Prispevki

Vrnimo se h Krizam v Slovenskem mladinskem gledališču, o katerih smo na Radiu KAOS že govorili, prvič kmalu po premieri na beograjskem Bitefu lani konec septembra; potem znova dober mesec po ljubljanski premieri, ko smo smo se pogovarjali igralcem z Vitom Weisom, tokrat pa ta intervju objavljamo tudi za spletno rabo in dodajamo, da so v tem gledališču novo leto začeli prav z nizom uprizoritev predstave Krize; Predstava je namreč za igralce fizično tako izčrpujoča, da jo je najbrž treba »pokuriti« takoj; Čim prej v letu, ki je ravnokar nastopilo, čeravno je za štiri polmaratonce in tri polmaratonke, obložene z osebno in/ali službeno dnevno navlako ura neprestanega teka na mestu pripoved brez besed, je za občinstvo ta njihov »tekst« razorožujoč skoraj tako, kot da bi gledalci tudi tekli in ne zgolj sedeli na tribuni prizorišča Stare pošte. Ob igralcih pri katerih moremo v tej predstavi občudovati in se čuditi tekaškim sposobnostim in mnogim drugim gibalnim spretnostim ter vzdržljivosti, do potankosti izčrtani odrski igri slehernega od sedmih tako različnih teles Sare Dirnbek, Iztoka Drabika Juga, Klemna Kovačiča, Drage Potočnjak, Katarine Stegnar, Vita Weisa in Gregorja Zorca. V »offu« posredovanem zvočnem posnetku nastopa tudi Blaž Šef kot pripovedovalec besedila iz knjige Jasona Hickla z naslovom Manj je več in Goba na koncu sveta Anne Lowenhaupt Tsing. Natančno premišljeni izbor iz njunih besedil v nepopustljivo lušči plasti napak aktualnega, na mestu topotajočega, v lastno entropično zanko ujetega kapitalizma. O predstavi, igralski in mizanscenski izkušnji v belo odetega odra z dvetindvajsetimi ostanki debel (na zid pribitimi drevesnimi štori), tako da se zdi, da je slehernik v igri s svojim vsakodnevnim ravnanjem kriv za natanko  štiri pogubljena drevesna debla, ko so igralski liki oblikovani kot gospodinja, obložena z nakupovalnimi vrečkami, s poslovnim kovčkom in torbami, s kravato ali brez nenehno potujoči biznismen, znucana povzpetnica, delavec – morda železokrivec ali celo inženir, dirjajoči poštar ali mladi oče na počitnicah, nam je nekatere odrske in zaodrske podrobnosti in sporočila predstave Krize razkril prav ta, slednji. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: Prispevki

Na petkov večer v Novem mestu, govorim o pravkar minulem Martinovem, v mestnem jedru zlepa ni bilo moč najti delujoče gostilne ali restavracije. Dva bifejčka, ja to že in ena sicer simpatična gostilnica v treh etažah, od tega sta dve kletni, ki – ob še vsaj za tretjino praznih mizah – v času do začetka predstave ni uspela postreči in ustreči vsem gostom, je bilo vse, kar je bilo tam in takrat dosegljivo. Še najbolj pri roki je tik pred osmo večerno uro bil mestni kostanjar, z merico, dražjo kot v Ljubljani in malo premalo pečenimi kostanji a se je dalo do konca Nevidne ženske s to tolažbo še kar zdržati. Iz Anton Podbevšek teatra so nas povabili na premiero Nevidne ženske, odrske uprizoritve besedila Slavenke Drakulić v prevodu in priredbi Špele Frlic in Ivane Djilas, ki podpisuje tudi režijo in ki v gledališkem listu med drugim zapiše, da… ko sanjamo, nismo nikoli stari osemdeset let. Starost ni nekaj, kar bi si kdor koli želel. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: Prispevki

Ko smo za objavo pripravljali že pred tremi tedni posneti intervju s Tiborjem Miheličem Sayedom, direktorjem SMG, nas je dosegla sijajna novica, da je na 65_Bitefu v Beogradu grand prix Mire Trailović za najboljšo predstavo prejel performans Solo v režiji in izvedbi Nine Rajić Kranjac, Nataše Keser, Benjamina Krnetića in Marka Mandića.Predstava je nastala v produkciji Nove pošte, že dodobra uveljavljenega ustvarjalnega hibrida SMG in Maske; Tudi letos so podelili dve nagradi grand prix, drugo je dobila belgijska plesna predstava Vsak poskus se bo končal z upognjenimi telesi in polomljenimi kostmi v koreografiji Jana Martensa. Pogovor z direktorjem SMG smo zastavili z namenom predstaviti novo, 67-o sezono  v tem ljubljanskem gledališču, ki so jo poimenovali Drugačna; Začela sva seveda z razlogi za tako poimenovanje, vendar pa preden zares začnemo: iz SMG so pravkar sporočili, da premiera igre Ljubimki, avstrijske pisateljice in dramatičarke, nobelovke Elfriede Jelinek, ki bi morala biti na sporedu drugo oktobrsko soboto, odpade. Zaradi poškodbe v ansamblu je prestavljena najbrž kar globoko v jesen… Gre sicer za zgodbo, ki v ospredje postavlja mladi ženski in njun socialni položaj, ki ga skušata realizirati v ljubezni z moškim. Ljubimki režira Nina Ramšak Marković

67. sezono so z besedami tistih, ki jim v naši družbi ni dovoljeno, da bi govorili naglas in ki so potisnjeni na rob, zasnovali kot kolaž različnih zgodb o drugih. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: Prispevki

Odločitev, da so v Slovenski filharmoniji že za preteklo sezono oblikovali šest raznolikih koncertnih abonmajev, se je izkazala za pravo. Ni šlo sicer brez pripomb in vprašanj tistih obiskovalcev koncertov, ki so bili tradicionalno navajeni na izbiro med nekdanjim Modrim in Oranžnim abonmajem, vendar so pojasnila in argumente za takšno odločitev razumeli in jih sprejeli, je poudaril direktor Slovenske filharmonije gospod Matej Šarc. Minuli četrtek, na dan otvoritve letošnje sezone smo ga povabili, da za Radio KAOS podrobneje predstavi repertoar in izpostavi ključne koncerte dogodke. Ob predstavitvi nove sezone pa smo se z g. Šarcem pogovarjali tudi o nekaterih drugih – gmotnih, kadrovskih in organizacijskih, pa tudi o bolj osebnih vprašanjih in rečeh. Za uvod pa smo se dotaknili oni dan najbolj aktualnega, za SF posebnega dogodka, kar je bil prvi koncert cikla VIP in hkrati tudi otvoritveni koncert nove sezone, na katerem sta  Zbor in Orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom belgijskega dirigenta Barta Van Reyna izvedla eno največjih vokalno-instrumentalnih mojstrovin vseh časov – oratorij Stvarjenje skladatelja Josepha Haydna. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: Prispevki

Ta konec tedna je v ljubljanski Drami namenjen Cementfestu. Od četrtka do sobote uprizarjajo in prikazujejo tri, kot zatrjujejo producenti, vrhunske samostojne predstave tako, da je to enkratna ali morda celo edinstvena priložnost za ogled odmevne mednarodne gledališke trilogije po drami nemškega avtorja Heinerja Müllerja v režiji Sebastijana Horvata; O ljubljanski premieri, ki je bila sredi covidne pandemije – lanskega marca –  dostopna prek spleta, smo na Radiu KAOS podrobneje govorili v oddaji A propos aprila 2021, ta petek pa si jo bo mogoče znova ogledati neposredno, »v živo«. Nismo povsem prepričani, da je v teh časih, še manj v onih, o katerih v istoimenskem socialističnem romanu iz leta 1925 piše Fjodor Gladkov in je po njem ustvaril dramo Müller, treba praznovati nekaj, kar je ali kar nosi s sabo cement; Zagotovo pa je to, kar je ustvarila Horvatova ekipa trilogije, pomembno več kot  zgolj – »vredno pozornosti« ljubljanske – pa tudi zagrebške in beograjske publike; V tem času so posamezne postavitve doživele tudi izjemen odziv, zlasti ljubljanska na Borštniku z nagrado za najboljšo režijo, Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić sta bila nagrajena za igro, Igor Vasiljev za scenografijo, Aleksandar Čavlek pa je prejel Borštnikovo nagrado za oblikovanje svetlobe; Beograjska predstava, naslovljena kot Cement Beograd, ki je strukturirana na dveh dramaturško, mizanscensko in režijsko povsem različnih prijemih –  uprizoritvenih kontrapunktih,  pa je na Bitefu osvojila grand prix Mire Trailović za najboljšo predstavo; Nagrajena pa sta bila tudi oba glavna igralca Milena Zupančič in Miodrag Miki Krstović. Tudi v tej igri avtorji razpirajo dramaturški lok  med zasebnim in političnim, preteklostjo in sedanjostjo, mladostjo in starostjo, vendar tako, da sta kraj in čas dogajanja prestavljena v današnji Beograd. Prva od treh predstav Cement, ki je sicer nastala že jeseni 2020 v produkciji Zagrebškega gledališča mladih, sta Sebastijan Horvat in Milan Ramšak Marković predstavo z izjemno intenziteto zasnovala na perečih družbenih vprašanjih sveta po prvi svetovni vojni in sovjetski revoluciji, ko sta glavna akterja še zelo mlada in ko se korenito, v socialističnem duhu, spreminjajo tradicionalni družinski odnosi.  V programu Cementfesta jo bo mogoče videti zgolj kot projekcijo videoposnetka. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: Prispevki

V ponedeljek bo minilo leto dni od smrti maestra Lorisa Voltolinija, ki ga je SNG Opera in balet Ljubljana kot dirigenta angažiralo od leta 1990 sem;  V 41-ih letih dirigentskega udejstvovanja – poklicno kariero je začel leta 1980 v rodnem Splitu – je poustvaril več kot 60 ope_ Umrl je v 67-em letu starosti, sredi  intenzivnih priprav na takrat novo sezono 21/22 v ljubljanski operi. V njegov spomin in kot poklon njegovemu delu in dosežkom v ljubljanski operni hiši bo to soboto, 10_septembra, koncert s šestnajstimi izbranimi nastopi z deli Leocavalla, Mascagnija, Saint-Saensa, Čajkovskega, Puccinija in Verdija; v ta memorialni program so uvrstili največ skladb prav slednjih dveh italijanskih skladateljev, arijo Macbetha iz istoimenske opere iz leta 1847 pa bo pel  Ivan Andres Arnšek, ki smo ga povabili pred našo kamero in mikrofon, da obudi spomin na delo z maestrom Voltolinijem. Na jutrišnjem koncertu bodo ob Opernem zboru, ki ga vodi  Željka Ulčnik Remic in orkestru SNG Opera in balet Ljubljana, ki mu bosta dirigirala Simon Krečič in Marko Hribernik, ob našem sogovorniku baritonistu Arnšku nastopili tudi sopranistke Kristina Kolar, Rebeka Lokar in Martina Zadro, mezzosopranistki Irena Parlov in Dubravka Šeparović Mušović, tenorista Aljaž Farasin in Renzo Zulian, še trije baritonisti Marko Kobal, Robert Kolar in Ljubomir Puškarić ter basista Luciano Batinić in Saša Čano. Pogovor z Ivanom Andresom Arnškom sem, posebej za Radio KAOS, pripravil Andrej Pengov. Na svidenje v soboto zvečer na koncertu v spomin na maestra Lorisa Voltoinija v ljubljanski operi. Nadaljujte z branjem →

Objavljeno pod oznako: Prispevki