Konec. Fin. Ende. Vege. The End.

Spoštovani! V risankah – še posebej tistih s kojotom in ptičem – pogosto vidimo, kako eden od likov, ponavadi oni, ki zase misli, da je najbolj pameten, v lovu za plenom zdrvi čez rop prepada. Nato nekaj trenutkov teče v prazno, obvisi v zraku in zmedeno pogleda okoli sebe. Hip pogleda pod svoje noge, nakar mu postane jasno v kakšnih škripcih je, na obrazu se mu nariše izraz panike, nakar ga gravitacija končno potegne v globino.

Nekaj podobnega smo videli tudi v pravkar končani risanki z naslovom “Boško in tovarna piva”. Prejšnji teden je zadnji člen verige, ki je obvladovala Pivovarno Laško in na vrhu katere je bil Boško Šrot, tudi uradno postal insolventen. Neuradno je bil nezmožen poplačila dolgov že kar nekaj časa, kar je bil eden od odločujočih dejavnikov pri odločitvi NLB in drugih bank da premoženje holdinga enostavno zasežejo in prodajo.

Marsikateremu Slovencu je te dni, ko se je zgodba prevesila v končnico, po žilah tekla kri malo bolj revulocionarne barve, ko je opazoval akrobacije Šrota na eni in bank na drugi strani. Marsikdo se je vprašal, kdo ima koga tu za norca. A Zzodilo se je to, kar se je enostavno moralo zgoditi. Perverzna ideja, da bi z majhnim vložkom kupil veliko firmo, je konec koncev naletela na zakon o ohranjanju energije. Če vzameš veliko kredita, moraš veliko kredita vrniti, oziroma: brez nič ni nič. Zakoni fizike očitno slej ko prej “primejo” tudi v ekonomiji, kjer – podobno kot v risanki – lik, ki se ima za najbolj zvitega, omahne v globino, ko mu zmanjka tal pod nogami.

A edino pravo vprašanje ta hip je, kako je lahko sploh prišlo do situacije, kjer nekdo poskuša na tak risankast način prevzeti tako močno skupino kot je Laško in računa, da pri tem ne bo telebnil v globino. Odgovor se skriva – kje drugje – v politiki. Šrot se je za to neskončno tvegano igro odločil po tem, ko je dobil tihi (morda celo ne tako zelo tihi) pristanek prejšnjega predsednika vlade v zameno za nadzor nad časopisno hišo Delo. Resda je Laško že pred tem pokupilo slovensko industrijo pijač in se širilo v medijske vode, a želja Janeza Janše po – hm – bolj kooperativnem medijskem okolju je bila dovolj močna, da je Šrot v zameno dobil bolj ali manj bianco menico za managerski odkup Laškega. Nekaj časa je dogovor držal, a ko je Šrot ugotovil, da časnik potrebuje zase, je iz Delovega nadzornega sveta spodil Janši zveste kadre, čemur je sledila napoved protitajkunske vojne.

Ta se je zdaj, upajmo, končala. Politične podpre za nadaljevanje prevzemnih risank ni več, kriza je naredila svoje in tudi banke so začeli skrbeti krediti, ki so jih pred tem tako zlahka odobrile. Risanka se je končala, stvari se počasi vračajo na svoje mesto in zaenkrat kaže, da prevelike škode ne bo. Pri tem je ironično, da je za tak konec zgodbe, kot smo mu bili priča, prav tako odgovorna politika, kakor je bila odgovorna za njen začetek. Kar nam pove samo to, da je včasih prav, da se politika vpleta v gospodarstvo, včasih pa hudo narobe.

A razlogov za pretirano veselje kljub vsemu ni. Ne glede na to, kolikokrat je kojot padel čez prepad v globino, vedno se je vrnil in poskusil znova. Bošku Šrotu morda ni uspelo, a to ne pomeni, da za njim ne bodo poskušali drugi. Morda niste vedeli, ampak čisto na koncu, v zadnjem delu risanke, je kojot vendarle ujel ptiča.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

slike iz risank: Warner Brothers

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *