Kaj imata skupnega Bežigrajski stadion in Mura
|
Spoštovani! Če smo malček zlobni, lahko ugotovimo, da je igralniški mag Joc Pečečnik pri svojem predlogu za –hm- rešitev Mure v bistvu poskusil z Jankovićevim pristopom. Ljubljanski župan je pred časom Pečečnika prepričal, da naj v obnovo bežigrajskega stadiona vloži blazne denarje, medtem ko bo mesto vložilo vrednost same nepremičnine. In prejšnji teden je Pečečnik vladi predlagal, naj v obnovo Mure vloži blazne denarje, sam pa bo vložil vrednost ene od svojih nepremičnin
In potem je nastal cel hudič. Pečečnik pravi, da so njegov načrt napačno razlagali in da so bili bančniki nad njim navdušeni. No, resnici na ljubo v tem času ni bančnika, ki ne bi bil navdušen nad načrtom, ki bi vključeval gore državnega denarja. A prava vrednost Pečečnikovega vpletanja v zgodbo o Muri se kaže nekje drugje.
Vodstvo Mure je, še preden se je lotilo ponesrečene akcije z majicami, govorilo, da nujno (takoj, zdaj) potrebuje pet milijonov evrov, da firma tako rekoč nima več »niti za cvirn«. No, ko se je v filmu pojavil Pečečnik, se količina denarja povzpela na vrtoglavih 40 milijonov. Se pravi: Pečečnikovi ljudje so izračunali, da bi potrebovali – če naj iz Mure nastane kaj drugega kot podružnica Zavoda za zaposlovanje – najmanj 40 milijonov, pri čemer bi polovica delavcev še vedno izgubila delo.
Pečečnik in njegova podjetja niso socialna ustanova. Če je fant z investicijo v Muro mislil resno (kar, mimogrede, ni nujno), potem je logično, da je iskal načine, kako bi pomurski šiviljski dinozaver vendarle pričel prinašati dobiček. Ugotovil je, da bi moral biti začetni vložek kar osemkrat večji od tistega, za katerega je še pred mesecem moledovalo Murino vodstvo.
Pečečnik je svoj denar zaslužil v igralništvu, torej mu je verjetno bolj ali manj jasno, da se pri Muri igra z velikimi vložki in majhnimi možnostmi dobitka. Zato je pravzaprav logično, da je pri reševanju zavožene firme poskusil »s tujim lulčkom po koprivah opletati«, če nam je v poletni vročini oproščena tudi kakšna bolj mastna primera. Če bi se za 40 milijonov opekel sam, bi ga verjetno preveč bolelo.
A stvar je taka, da v situaciji, ko nas menda najhujše šele čaka, tudi država nima štiridesetih milijonov, ki bi jih lahkega srca investirala v Muro. Ne sama, ne preko Pečečnika. Gospodarski minister Lahovnik, za katerega se zdi, da je edini od vpletenih, ki pri celi stvari razmišlja trezno, je že na začetku konca te kalvarije povedal, da bi bil stečaj – ta grozna beseda – za Muro najboljša rešitev.
Razlika med Muro in bežigrajskim stadionom je seveda v tem, da Murine delavke niso kaj prida za fuzbal, pa tudi če bi šivale drese za vse slovenske klube in še za reprezentanco povrhu, bi bil to kaj klavrn posel. Se pravi: razlika je v tem, da bežigrajski stadion zaenkrat ima neko prihodnost, Mura pa (vsaj v sedanji obliki) nobene. A hkrati imata oba tudi nekaj skupnega. Dolgo časa sta propadala tako rekoč vsem na očeh in se pri tem v redkih zvezdniških trenutkih sklicevala na staro slavo.
V bistvu je čisto vseeno, kdo bi se lotil reševanja Mure, ker obstaja velika verjetnost, da je ne bi rešil. Vsaj ne v taki obliki, kot jo poznamo danes, in zagotovo ne tako, da bodo njene delavke nosile majice z angleškimi napisi, natisnjene v Maroku. Mogoče bi bil čas, da bi ministru Lahovniku priznali, da fant ve, kaj govori.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.
Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc
Preseneča me, da ljudje nasedajo Jocu Pečečniku. Nenehno nekaj bi, pa končno ni nikoli iz napovedanega nič.
Je morda kodo že pogledal bilančno stanje njegove firme, se je prepričal ali res služi z igralnimi avtomati?
Bolj verjetno je to, da posluje, kot cesarski krojači, ki so napotili golega cesarja na procesijo.
Preseneča me, da lahko komunicira celo z vlado, ki bi vseeno naj bila resna inštitucija.
Bravo – po mojem mnenju gre točno za to: Joc ima neko nepremičnino, ki trenutno ne daje nič od sebe. “Država” takšno malenkost lahko odkupi – glej_no_glej kar po “neki” ceni pa še nekaj garancij doda.
In Joc je veliki zmagovalec.
Saj ne rečem ideja je dobra le preveč “ameriška” in ob napačnem času.
Poleg Joca pogrešam še tistih par dr.Ekonomistov, ki so tako navdušeni nad ameriškim modelom kapitalizma.
Hm, ni mi jasno, zakaj se vsi tako razburjajo zaradi Pečečnikovega kobajagi predloga. Nekateri mediji so članke pisali s trdilnimi in ne pogojnimi stavki, s tem pa še podžigali buren odziv javnosti.
Pečečnik je nekaj ‘ponudil’, tega nihče ni sprejel. Konec zgodbe. In? Tip ni izvoljen predstavnik ljudstva, ki mora skrbeti za blagor državljanov. Tisti, ki to so, pa njegovega ‘predloga’ niti od blizu povohali niso. Čemu dvignjen pritisk?
Reakcije na njegove zamisli bi bile seveda utemeljene, če bi obstajala vsaj minimalna možnost, da bodo sprejete. Jaz je nisem zaznala?
Z vlado lahko načeloma na neki ravni komunicira vsak državljan. Celo violični s hervarda.
Hmhm, Lubenica:).
Lahko rečem, da se v nekaterih delih tvojega komentarja sicer strinjam s tabo. V nekaterih pa se mi zdi, da si pač zadevo zelo poenostavil in v bistvu niti ni takšna kot sam praviš… Ampak ok, vsak ima svoje mnenje, ne:)? Se pa poplonoma strinjam s filomeno – ponudba je bla, pristojni je pač niso sprejeli (niti obravnaval je niso v roku, kar je meni še bolj sporno)in to je to. Simpl k pasulj. In še nekaj glede Lahovnika- res je, zgleda da je pri vsej zadevi precej trezen, ampak ne pozabt, Lahovnik in Pečečnik sta drug o drugem govorila zelo spoštljivo, tko da se ne morm znebiit fillinga, da še neki bo iz te moke. Ampak, res pa je tut, da Lahovnik, ko se je s Pečečnikom pogovarju, verjetno ni povedal ravno vsega na tak način kot ga je pač potem javno objavu. To je pač le moj skromni pomislek…:).
P.S. Še to, na jetra mi pa gre tipično slovenceljstvo (da ne boš mislu, da zdej to leti nate – ne; govorim zelo nasplošno!!!). Če bi Mura (al pa kerakol druga firma) šla po gobe, bi bil ogenj v strehi in bi bli najbolj glasni zakaj nikjer noben nič ne nardi… Ko pa pride nekdo, ki pač razmišla ekonomično, pa se ga spet nabija zato, ker pač ne daje denarja z lopato za “socialne podpore”… Torej, kdaj bi bli Slovenci sploh zadovoljni??? Po moje nikol… Žal… Še vedno je najlažje pač samo jokat in klincat vse po dolgem in počez…
@APM: Kolikor vem, Jocu Pečečniku še nihče ni nasedel. Mislim, da je problem v tem, da ljudje čakajo princa na belem konju, namesto da bi vedeli, kdaj je filma konec.
@NoMercy: Motivi za Pečečnikovo ponudbo so dejansko lahko raznoteri. Ampak – kot vsi skupaj tule ugotavljamo – ponudbe zagotovo ni dal zato, ker bi bil socialna ustanova
@dr. filomena: Zadela bistvo. Ampak če je ponudba v osnovi nesprejemljiva (finančni vložek države, stvari vložek Pečečnika), potem niti ni razloga, da bi jo obravnavali.
@Drle: Če sem kje zgrešil ali napačno napisal, me le popravi. Zato pa so komentarji 🙂 Sicer pa se močno strinjam s tvojim PSom…