Je v mestu še kaj odprtega

Spoštovani! Ljubljanskemu turizmu gre menda na bolje. Število tujih gostov raste, tudi vse več časa menda prebijejo v prestolnici, še več pa naj bi ga z uporabo turistične verzije kartice Urbana. Slednja je luštna pogruntavščina. Turist zanjo odšteje od 27 do 35 evrov, v zameno pa dobi prost vstop v vse ljubljanske kulturne in ostale turistično zanimive ustanove, pa še vožnje z avtobusi navržejo zraven.

Do sem seveda vse lepo in prav. Več kot bo turistov in dlje kot bodo v belem mestu, več denarja bodo tu pustili. A tu potem naletimo na večno rak-rano, ki se ji reče ljubljansko nočno življenje. Saj ne, da ga ni. A dejstvo, da v mestu na višku turistične sezone le stežka najdete lokal, ki je odprt po polnoči, je bizarno. Sploh poleti.

Saj ne, da takšnih lokalov ni. A če odmislimo Metelkovo in diskače na obrobju mesta, ki so božja mana za sponzoruše in policiste z radarji in alkotesti, ugotovimo, da je ponočevanje v prestolnici zelo omejen šport, stisnjen na tistih par kvadratnih metrov med Slovensko cesto in Cankarjevo nabrežje, pa še tam se konča kmalu po polnoči.

Po eni strani so stvari logične. Kakorkoli obrnemo, ljudje v centru mesta tudi živijo in seveda imajo vso pravico do nočnega počitka. A po drugi strani je vrhunec poletja čas, ko smo vsi skupaj malo dlje pokonci, mesto utripa v poletni vročini, in poleg rednih nočnih ptic naokoli po mestu kolovrati še marsikdo. Recimo žejni in lačni turisti, ki skupaj s številnimi Ljubljanci in Ljubljankami ugotavljajo, da po eni uri zjutraj lahko na prste ene roke preštejete odprte lokale.

Praktično vsi opisi Ljubljane, ki jih je bilo pred začetkom letošnjega poletja sezone spet kar nekaj, so uporabljali bolj ali manj iste pridevnike. Moderno, majhno mesto z dobrimi vibracijami, kulturni biser, in tako dalje. A zaman boste iskali kakšno dobro besedo o nočnem življenju. Ker ga bolj ali manj ni.

Kajti tudi tam, kjer se po nekem naključju razvije potencial za to, da bi se večer raztegnil kam proti zgodnjim jutranjim uram, se okoli polnoči zgodi obredni obisk prijateljev reda in miru, ki jim po novem družbo delajo tudi mestni redarji, čemur sledi prerekanje natakarjev o tem, ali je bila glasba res tako zelo naglas, gostje morajo pa domov. Skoraj tako, kot da bi imeli horo legalis.

In tako se naš turist, po ne ravno prekrokani noči naslednje jutro zbudi relativno zgodaj, pomisli, kaj bi počel ta dan, in se glede na to, da je v Sloveniji vse tako zelo blizu, odpelje iz Ljubljane novim dogodivščinam naproti.

Kdo ve, mora pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc