Referendumi in enotna stališča

Spoštovani! Rezultat včerajšnjega referenduma Slovenije ni razdelil tako močno, kot si želi pokazati poražena stran. Udeležba na referendumih nikoli ni bila močnejša stran slovenskega elektorata in čeravno je vodja opozicije Janez Janša pravilno ugotovil, da je bilo včerajšnje glasovanje vendarle pomembnejše od odpiralnega časa trgovin, kar je bil resnici na ljubo, eden bolj bizarnih referendumov, je hkrati pozabil dodati, da je sam leta 2008 dobil pošteno lekcijo okoli referendumske udeležbe.

Takrat smo, če se spomnite, odločali o uvedbi štirinajstih pokrajin, referenduma pa se je udeležilo neverjetnih enajst odstotkov volilnih upravičencev. Poleti 2008 je Janša še kot premier, ne da bi trenil z očesom, zatrdil, da so se Slovenci večinsko odločili za uveljavitev pokrajin. Včeraj pa smo s poražene strani poslušali, da je »za« glasovalo le enaindvajset odstotkov ljudi, da »smo vsi poraženci« in podobno.

Včerajšnji referendum je razpisal Državni zbor z glasovi kar 78 poslank in poslancev. Tako pozicija kot opozicija sta se strinjali s tem, da o sklenitvi arbitražnega sporazuma povprašata ljudstvo. In ljudstvo jima je povedalo, kaj si o tem vprašanju misli. In če večina na referendum ni šla, se s tem pač povedala, kaj si misli o politiki, tako levi, kot desni, ki si za praktično vsako malo bolj vročo politično temo omisli referendum. Tisti, ki pa so šli na referendum, pa so odločili, kakor so. Poraženci naj se s tem sprijaznijo, zmagovalci pa zavedajo, da so prevzeli odgovornost za določitev poteka meje.

Kajti če ima Slovenija res tako dobre argumente za rešitev vseh spornih točk, potem arbitražno sodišče ne bi smelo imeti pretežkega dela. Je pa res, da ni tako zelo enostavno, kot so nam mnogi hoteli dopovedati v preteklem mesecu. Kaj mesecu, v preteklih devetnajstih letih! Aktualna vlada je nase prevzela velikansko odgovornost. A konec koncev – zato jo imamo. Nasprotniki sporazuma so pozivali k temu, da bi se najprej »zmenili doma« in potem nastopili z enotnim stališčem. Kar je seveda zgolj politična taktika zavlačevanja. Z vidika mednarodne skupnosti od včeraj dalje Slovenija ima enotno stališče, ki ga zastopa vlada Boruta Pahorja in to stališče je, da o mejnem sporu skladno s sporazumom odloča arbitražno sodišče.

Tovrstni pozivi k »urejanju stvari med štirimi stenami« niso novi. Tisti z daljšim spominom se bodo spomnili, da je nekaj podobnega takratni premier Janša dejal tudi ob podpisu takoimenovane peticije 571, ki je (sicer leto in pol prepozno) mednarodno javnost opozorila na Janševo oranje po medijih. Po drugi strani pa so stranke slovenske desnice izkoristile prvo priliko, da so v tujini zatožile predsednika Türka in ljubljanskega župana Jankovića, prvega zaradi tiste nesrečne in nepotrebne medalje Tomažu Ertlu, drugega zaradi (prav tako nepotrebnega) poimenovanja Titove ceste. A tako to gre. Enkrat se je treba najprej zmenit doma, drugič pa tožarit v tujini. Odvisno od trenutnih političnih potreb.

In prav trenutne politične potrebe so v veliki meri narekovale histerijo okoli arbitražnega sporazuma. Premier Pahor in njegova vlada sta s sporazumom »dala glavo v torbo«, kot se reče. V primeru, da bi Pahor referendum izgubil, bi izgubil še tisto nekaj političnega kapitala, ki ga ima in zelo verjetno bi bil prisiljen odstopiti. Ne zato, ker bi bil kaj slabši premier kot pred mesecem dni, ampak preprosto zato, ker bi zaigral še zadnji žeton.

Ker pa sta poraženca Janša in celotna desnica, se prav tako lahko zgodi, da bo imel rezultat včerajšnjega referenduma dolgoročne posledice za slovensko politično sceno, le da na drugi strani spektra. Slovensko-hrvaško mejno vprašanje je zaenkrat odstranjeno z dnevnega reda, kar pomeni, da so stranke desnice prikrajšane za pomembno lovišče poceni volilnih glasov. To dokazujejo tako retorični izleti v zahteve po Savudriji, ki si jih je v dneh prev referendumom privoščil predsednik SDS, kot tudi objava slovenske zastave s črnim robom in melodramatično citiranje Gregorčičeve »Na potujčeni zemlji«, ki se te dni vrti na spletni strani te stranke.

In če lahko še razumemo žalost in jezo pri poražencih – konec koncev so v kampanijo vložili veliko energije in čustev – ni mogoče razumeti trditev, posrednih in neposrednih, češ, da gre za zmago izdajalcev. Takšne reakcije bo treba kmalu preseči. Konec koncev levica ne bo vedno na oblasti. Kaj lahko se zgodi, da bo Janša premier postal še preden bo Hrvaška nared za vstop v EU. Takrat bo zanimivo videti, koliko bodo veljale njegove včerajšnje grožnje o tem, da ne bo podprl njenega vstopa v Unijo preden arbitražno sodišče odloči. Se bomo tudi takrat »najprej zmenili doma« in potem šli na referendum?

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *