pogovora z igralcem in ravnateljem Hrvaške drame v HNK I. pl. Zajca Damirjem Orlićem
Najprej smo ga vprašali, kako je igrati »zgolj« podporno, obrobno vlogo enega /ali več/ moških likov v igri, kjer dominirajo ženske. Moške vloge, tudi njegove, v tej igri niso niti podpora, je povedal; so zgolj nekakšna »dekoracija«. Vendar, ko imate priložnost, posebej velja to za igralce njegove generacije, priložnost igrati s heroinami, junakinjami, divami igralstva kot so Milena (Zupančič), Ana (Karić) in Alma (Prica), je pravzaprav povsem dovolj sedeti ob strani in jih občudovati… Tudi po njegovem mnenju je besedilo nasploh in v celoti, dokaj zahtevno; morda je le drugi del nekoliko bolj sproščeno, nekoliko lahkotnejše napisano. Orlič v tej predstavi poustvari več likov, med njimi tudi nekaj tistih, kot so tipične vloge »statistov«, kot sta na primer Čarovnik in Bolgarski sosed, vendar na koncu, tako rekoč v končnem razpletu zgodbe, takrat ko se gledalcu razodenejo vse (v glavnem Pupine) skrivnosti igra v /Maminega/ vnuka; vlogo Pupe igra Ana Karić.
V predstavi Baba Jaga je snedla jajce nastopajo še druge igralke in igralci – Olivera Baljak, Jasmin Mekić, Zdenko Botić, Jelena Lopatić in igralec z markatno pojavo in sredi poletja z zimsko kučmo na glavi, ki pripravlja čevapčiče za občinstvo in katerega ime nam je odpihnil opoldanski maestral, ko smo pripravljali to oddajo. V predstavi že od samega začetka, ko publika vstopa v gledališki prostor nastopa tudi Orkester, ki ga vodi maestro Igor Vlajnić. Songe, za katere je besedilo napisala Olja Savičević Ivančević, pa pojeta Ivanka Mazurkijevič in glazbeni pripovedovalec, narator in igralec, tudi stari znanec Radia KAOS, frontmen legendarne rokovske turbo skupine Let 3 Zoran Prodanović Prlja, ki zase ne ve, kakšen glas poje… Vendar ga to tudi pretirano ne skrbi. Se pa to seveda lahko spremeni, če bo kdaj prestopil med klasične, morda celo operne pevce!
Povzetek prevoda pogovora s pevcem rokovske »turbo« skupine Let 3 in občasnim gledališkim igralcem in performerjem Zoranam Prodanovićem Prljo
Kar prepeva v tej predstavi najbrž ni rock, smo ga vprašali. Seveda ne, je odgovoril; to so nekakšni songi, ki jih je uglasbil Mitja Vrhovnik Smrekar, Olja Savičević Ivančič pa je napisala besedila. To so neke vrste pop glasba, pop-pesmi. Skratka, nekaj, kar je zunaj njegovega pevskega, glasbenega sloga, smo vztrajali! Lahko se temu najbrž tudi tako reče, vendar to ni tako zelo pomembno… Izzivali smo naprej, češ, narodno zabavno glasbo skorajda že pojete, in kdaj bo na vrsti klasika? Naši trditvi je z zadržkom pritrdil, o drugem pa pravi: »Kdo ve, morda se bo tudi to kmalu zgodilo«. Na vprašanje kakšen glas pojete in če je to morda bariton, smo dobili odkritosrčen odgovor: »Ne vem, pojma nimam… Nikdar nisem tega proučeval, meril…. Sicer pa nasploh rad delam z Ivico (Buljanom). Z njim sem delal že več predstav, tako da…« Najbrž bi ga moral povabiti tudi v Lizbono, kjer pravkar gostuje, smo ga prekinili…Morda, res, je dogovoril in pristavil, da je bil z njim že Venezueli, tako da se nima kaj pritoževat… (vmes, ko so ga klicali na glasovni preskus, kratko vajo pred predstavo) in je z glasnim odgovorom inspicientki, da pravkar daje intervju, najin pogovor tudi končal.
Prlja je moral takoj po pogovoru za to oddajo na zadnjo tonsko vajo, na preskus tik pred predstavo, mi pa na sedeže ob robu bazena. Kljub temu, da je ta predstava – skupaj z že omenjeno Lukrecijo in morda še katero postala del železnega repertoarja Reških poletnih noči – vsako poletje izjemno dobro obiskana in vsakič znova navdušuje občinstvo, kljub temu, da jo je ob premieri eden od kritičnih poznavalcev označil kot »vajo v stilu – za poletne noči in kot gledališko soap-predstavo, žajfnico z dvakratno varščino /garancijo/« pri čemer je najbrž mislil na izjemno zasedbo in vrhunske avtorje, jo tudi po toliko letih vsekakor priporočamo. Ne samo zaradi okolja, ambienta, v katerem jo izvajajo (saj so jo igrali ne le na Pečnih ob bazenu in morju, temveč tudi na nekaterih pravih odrih, med njimi tu na MGL-jevem) ali morebiti slovenskega deleža v njej, pač pa zaradi izjemnega besedila, ki sporoča še vse kaj drugega kot so zgolj čustva odraslih, zelo odrasli in še odraščajočih žensk, ki ob na trenutke nepogrešljivih moških sooblikujejo in več kot dostojno preživijo različne družbene in politične spremembe… Ljubljanske Križanke v katerem od prihodnjih poletij bi vsekakor bile dober izbor za njeno postavitev na nam bližnji oder; pa tudi ljubljanska Laguna in obalni San Simon ali vsaj Avditorij… Sicer pa tudi Reka ni prav daleč.
Od prvega julija smo menda spet v skupni nad-državi… Da so na Reških poletnih nočeh glasbene novitete nekoliko bolj priljubljene kot sijajne gledališke uprizoritve pa se zdi nekako samoumevno, bolj poletno, morda manj zahtevno… Čeprav lahko kaj hitro ob 28 festivalskih dogodkih, postavljenih na 15 različnih reških lokacijah kot so trgi, plaže, ulice, pristanišče, mestna stolnica, samostansko okolje, nekdanje tovarne, zgodovinske zgradbe in njihovi ostanki komu storili tudi krivico. Sodelovali so umetniki iz Hrvaške, Slovenije, Srbije, Italije, Mexica, Nizozemske, Rusije…
V 49- letošnji oddaji A propos: ob 15.h se je z igralkami in igralci pogovarjal avtor oddaje Andrej Pengov. Pri montaži posnetkov in končni realizaciji je sodelovala Urška Pengov Bitenc, programska realizacija in post-produkcija: Aljaž Pengov Bitenc.