Ruplov trg in Janševa cesta
|
Spoštovani! Huda Jama ima očitno prav posebno akustiko, saj se je kot odmev preklinjanja o komunističnih svinjah iz nje izvila pobuda o preimenovanju tistih nekaj ulic in trgov v Sloveniji, ki še nosijo ime Josipa Broza Tita.
Pravzaprav tak revizionistični popadek ni nič nenavadnega, pač pa zgolj logično nadaljevanje vedno glasnejših zahtev po tem, da naj bi zgodovino napisali na novo, po možnosti tako, da bi bili partizani izdajalci naroda, domobranci pa nikoli priznani zmagovalci in borci za demokracijo. Da pa bi to lahko dosegli, je treba iz kolektivnega spomina izbrisati imena in dogodke, ki jih želijo preoblikovati.
Josip Broz Tito je bil do razpada Jugoslavije resda osrednji malik kulta osebnosti, ki se je raztezal tudi na njegove pribočnike in predvsem na armado, ki jo je ustvaril. Bil je referenčna točka združene Jugoslavije, ki je – pomenljivo – razpadla le deset let po njegovi smrti. Seveda so se takoj našli ljudje, ki so mastno pljuvali na njegov grob, velikokrat je šlo za iste ljudi, ki so bili še pred leti v prvih vrstah ko so te ali one delegacije nosile cvetje na njegov grob. A zgodovinska vloga Josipa Broza ni bila pozabljena. Bila pa je dopolnjena. Tudi z raziskovanjem njegove vloge pri povojnih pobojih, pa pri ustanovitvi taborišča na Golem otoku in tako dalje.
A tistim, ki v imenu zgodovinske resnice želijo– kako stalinistično – slednjo retuširati, je zgodovina pravzaprav kaj malo mar. Pomeni jim zgolj orodje za poceni nabiranje političnih točk z vzbujanjem najbolj pritlehnih čustev sovraštva in gneva, ki ga strahopetno usmerijo v tistega, ki se ne more braniti. Romi, izbrisani, Bosanci ali pa Josip Broz, vsi so samo priročna tarča, ki se jo lahko zlorablja brez posledic ali slabe vesti.
Brez posledic ali celo brez dvignjenih obrvi pri tem ostaja dejstvo, da tisti, ki bi radi iz kolektivnega spomina izbrisali Tita in spreminjali zgodovino druge svetovne vojne, delujejo po istem revolucionarnem pristopu, katerega očitajo Titu in partizanom. A če se je leta 1945 svet resnično gradil na novo in se je namerno ali pa zaradi bolečine pozabilo na marsikatero dejstvo, pa tik pred začetkom drugega desetletja v novem tisočletju za kaj takega res ni potrebe. Razen seveda potrebe točno določenega dela slovenske politične arene.
A hkrati ni nepomembna še ena podrobnost. Če bi – hm – izbrisali še zadnje Titove ceste, ulice, parke in spomenike, morali ta krajevna obeležja ponovno poimenovati. In ni vrag, da se ne bi našli primerni kandidati, ki bi si po mnenju revizionistov zaslužili, da se po njih imenuje vsaj kakšen trg, če že ne glavna mestna prometnica. Nekateri pač menijo, da so – tako kot Tito – zaradi zaslug pri oblikovanju države upravičeni do nadstandarda. Da se proti njim ne bo uvajalo preiskav, da ne bodo deležni neprijetnih vprašanj in da se bodo z njimi vedno vsi strinjali. In na koncu, da bi svoje ime blagovoljno posodili tudi kakšni ulici.
Konec koncev – letališče Jože Pučnika že imamo. Čakamo še predloge za Ruplov trg in Janševo cesto. Drnovškovo bomo, kot kaže, preskočili.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.
Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc